Slovenija je ena izmed osmih držav Evropske unije, v katerih se je leta 2020 stopnja tveganja revščine v primerjavi z letom 2019 povečala. Pod pragom tveganja revščine je lani živelo 254.000 Slovenk in Slovencev, kar je 11 tisoč več kot leto prej. Mesečni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 739 evrov, za družino z dvema otrokoma 1551 evrov in za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok 1108 evrov. Stopnja tveganja revščine je bila lani 12,4-odstotna.
Po podatkih statističnega urada je imelo leta 2018 v Sloveniji 6938 ljudi stalno prebivališče prijavljeno na centrih za socialno delo, medtem ko je leta 2011, v času ekonomske krize, ta številka znašala 4252. Po nekaterih ocenah je brezdomcev v Sloveniji že več kot deset tisoč.
Za statističnimi podatki in številkami pa se skrivajo konkretne izkušnje četrt milijona Slovenk in Slovencev. »Po izgubi zaposlitve sem s 1300 evrov prihodka pristal pri 400 ali 500 evrih na mesec. Najemnina je vzela 450 evrov, in to je bilo to. Nisem imel denarja, zato sem bil primoran beračiti, če pa hočeš beračiti, moraš biti malo pod gasom, da sploh lahko usta odpreš. Ko si malo pod gasom, pa – kaj češ, še več piješ, nato se znajdeš v začaranem krogu,« lahko med drugim beremo v Poročilu o spremljanju revščine in socialne izključenosti v Sloveniji 2021, ki so ga pripravili v EAPN Slovenija, ki je članica Evropske mreže za boj proti revščini – European Anti Poverty Network, trenutno pa jo v Sloveniji sestavlja 19 nevladnih organizacij. Ključni del raziskave predstavljajo prav zgodbe in izkušnje ljudi z roba.
Hrana komaj za hčerko, ne pa za tudi mamo
»Mislim, da je revščina pri nama s hčerko že nekaj časa prisotna in malo drugače gledam nanjo, s tega vidika, kar je revščina iz mene naredila: nimam več prave ocene, kaj je revščina. /.../ Ker so bili dnevi, ko sem bila dva dni brez hrane, saj sem jo dala hčerki, pa to ni bila neka salama ali ne vem kaj, ampak neka osnova, da sva prišli iz meseca v mesec. In na trenutke je še danes tako,« je bedo opisala neka mamica samohranilka. »Revščina je to, kar zdaj živim. Preživljanje iz dneva v dan, življenje na ulici. Da živiš normalno, zunaj okvirjev revščine, bi po mojih kriterijih potreboval nekih tisoč evrov na mesec. Petsto evrov za najemnino in stroške, ostalo za hrano in podobno,« je dejal še eden od sodelujočih v raziskavi.
»In začneš razmišljati o kriminalu«
Kriza epidemije je stiske najrevnejših le še poglobila. »V začetku leta je bilo na ulicah zelo malo ljudi, hitro si lahko zapadel v depresijo, postal še bolj osamljen. To je bilo strašno. Kot brezdomna oseba enostavno nisem mogel priti do denarja. Vsaj na pošten način ne. Prej sem prodajal ulični časopis, tokrat to ni bilo možno. In začneš razmišljati o kriminalu. Omejena je bila dostopnost zavetišč, hrane, zdravstva, socialnih služb in tako naprej. Brezdomnim nam je bilo že tako dovolj težko, pa še denarne kazni zaradi kršenja vladnih odlokov, kot je policijska ura, smo prejemali, čeprav jih nismo imeli možnosti dosledno upoštevati,« je povedal eden od brezdomcev.
Digitalizacija vsakdana bedo še poglablja
Po podatkih statističnega urada je imelo leta 2018 v Sloveniji 6938 ljudi stalno prebivališče prijavljeno na centru za socialno delo, medtem ko je leta 2011, v času ekonomske krize, ta številka znašala 4252. Po nekaterih ocenah je brezdomcev v Sloveniji danes že več kot deset tisoč. Brezdomni in socialno ogroženi so bili med epidemijo najbolj prikrajšani zaradi nedostopnosti storitev. CNVOS v poročilu izpostavlja nizko digitalno pismenost, ki je sicer postala ključna v vsakdanjem življenju, saj komunikacija z raznimi institucijami in urejanje statusno-administrativnih zadev potekata večinoma elektronsko.
