Okrog postelje je vse polno raznoraznih naprav na vsaki strani, iz katerih v bolnika vodijo cevke, kabli, razne plastične vrečke s tekočinami in podobno. Na monitorjih se prikazujejo lučke, črte, krivulje, sliši se tiho brnenje.
Pri sosednji postelji podoben prizor. In v sosednji sobi tudi. In še v sosednji. Okrog bolnikov hodijo nenavadne pojave, kot bi prišle iz vesolja: zdravniki, medicinske sestre in fizioterapevti, oblečeni v skafandre in drugo zaščitno opremo. Premikajo se od bolnika do bolnika, obračajo jih na trebuh, gledajo na monitorje in ugotavljajo, ali je vse prav, kaj je treba narediti. Nekaj si zapisujejo, med sabo si sporočajo …
Tako je v tem času na celotni covidni intenzivi Splošne bolnišnice (SB) Novo mesto, ki je polno zasedena, ter še v mnogih slovenskih bolnišnicah, saj se po skoraj dveh letih še vedno ubadamo s smrtonosno boleznijo covid-19. Pravzaprav je vsak dan huje, smo v četrtem valu epidemije, ko v Sloveniji skoraj vsak dan beležimo rekordno število okužb (tudi po 3500), ko je v bolnišnicah okoli 1130 bolnikov s covidom, ko so intenzivni oddelki zasedeni že do zadnjega kotička (okoli 270 ljudi potrebuje tovrstno nego) in ni več ne prostora ne primernega medicinskega kadra. Vsako izpraznjeno mesto hitro zasede nov bolnik.
BOLNIKI NISO ŠTEVILKE
Na intenzivnem oddelku novomeške bolnišnice ob našem dopoldanskem obisku morda vse deluje mirno, a v resnici je stanje še kako napeto. Vsem tem bolnikom, obdanim z aparaturami, življenje dejansko visi na nitki. Borijo se za življenje, nekateri tudi mesec in več. Koronavirus jih je tako načel, da sami ne morejo dihati, so intubirani, na ventilatorjih, v glavnem vsi umetno uspavani z zdravili. Imajo poškodovana pljuča in morda še druge organe. Pogosto jih mučijo kronične bolezni, ki jih je tudi treba zdraviti, občutljivi so za vse infekte, skratka, njihovo stanje je zelo resno.
Zanje trepetajo njihovi bližnji, domači: žene, možje, sinovi, hčerke, sestre, bratje, vnuki, prijatelji. Mnogim bolnikom uspe in se vrnejo med svoje, veliko pa jih tudi premine. A za vsakogar, ki pride na intenzivni oddelek, se zdravstveni delavci trudijo po najboljših močeh.
»Ti ljudje za nas res niso številke. Za nas je vsak od njih bolnik, ki potrebuje našo pomoč. Ne sodimo, zakaj je pristal tu, ali je bil cepljen ali ne, ali je upošteval ukrepe ali se je nanje požvižgal. Vsakomur pomagamo, kot najbolje zmoremo. Vemo, da za vsakim bolnikom stoji družina, bližnji, ki si ga želijo nazaj,« pove diplomirana medicinska sestra Vesna Veselič, glavna sestra Centra za intenzivno medicino SB Novo mesto.
KAJ, ČE PRIDE ŠE KDO
Pri tako odgovornem delu v izjemno zahtevnih razmerah, ko skrbi za organizacijo in razporejanje kadra, ki ga zdaj v intenzivo selijo tudi z drugih oddelkov, pa za pripravo prostora, zaščitne opreme, aparatur, posteljnih enot in drugega, pridejo prav že dvajsetletne delovne izkušnje v tej bolnišnici. A odkrito pove, da je sedanja situacija tako posebna, kot si je ni nihče predstavljal. »Vse se spreminja iz dneva v dan, potrebno je nenehno prilagajanje vseh nas, da delo poteka, kot je treba,« pove Veseličeva.
