V mariborskem Centru za krepitev zdravja so kot prvi v mreži tovrstnih slovenskih centrov prepoznali, da postcovidni bolniki potrebujejo dolgotrajnejšo pomoč, zato so posebej zanje oblikovali rehabilitacijski program, ki traja petnajst tednov in ga udeleženci obiskujejo dvakrat na teden. Zaradi slabe epidemiološke situacije in priporočil ministrstva za zdravje pa je izvajanje programa trenutno odpovedano – čeprav ga bolniki še kako potrebujejo.
Kdaj ste prepoznali potrebo po sistematičnem zdravljenju bolnikov z dolgotrajnimi posledicami koronavirusne bolezni?
Ko se je poleti izboljšala epidemiološka situacija, smo se zbrali strokovnjaki na pobudo specialistke iz pnevmofiziološkega dispanzerja, ki se je začela ukvarjati z obravnavo covidnih bolnikov takoj po hospitalizaciji. Ob podpori našega vodstva in družinskih zdravnikov smo zasnovali program, ki ga je prva skupina postcovidnih bolnikov začela obiskovati junija. Takrat smo se prvič srečali z njimi. Že na prvi delavnici, kjer je bilo deset udeležencev, sem se na lastne oči prepričala, kako uničujoče so lahko posledice koronavirusa.
Kakšne pa so? Kdaj torej vemo, da gre za postcovidni sindrom?
Predvsem tisti, ki so imeli težji potek koronavirusne bolezni, poročajo o oteženem dihanju, nespečnosti, slabši telesni kondiciji. Tisti, ki so se pred boleznijo ukvarjali s telesno aktivnostjo, po zmernih priporočilih, kar je pol ure hitre hoje na dan, ob kateri se rahlo spotijo ali zadihajo, oziroma od dva do tri kilometre na dan, po bolezni ne zmorejo prehoditi niti deset ali dvajset metrov, čeprav so bili prej zmerno aktivni. Nekateri postcovidni bolniki pozabljajo stvari in imajo slabši kratkotrajni spomin, drugi čutijo tesnobo v prsih, pri tretjih se pojavi stres, saj se obremenjujejo s stvarmi, na katere nimajo vpliva. Kar se telesnih simptomov tiče, bi omenila še bolečine v križu in zmanjšano mišično maso, kar je opazila tudi naša dietetičarka. Pri starejših je to lahko problematično.
Koliko pa so v povprečju stari postcovidni bolniki, ki pridejo k vam?
V prvi skupini še ni bilo toliko mlade populacije kot v zadnjem valu, vendar je bilo nekaj bolnikov starih med 30 in 40 let. Nekaj jih je bilo med 40. in 45. letom. Med udeleženci je bila tudi kolegica, ki je zaposlena v zdravstvu. Prisotnih je bilo tudi nekaj starejših.
Koliko je bil star najmlajši?
Trideset let.
Kakšne so bile njihove težave?
Presenetilo me je, da so bili večinoma brez volje, da niso videli smisla. Po vsem, kar so doživeli zaradi koronavirusa, so bili obupani. En gospod je bil na berglah, drugi je komaj hodil, tretji je bil na invalidskem vozičku. Ko smo jih poklicali na pobudo zdravnikov, saj so bili to večinoma bolniki, ki so pravkar zapustili bolnišnico, niso bili pripravljeni priti v naš center, zdelo se jim je nesmiselno, češ da nimajo časa, ne zmorejo in si tega ne želijo. Zagotovo ne bi prišli k nam, če bi nadaljevali s takšnim pristopom, zato smo ga spremenili. Ko smo jim razložili, kako bodo delavnice potekale in da ne bodo poslušali le predavanj, ampak bomo delali z njimi vseh petnajst tednov, kolikor traja program, so pokazali več zanimanja.
So med udeleženci rehabilitacije večinoma ženske ali moški?
Polovica je bila moških in polovica žensk, bi pa omenila, da se večinoma ne želijo izpostavljati.
Jih je strah, da bodo stigmatizirani?
Tako je. Slovenija je razdeljena na dva pola – na tiste, ki zagovarjajo cepljenje, in na tiste, ki mu nasprotujejo. Naši bolniki se zavedajo, da bi bilo prav opozarjati na posledice koronavirusa, a ko so me mediji prosili, ali jim lahko posredujem kontakt kakšnega postcovidnega bolnika, se je le en gospod opogumil, pa še on je imel sprva nekaj zadržkov. Nekateri bolniki želijo biti zakriti pred kamero ali snemani od daleč. Po prvem televizijskem prispevku so se sicer nekoliko sprostili, a še vedno poudarjajo, da se nočejo pojavljati v medijih. Tudi psiholog, ki z njimi izvaja skupinske in individualne terapije, je opazil, da jih je strah odzivov okolice.
Je bila večina postcovidnih bolnikov iz vaših skupin cepljenih ali necepljenih?
