Novice Svet24

To razmišljanje se je polastilo njega in še nekaj varovancev iz drugih domov za starejše (DSO) po državi, s katerimi je v stiku.

To izpostavljajo, ker jih skrbi, da so morda v nekaterih domovih manj disciplinirani oziroma uspešni pri izvajanju potrebnih zaščitnih protokolov. Njihove predpostavke sicer trije sogovorniki, ki dobro poznajo situacijo v DSO, ne potrdijo.

Včasih delajo malo po svoje

Draga Štromajer, strokovna sodelavka Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki izvaja redne in izredne strokovne nadzore s svetovanjem v dejavnosti zdravstvene in babiške nege, pravi, da težko trdi, da do izbruhov prihaja v enih in istih domovih. »Največkrat se izbruh pojavi, kadar jim ne uspe zaznati oziroma prestreči prve okužbe. Razlogi za večji izbruh so večinoma znani in se obvladujejo tako, da se dosledno držijo vseh preventivnih ukrepov in ob prvem sumu ali okužbi vzpostavijo vse potrebne aktivnosti ter prilagodijo organizacijo dela. Ker pa nekateri zavodi včasih ocenijo, da bi lahko organizacijo dela in postopke obravnav 'malo' prilagodili, to običajno vodi v širjenje okužbe,« je povedala.

Včasih pa ni mogoče ...

Vendar se moramo zavedati, nadaljuje, da so nekateri domovi arhitekturno popolnoma neustrezni, utesnjeni in v njih ni mogoče zagotoviti samostojnih izolacijskih con, ločenih čistih in nečistih poti, čistih in nečistih prostorov, kar prispeva k manj uspešnemu obvladovanju oziroma boljšemu preprečevanju širjenja bolezni, kot če bi bilo vse našteto izpolnjeno. »Nekaj več izzivov je tudi v tistih DSO, kjer so nastanjeni uporabniki s posebnimi potrebami (demenca, motnje v duševnem razvoju), saj so preventivni ukrepi na njihovih oddelkih prilagojeni zdravstvenemu stanju,« je pojasnila Štromajerjeva.

Ni večjih izbruhov

SSZS

Tudi v Skupnost socialnih zavodov Slovenije niso opazili, da bi se okužbe pojavljale v enih in istih DSO. »Kar zadeva število okužb zadnjega obdobja, je to sicer nekoliko višje kot v poletnih mesecih, a na podlagi podatkov ne moremo govoriti o ponavljajočih se večjih izbruhih. Prav tako podatki kažejo, da so okužbe stanovalcev v domovih za starejše izjemno nizek delež med vsemi okužbami (precej manj kot en odstotek vseh okužb v Sloveniji), ki so bile potrjene v enakem obdobju v Sloveniji,« so besede Denisa Sahernika, sekretarja skupnosti. Poudari, da si vsi domovi prizadevajo, da bi tako ostalo, »čeprav smo v jesenskem obdobju, ko je preprečevanje respiratornih okužb tudi v običajnih letih še dodatno zahtevno«.

Okolica je pomemben dejavnik

Kot Štromajerjeva tudi Sahernik izpostavi, da domovi za starejše ne delujejo v enakih prostorskih oziroma arhitekturnih pogojih ter so med njimi precejšnje razlike tudi v številu stanovalcev in zaposlenih. »Prav tako smo v prejšnjih valih epidemije spoznali, da okužbe v domovih v bistveni meri krojijo epidemiološke razmere v (neposredni) okolici, v kateri delujejo. Če se te močno slabšajo, dom kljub izjemnemu trudu zelo težko prepreči vdor virusa,« opozarja.

DSO po državi so za zdaj uspešni pri preprečevanju in zamejevanju okužb s koronavirusom. Prvi teden oktobra so zabeležili 21 potrjenih okužb med stanovalci, v drugem tednu 24, v prejšnjem tednu pa 97 potrjenih okužb med varovanci. Skupno je oktobra zaradi korone v DSO umrlo osem stanovalcev.

(Ne)spoštovanje ukrepov

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana

Biserka Marolt Meden iz združenja Srebrna nit, ki se bori za dostojno starost, poudari, da bi bilo za boljšo zaščito pred korono in njenim širjenjem v domove nujo vpeljati prezračevanje, vendar se glede tega ni naredilo nič. Po njenih besedah lahko na širjenje covida-19 v DSO močno vpliva tudi nedisciplina spoštovanja ukrepov. »Tako kot v celotni družbi je tudi pri stanovalcih, njihovih svojcih in zaposlenih precej neupoštevanja nujnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb. Tudi precepljenost zaposlenih ni optimalna.«

Ne čudi, da se okužbe še kar pojavljajo, saj od začetka epidemije do danes niso sprejeli sistemskih ukrepov. »Eden ključnih bi bil sprejetje kadrovskih normativov v oskrbi in zdravstveni negi, ki bi omogočili zaposlitev več kadra. Izgovor, da stanovalci tega ne bi zmogli plačati, kaže na to, da država ni pripravljena financirati dodatnega kadra, ki bi koristil vsem in bi pokazal, da so obljube o večjem deležu financiranja dolgotrajne oskrbe iz proračuna mišljene resno. Dodaten kader, ki je bil odobren v času epidemije za obdobje dveh let, je sicer prispeval k blažitvi kadrovske stiske, nikakor pa ne omogoča, da ločene ekipe skrbijo za stanovalce v različnih conah,« je poudarila.