Razmere so zelo resne in stresne. Intenzivni oddelek je bil ob našem obisku zapolnjen z 19 bolniki s covidom-19 in osmimi necovidnimi bolniki. V tretjem valu epidemije so na primer skrbeli za največ 21 covidnih postelj. »Kako se bo torej našel prostor in vse drugo v primeru potreb po dodatnih posteljah, če smo že v normalnih razmerah s 16 intenzivnimi posteljami imeli premalo ustreznega kadra? To delo zahteva posebna znanja, izurjenost in izkušnje, kar se ne pridobi čez noč, potrebna so leta,« pove Veseličeva, ki že od vsega začetka, od marca 2019, dela s covidnimi bolniki. Za mesec dni je šla takrat pomagat tudi v DSO Metlika.
ZAŠČITNA OPREMA NUJNA
Odkrito pove, da je bil na začetku prisoten večji strah med zaposlenimi, saj je bil covid-19 za vse nekaj novega, nihče ni bil usposobljen, ni bilo cepiva, bilo je le kup vprašanj. Sčasoma se o koronavirusu in koronavirusni bolezni ve več, pridobivajo se izkušnje in vse je lažje. A skrb za varnost, tudi lastno, ostaja na prvem mestu.
Brez ustrezne zaščitne opreme se med bolnike, okužene s covidom-19, seveda ne sme. Tako se delovnik vsakogar na covidnem intenzivnem oddelku začne s skrbnim oblačenjem in konča s skrbnim slačenjem. Vse ob koncu roma v koš ali v posebne vreče za čiščenje. Ni preprosto, za to so se izobraževali na delavnicah, gledali so filme in zdaj gre mnogo hitreje, a pomoč kakega kolega je pri oblačenju še vedno nujna.
Poskusili smo tudi sami. Razkuževanje rok, oblačenje zelenih filter oblek (hlače in srajca) in čeznje še en pajac, pa tudi nogavice, zaščitna kapica, da skriješ pod njo vse lase. Sledijo skafander ali vezir in maska FFP3, zaščitni pralni plašč, zaščitne podaljšane rokavice, posebno obuvalo, na koncu pa še lepljenje trakov na rokave plašča, da je zaščita res brezhibna. »Poseben prizor je, ko zjutraj ob začetku izmene sedem sester zavezuje druga drugo, kot vlakec,« pripoveduje Vesna Veselič.
VROČE, SLABO SLIŠIŠ, NIČ NA WC
Seveda je delo v teh »vesoljskih oblačilih« oteženo in naporno. »V njih je vroče, bolj si okoren. Z rokavicami je težje vse prijeti in delati. Ves čas si je treba razkuževati roke. V skafandrih se tudi slabo sliši, vsaj ti tako misliš, zato bolj vpiješ. Ko si v skafandru, tudi ne moreš na stranišče, zato mnogi prej sploh nočejo piti. Tudi kakšna malica seveda ni mogoča. V tej opremi se ne moreš niti popraskati, skratka, v njej zdržati od štiri do osem ur ali še več ni preprosto,« pripoveduje glavna medicinska sestra, ki občuduje svoje kolege, da kljub vsemu delajo dobre volje.
Komunikacija iz sob covidnega CIM (Centra za intenzivno medicino) z »zunanjim svetom« je posebna. Poteka po telefonu, skypu, pa tudi s trkanjem na okensko šipo, na katero sestre lepijo listke z zapisanimi informacijami, ki jih osebje na »varni strani« stekla fotografira in nato v pisarni prepiše, tako da kontaminiranega območja ne zapusti nobena dokumentacija.
NADZORNA SOBA
Sicer pa je še kako pomembna nadzorna soba s telefoni, računalniki in številnimi zasloni. S pomočjo nadzornih kamer izvajajo dodatni nadzor, saj če je v sobi ena medicinska sestra z nekaj intubiranimi pacienti, ta ne more videti, kaj se pri vsakem dogaja. Opozori jo nekdo iz nadzorne sobe, ker monitorji kažejo vse vitalne funkcije pacientov v CIM. Če je treba, medicinska sestra hitro odhiti k drugi postelji, na pomoč pa pride zdravnik.