Teh podatkov sprva nismo imeli, so nam pa udeleženci sami zaupali ob koncu programa, ali so bili cepljeni. Čeprav zagovarjamo cepljenje, jih tega nismo spraševali. Nekateri so zboleli, preden so se nameravali cepiti, saj se takrat še ni govorilo veliko o cepljenju. Po bolezni pa je večina bolnikov spremenila odnos do cepljenja in so se zanj odločili. Vedno pa obstaja deset odstotkov ljudi, ki kljub težkemu poteku bolezni to še vedno odklanja. Toda cepljenje je zagotovo najboljša preventiva, kar poudarjamo tudi na naših delavnicah. Pomemben pa je tudi zdrav življenjski slog. Dosmrtna sprememba je namreč cilj Centra za krepitev zdravja.
Je torej možno z zdravim načinom življenja preprečiti okužbo s koronavirusom oziroma vplivati na potek bolezni, če zbolimo?
Ne, a je kljub temu pomembno, da ga vzdržujemo, saj z njim skrbimo za zdravje in preprečimo nekatere druge bolezni. Udeleženci naših programov se tega držijo od tri do šest mesecev oziroma dokler obiskujejo naše delavnice, potem pa potrebujejo dodatno podporo, da ne zapadejo v stare navade. Nimamo še informacij, ali bolniki iz prve skupine vzdržujejo zdrav življenjski slog. Poklicali jih bomo čez tri mesece in nato ponovno čez eno leto.
Omenili ste, da postcovidni sindrom vpliva na kondicijo – nekoč so lahko prehodili več kilometrov, po bolezni niti deset metrov. Kako si jo lahko povrnejo? Se priporočajo vaje?
Pri tem igrajo pomembno vlogo diplomirani fizioterapevti z respiratorno fizioterapijo, ki naše udeležence učijo dihalnih vaj in jim priporočajo čim več gibanja v naravi. Mi pravimo, da ni slabega in dobrega vremena, ampak je vse odvisno od naše volje, zato smo tudi v oblačnih dneh z udeleženci odšli v naravo. Namen našega programa je navaditi bolnike, da se vsak dan gibajo v naravi, na začetku rehabilitacije pa so vaje preproste – dovolj je, da hodijo po ravni površini, ker to zanje ni preprosto. Ugotovili smo, da se nekateri bolniki, preden so zboleli za koronavirusom, sploh niso gibali, niti 3000 korakov na dan niso naredili, kar je nujno za krepitev zdravja.
Je bila zaradi tega rehabilitacija pri njih še toliko težja?
Vsekakor. Po prebolelem koronavirusu tisti, ki že prej niso bili telesno aktivni, niso mogli narediti niti koraka, zato je naloga naših strokovnjakov, da jih motivirajo za hojo. Nato pa postopoma uvajajo vaje za moč, ravnotežje, pripravijo jim poligone. Gospod, ki je zaradi koronavirusa pristal na berglah, je s postopno vadbo uspel priti do Trikotne jase na Pohorju, kar je velik uspeh in dokaz, da je okrevanje možno. Potrebni pa sta vztrajnost in podpora. Ljudje so v naš center prihajali dvakrat na teden in obakrat so imeli telesno dejavnost – enkrat s fizioterapevtom in drugič s kineziologom, ki imata različno strokovno znanje. Udeleženci so pridobljeno znanje odlično uporabili in osvojili kar nekaj mestnih hribov.
Vas je zgodba katerega od bolnikov še posebej pretresla?
Kar nekaj je bilo takšnih primerov, recimo mlajša gospa, ki je pred boleznijo prehodila 12.000 korakov na dan, potem pa je komaj prehodila nekaj metrov. Pretresljiva je bila tudi izkušnja kolegice iz zdravstva, ki je bila vajena veliko hoditi zaradi narave svojega dela, potem pa je bila zaradi koronavirusa dlje na bolniškem staležu in je zanjo že pet prehojenih stopnic predstavljalo ogromen napor. Toda s pomočjo našega programa je uspela priti na Pohorje skupaj z drugimi udeleženci.
Kako je vaš program še pomagal postcovidnim bolnikom?
Poleg tega, da so si vsi izboljšali telesno kondicijo, so bili bolj pozitivno naravnani, drugače so začeli gledati na življenje in tudi na koronavirus – nekateri, dokler niso zboleli, niso verjeli vanj. Še dandanes me zaboli, kadar slišim laike in nasprotnike cepljenja govoriti o tem, da koronavirus ne obstaja. V takšnih trenutkih ne morem biti tiho, ker vem, koliko je ta bolezen nekaterim odvzela.
Ste med bolniki obravnavali tudi takšne, ki so imeli precej blago obliko koronavirusa in so se kljub temu pri njih pojavile posledice, ki niso bile nedolžne in so se vlekle več tednov?
