»Ljudje, ki so iskali informacije o cepljenju, so bili zelo hitro napadeni, da je cepljenje slabo. Sama komunikacija je bila vedno zelo agresivna, pravih informacij pa niso dobili,« je Lucija Ana Vrščaj, magistrica biomedicine, pojasnila, kako je s kolegicami dobila idejo o ustanovitvi skupine na Facebooku Science Mamas’ Vaccine Forum. V njej poskušajo odgovoriti na vsakdanja vprašanja, ki se glede cepiv porajajo mamam otrok.
Omenjena skupina je eden od poskusov pripadnikov znanstvene skupnosti, kako svoja dognanja sporočiti na človeku prijazen in dostopen način. Znanost je namreč »za velik del prebivalstva preveč abstraktna in neoprijemljiva,« pravi Mitja Vrdelja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). V znanstveni komunikaciji si zato želi več osebnih zgodb, saj znanost tako dobi obraz.
Znanstvena komunikatorka Zarja Muršič opozarja, da je znanstveni jezik dosleden, zato znanstveniki ne sporočajo nečesa, v kar niso prepričani. Pri tem je poudarila pomen transparentnosti, ki je bistvena za grajenje mostov zaupanja. »Povedati moramo, kaj vemo in zakaj ter na kakšen način to vemo,« je dejala Muršičeva in dodala, da se je pri nekaterih cepivih proti covidu-19 izkazalo, da povzročajo zelo redke resne zaplete, kar bi morali sporočiti že na začetku. Nasprotniki cepljenja izpostavljajo primer tragičnega zapleta po cepljenju, ne izpostavljajo pa kliničnih študij, ki so bile narejene na velikem vzorcu in dajejo pravo sliko, kakšna je verjetnost resnejših zapletov, pravi Muršičeva.
Ob tem je Muršičeva pojasnila, da je bila tudi sama cepljena s cepivom AstraZenece in neprijetno presenečena nad stranskimi učinki naslednji dan, kar ji je skoraj onemogočalo opravljanje dela. Opozorila je, da so v šolah na isti dan hkrati cepili ves učiteljski zbor. »Naslednji dan jih je verjetno polovica imela podobne stranske učinke kot jaz, in verjamem, da po tem ne moreš iti delat k otrokom v šolo,« je Muršičeva izpostavila konkreten primer, ki je vzbujal dvom v cepiva in bi ga lahko preprečili tako, da bi imela oseba dan po cepljenju možnost bolniške ali bila vsaj primerno opozorjena na to, kaj lahko pričakuje.
Zdravstvena pismenost ljudi je pomanjkljiva
Samo 14 odstotkov anketiranih je glede zdravstvene pismenosti dobilo oceno odlično, je Vrdelja s sodelavci ugotovil v nacionalni raziskavi, ki so jo v preteklih letih naredili na NIJZ. Dve tretjini prebivalcev nima težav pri iskanju zdravstvenih informacij, saj so razmeroma dostopne. »Ni potrebne veliko motivacije ali angažmaja, da pridemo do informacij. Tudi kar zadeva razumevanje, si lahko relativno preprosto pomagamo. Precej težje je informacije presojati in vrednotiti.« Ko pridemo do zdravstvenih informacij, jih je treba preveriti v različnih virih. Preveriti moramo tudi, kdo je avtor ter ali so informacije pravilne ali ne, je opozoril Vrdelja. »Vse to so elementi, s katerimi presojamo posamezne informacije. Da vse to naredimo, je treba biti kar precej motiviran in angažiran,« je dodal.
»Zatajili smo vsi, ne samo zdaj, ampak že pred leti,« pravi Vrščajeva in sklepa, da javnost izgublja zaupanje v znanost, saj ta ne predaja informacij na prijazen način. »Znanost je težko razumeti in tukaj moramo preprosto narediti več, da jo približamo,« je dejala Vrščajeva, ki se svojim vrstnicam poskuša približati prek omenjene skupine na Facebooku. »Nam zaupajo, ker smo šle skozi iste stvari. Tudi me se sprašujemo, ali je cepljenje v redu za našega otroka, ali je varno ali ne. Imamo skrbi do svojih otrok, a ne dovolimo, da nad zdravim razumom pretehtajo čustva,« je pojasnila.