Prvič ga je streznil zapor, drugič ženska
V strokovni skupini, ki je pripravila poročilo o revščini v Sloveniji, je na podlagi terenskega dela in izkušenj prevladalo mnenje, da se je nasilje v času epidemije drastično povečalo iz več razlogov: družine so bile zaprte v silno neenakih stanovanjskih in ekonomskih pogojih, nekateri so izgubili delo in zaslužek, stres je ostal v domačem okolju, prodaja alkohola se je drastično povečala, šolanje na daljavo, nezmožnost sledenja družinskim in drugim dogajanjem, zaprte in težje dostopne strokovne institucije, na primer CSD, zdravstvo, šolstvo, varstvo. Opazno je tudi povečanje nasilja otrok, mladostnikov nad starši, nad starejšimi. Povečalo se je število spolnih zlorab otrok, ki pa so ostale prikrite v domačem okolju. »Prek ekrana nihče ne more opaziti otroka, kako odklanja in zavrača obroke hrane, nihče ne more opaziti modric na telesu, nihče ne more opaziti otroka, ki s telesno govorico kaže na huda tesnobna občutja. Nasilje se je razširilo tudi v nekatere družine, ki tega do časa izrednih ukrepov niso poznale, saj so družinsko dinamiko zmogli urejati sami. Preživetje je terjalo površne medsebojne odnose, ki so se koncentrirali na skupaj preživeti čas, omejen z obveznostmi,« strokovna skupina poudarja v poročilu EAPN Slovenija.
O življenju v totalni bedi in o tem, kako težko se je izviti iz njenega primeža, je za Svet24 spregovoril Dare, legenda z ljubljanskih ulic, ki je nedavno dopolnil 53 let. »Na cesti sem bil deset let, ampak s presledki. Sem šel malo delat, pa te sistem ubije, itak si dolžan, plače pa nič ne dobiš. Ko sem dobil plačo, nisem imel za mesečno vozovnico za avtobus, sem plačal otroške doklade, vse moraš plačati ... In te potolče in pustiš šiht. V roku pol leta te zmanjka. Nikakor se ne moreš pobrati, če ti nekdo ne pomaga,« je poudaril. Zdaj že trinajsto leto ne klošari. Je eden najbolj znanih ljubljanskih prodajalcev časopisa Kralji ulice, v okviru društva je sestavil tudi prvo nogometno ekipo Kraljev ...
Kaj je bila tista točka preloma, da se je začel pobirati iz brezna? »Imel sem eno pi**arijo in sem šel v zapor. Na sodišču bi se moral samo opravičiti, pa bi bilo v redu, ampak ko si na ulici ... Briga te! Bom šel pa na toplo! Tam sem se umiril in imel čas razmisliti. Trezen, na toplem, predvsem pa trezen. Najhuje mi je bilo, ko mi je foter hodil na obiske v zapor. Začneš razmišljati, imaš čas. In ko sem prišel ven, sem se res čisto zavzel, čeprav sem potem spet padel,« je dejal. Znova si je opomogel, ko se je na nekem nogometnem turnirju, kjer je zastopal barve Kraljev, zaljubil. »Pa sem se preselil k njej in sem še zdaj pri njej. Potem se pa urediš, ni ti vseeno, da ti bo ona vse prinesla, ti pa nič nimaš ... Ne moreš biti tak,« je pojasnil.
Cigarete in alkohol, težje ob nedeljah in praznikih
»Alkohol te ubije, ampak dobro, mi smo tudi jedli. Smo zbrali denar, se dobili. Smo bili ekipa, pazili smo drug na drugega. Eden je šel v Maksija po kračo, drugi po zelenjavo na tržnico, tam so nas že vsi poznali, mesarji so nam puščali kose pršuta, salame. Nekako smo se znašli. Lačen nisi bil nikoli, sicer pa v Ljubljani po mojem ne moreš biti lačen, ker je toliko organizacij. Ampak se moraš tja spraviti,« se spomni manj svetlih dni.
»Težko se je pobrati, ko enkrat tako padeš. Če greš delat, da imaš možnost dobiti sobo, se obrneš stran od navad, ki jih imaš. Kaj boš po šihtu? Saj ne poznaš drugih razen tistih, s katerimi si se družil na ulici. Veš, kakšen je to prestop. Deset let na ulici je dolga doba, poberi se zdaj ti spet v civilizacijo, divjak. Prvi mesec sem tako zbolel, kot na ulici nisem nikoli. Naenkrat je čistoča, naenkrat redni obroki, na toplem si. Zvečer sem odpiral okna, nisem mogel spati. Ves čas ti je vroče, ko si navajen minusa,« je pojasnil.
»Ko se enkrat navadiš ulice, zima ni nič, niti poletje. Zate je enako. Najhujše pa so nedelje in prazniki, ko ni ljudi. Žicati je pa danes s**nje, ker te takoj počopajo. Ko si ti živčen in ko rabiš, ko si žejen in lačen, veš, da si tečen. Če ne zbereš dva evra za un liter, veš, da postaneš tečen. Pa to je iz dneva v dan. Zjutraj, ko vstaneš, imaš pač nekaj potreb: kako boš do cigarete prišel, do pijače ali do droge. In to loviš.«