Vsekakor, saj je vsak bolnik zgodba zase, pri drugih boleznih so si simptomi večinoma podobni, pri koronavirusu pa ni tako. Opažamo kar nekaj primerov, kjer je bil potek bolezni blag, pozneje pa so se pojavile težave. Zaradi nespečnosti, težkega dihanja in pozabljivosti so obiskali zdravnika, ki je nato ocenil, ali imajo postcovidni sindrom.
V Sloveniji ste prvi Center za krepitev zdravja, ki izvaja rehabilitacijo postcovidnih bolnikov. Kako pa lahko pridejo k vam – je nujno, da jih napoti družinski zdravnik?
Pri prvih dveh skupinah so nam zdravniki iz našega zdravstvenega doma posredovali kontakte bolnikov – naša naloga je bila, da jih pokličemo in motiviramo za rehabilitacijo. Povabimo pa lahko tudi tiste, ki nas pokličejo ali nam pišejo, vendar jih prosimo, naj se naknadno obrnejo na izbranega zdravnika, da jih ta napoti k nam po uradni poti. Vsakega bolnika, ki je motiviran, želimo sprejeti, zato se skušamo čim bolj prilagoditi. Po zaslugi medijev smo postali prepoznavni, zato mi veliko ljudi piše po družbenih omrežjih. Preseneča me, da so pripravljeni celo sami plačati vključitev v naš program za njihove svojce, saj bi naredili vse, da jim pomagajo. Nedavno me je klicala gospa iz Celja, ki je želela k nam pripeljati svojega brata, ki sicer živi na Dolenjskem in je star 35 let. Pred boleznijo je prehodil od 6.000 do 10.000 korakov, potem pa niti sto metrov. Želela mu je povrniti motivacijo, zato se je obrnila na nas.
Bi ga lahko sprejeli, čeprav ne živi v Mariboru?
Lahko sprejmemo bolnike iz drugih regij, ker se program krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Lahko udeleženci vašega programa pričakujejo, da bodo posledice postcovidnega sindroma izginile?
Že na začetku programa jim povemo, da se nič ne bo zgodilo z danes na jutri. Za vse je potreben čas. Življenje je nenehno kroženje, če nismo bili uspešni prvič, bomo morda v petem ali osmem poskusu. To smo ugotovili ob analizi drugih delavnic, ki jih izvajamo – tisti, ki želijo shujšati, so po navadi uspešni v četrtem poskusu, tisti, ki želijo opustiti kajenje, pa v osmem. Pri postcovidnih bolnikih šele odkrivamo, kdaj lahko pričakujemo uspešne rezultate. Toda prepričana sem, da jim bo z vztrajnostjo uspelo – če bodo eno leto vzdrževali zdrav življenjski slog, bodo sčasoma izboljšali svoje stanje.
Torej jim ne dajete nobenih obljub?
Nikakor, vendar verjamem, da se vztrajnost obrestuje. Marsikdo namreč izgubi motivacijo, ker ga okolica ne podpre pri spremembi, saj jim vzbuja slabo vest s svojimi zdravimi navadami. Mnogi pa ne vztrajajo, ker pričakujejo takojšnje rezultate. Vendar čudežne tabletke ni, ampak moramo vložiti energijo v vzdrževanje sprememb, kar velja tudi za postcovidni sindrom.
Omenili ste, da je pomembna podpora okolice. Kakšna naj bo?
Postcovidnim bolnikom je treba olajšati življenje, pristopiti k njim s sočutjem in z razumevanjem. Pomembno je, da se jim ne nalaga dodatnih obveznosti. Dolgotrajen bolniški stalež je ključen, če tako presodi zdravnik. Seveda pa so v veliko pomoč tudi dobri partnerski odnosi. Če bolnika partner spodbuja pri okrevanju in rehabilitaciji, je precej lažje. Nekateri namreč pravijo, da je nesmiselno obiskovati naš program, ker njihovih partnerjev to sploh ne zanima, otroci pa se iz njih norčujejo. Takšni hitreje izgubijo motivacijo za okrevanje.
Bi bile za ljudi s postcovidnim sindromom koristne tudi skupine za samopomoč, da se ne bi počutili osamljeni in stigmatizirani?
Gotovo, saj ljudem veliko pomeni deljenje izkušenj z ljudmi s podobnimi težavami, pomembno pa je, da bi takšno skupino vodil nekdo, ki je odgovoren in motiviran. Druženje dobro vpliva na počutje in duševno zdravje, vendar je bolnike treba prepričati, da je obiskovanje skupine za samopomoč zanje koristno. Če ljudje ne želijo izbrati pravih poti, jih k temu ne moremo prisiliti. Sami morajo biti prepričani, da je to zanje prava pot. V Centru za krepitev zdravja pa smo prepričani, da ima motivacija za zdrav življenjski slog prednost pred zdravili, tudi pri postcovidnem sindromu poudarjamo to. Sami lahko naredimo veliko za to, da krepimo in ohranjamo svoje zdravje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