Poseben podvig je, ko je treba covidnega bolnika z vsemi cevkami, črpalkami, perfuzorji, monitorjem in ventilatorjem odpeljati drugam, na primer na preiskavo s CT. Takrat se vse poti za ostale zaprejo, na to opozarjajo rdeče lučke, na hodnikih potegnejo rdeče verige, obveščajo se telefonsko, tudi vpijejo, naj se vsi umaknejo. Takšno izredno stanje, ko se vse izprazni, velja še ob premeščanju bolnikov z navadnega covidnega oddelka po bolnišničnem tunelu v drugo stavbo na intenzivo. In to se dogaja nekajkrat na dan.
PRETEŽNO NECEPLJENI
Žal vse več okuženih potrebuje zdravniško oskrbo in tudi intenzivno terapijo. Veseličeva pove, da so imeli v tretjem valu epidemije v covidnem CIM 184 pacientov, 45 jih je umrlo. V četrtem valu so doslej zdravili 45 oseb, najmlajši je štel 25 let, umrlo jih je šest. Med njihovimi bolniki prevladujejo necepljeni, kakšna tretjina pa je tudi cepljenih. »Večini necepljenih je žal, da se niso cepili, saj bi se tako verjetno obvarovali hude bolezni in intenzive, a nekateri ozdravljeni ostajajo zapriseženi anticepilci,« razkriva.
Žal prihajajo k njim vse mlajši ljudje, običajno tu ostanejo po nekaj tednov, in če je zdravljenje, kjer pomembno vlogo prispevajo tudi fizioterapevtke, uspešno, se preselijo na navadni covidni oddelek. Tam so še nekaj časa, nato pa zapustijo bolnišnico, a to ne pomeni, da so že zdravi. Okrevanje še traja, lahko se pojavijo razne težave, vse več je slišati o postcovidnih posledicah. A če se pozdravijo, se zdravstvenemu osebju mnogi kasneje hvaležno tudi oglasijo, zahvalijo za ves trud, poklonijo kako čokolado in kavo. »Taki odzivi so najlepše priznanje za naše delo, veliko nam pomenijo,« pove Vesna Veselič.
Nekaterim bolnikom pa tudi ne uspe, z intenzive odidejo v dveh vrečah – na patologijo. »Hudo je za vse, zlasti pa za preostale paciente, ki morda slišijo, da je bolnik s sosednje postelje umrl. Prevevata jih strah in negotovost, kaj bo z njimi, ali jih čaka podobno,« pove diplomirana medicinska sestra Urška Kaplan, še ena od tistih, ki v bolnišnici zelo predano opravljajo svoj poklic.
40 MINUT POSLAVLJANJA
Opisuje stiske bolnikov. Težko je že, ko jih zdravstveno prizadete in zmedene zaradi vseh zdravil pripeljejo na intenzivo, kjer so na primer takoj intubirani. »Vse jim razložimo, povemo, da bomo zanje lepo poskrbeli, a ko nas zagledajo v teh oblačilih, kako tekamo okrog njih, jih je strah vsega, kar jih čaka. Mnogi prosijo za klic s svojci, saj mislijo, da je njihov zadnji. Če se le da, jim omogočimo videoklic, in najbolj bolijo besede, ki jih izrečejo bližnjim: 'Mogoče se danes zadnjič slišimo.' Takrat gre vsem na jok. Po pogovoru bolnika uspavamo, intubiramo, vstavimo vse potrebne katetre ter začnemo zdravljenje te krute bolezni. In zbudijo se v cevkah,« pripoveduje Kaplanova.
Najbolj ji je ostal v spominu videoklic umirajočega z ženo in hčerkami. Tistih 40 minut bo Urška pomnila vse življenje, čeprav je vajena vsega in se pri svojem delu pogosto srečuje s smrtjo, žalostjo, trpljenjem. »Držala sem telefon, ko so se domači poslavljali od moža in očeta, ki sploh ni nič slišal, saj je bil uspavan. Umiral je. Slišal se je jok, kričanje, pripovedovanje vsega, kar so skupaj lepega in hudega doživeli, in to kar naprej. Držala sem slušalko, šlo mi je na jok, nič nisem mogla storiti, poleg vsega pa so me zraven čakali drugi bolniki,« opisuje Kaplanova.
TRPIJO TUDI SVOJCI
Domači seveda vseskozi trpijo s svojimi bližnjimi na intenzivnem oddelku, hudo jim je, ker ne morejo na obisk, ker jih ne vidijo in ne slišijo. Tudi če so bolniki pri zavesti, jim je napor pisati sporočila in govoriti po telefonu. Zato se medicinsko osebje trudi za dobro obveščanje. Zdravnik je svojcem ob določeni uri vedno na voljo. Ob kritičnih stanjih so jim tudi omogočili obisk in slovo, oblekli so jih v skafander. A zgodilo se je, da so si nekateri kljub želji ob prihodu na oddelek tudi premislili in niso zmogli. Videno jim je bilo preveč grozno.
IZGORELI, A DELAJO S SRCEM
Delo v takih razmerah terja svoj davek tudi v zasebnem življenju zdravstvenega osebja, saj jih je premalo in so preobremenjeni. »Vsaka medicinska sestra pri nas dela do 50 nadur mesečno, in tako iz meseca v mesec že skoraj dve leti. Redkokateri konec tedna je prosta, in še ko je, domači nimajo prav dosti od nje. Potrebuje počitek, čas za regeneracijo,« tudi iz lastnih izkušenj pripoveduje Veseličeva in pove, kako jih je bilo na začetku epidemije strah sploh hoditi domov, da ne bi okužile svojih bližnjih. Pripravljali so jih celo na to, da bodo morda zaradi varnosti morale ostati kar v bolnišnici.
Veseličeva opiše svoj primer: »Ko sem na začetku epidemije pomagala v DSO Metlika, je bilo pri nas doma videti takole: moža sem preselila k tašči, otroke pa k svoji mami. Ko sem prišla utrujena domov iz službe, sta mi otroka le pomahala skozi šipo, in ko sem po stopnicah šla v svoje stanovanje – k sreči imamo svoj vhod –, sem se večkrat le zjokala. Kuhala nam je mama, otroci so mi hrano prinesli na predpražnik, potrkali in šli. Pogovarjali smo se le po telefonu. Res je bilo hudo. Nihče ne ve, kaj so prestajali mnogi, kaj so žrtvovali za bolnike.«
DOPOLDNE UČITELJICA, POPOLDNE MEDICINKA
Številne medicinske sestre so tudi mlade mamice, ki so prilagajale delovni čas, da so v času zaprtja šol dopoldne učile svoje otroke, popoldne pa so prišle v službo. Dopoldne torej učiteljice, popoldne medicinske sestre. Da je bilo to zelo naporno, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Veseličevi je žal, da se nemalokrat zgodi, da mora zaradi pomanjkanja ustreznega zdravstvenega osebja katero od sodelavk poklicati zvečer, naj pride zjutraj na delo, čeprav ni bila na vrsti in se je veselila zasluženega počitka.
RAVNATI ODGOVORNO
»Pa je na drugi strani vedno pripravljenost. Ponosna sem na vse medicinske sestre, diplomirane zdravstvenike in zdravstvene tehnike, da so kljub izgorelosti vedno požrtvovalno pripravljeni pomagati drug drugemu, bolnikom in njihovim svojcem. Ponosna sem, da so kljub vsem negativnim zunanjim vplivom sposobni opravljati poslanstvo medicinske sestre z velikim srcem. Brez njih, takih kot so, tudi meni ne bi uspelo voditi tako zahtevnega oddelka,« pove Veseličeva in doda, da je prav vsak, od čistilk, ki so na covidnem CIM še kako pomembne, do kuharic, pralk in vseh drugih podpornih služb v bolnišnici, nepogrešljivi del verige, da delo poteka nemoteno in dobro.
»Upamo, da bo morda tudi ta članek komu dal misliti in bo pri njem vzbudil solidarnost ter čut za sočloveka, in bo storil, kar je v tem trenutku treba storiti, da se rešimo tega smrtonosnega koronavirusa – da se bo cepil ali pa vsaj resno in odgovorno upošteval vse predpisane ukrepe. Vsi si želimo spet živeti čim bolj normalno in se družiti,« dodaja Vesna Veselič in odhiti obveznostim naproti.
