Premier, ki se razglaša za velikega borca proti korupciji – gre le za enega izmed številnih njegovih samorazglašenih borčevskih nazivov –, narod prepričuje, da se po svetu naključno srečuje z dobavitelji medicinske opreme. Ker so preostala slovenska mesta razmeroma majhna, enako sicer velja za prestolnico, se vprašajte, kolikokrat ste v zadnjih petnajstih letih v Ljubljani naključno srečali istega človeka?
Do abrahama imam še nekaj let, na potovanjih zunaj Evrope sem do zdaj preživel slabih šest mesecev in niti enkrat nisem dvakrat po naključju srečal znanca ali prijatelja. V bistvu ga nisem srečal niti enkrat. Premier pa se po naključju srečuje z lobisti na Mavriciju v Indijskem oceanu, na Novi Zelandiji v Tihem oceanu in na hrvaškem Jadranu. Dimnik je, po lastnih besedah, nekajkrat premierja tudi po naključju obiskal na njegovem domu. Obisk po »čistem naključju« v dobi pametnih naprav? Premier nima časa, da bi prišel pred parlamentarno preiskovalno komisijo, Dimnik pa ga je po naključju našel doma?
Druga in tretja vzporedna realnost se odslikavata ob vprašanju normalnosti slovenske države in družbe. Kakšna je normalna slovenska družba v očeh premierja, državljani opazujemo že poldrugo leto. Premierjeva desna roka je nepreklicno odstopila pred dobrim letom, a še vedno ponižno sedi ob njegovem boku. Narod so svinje, policisti so lenuhi, biseri pa svojo lepoto izostrijo v zaporih. Vsak, ki se drzne oglasiti in opozoriti na neustavne vladne odloke, je državni sovražnik, levi fašist, izrojeni levičar.
V drugem vzporednem vesolju je prvi varuh javnega zdravja v primeru nezapiranja prebivalstva v regijske in občinske kletke napovedoval 90.000 smrti, torej nekje 45.000 na milijon prebivalcev. Danes ima Slovenija 2305 smrti na milijon prebivalcev in je na šestem mestu v EU v tej kategoriji, Švedska, ki je stavila na odprto družbo, ima 1439 smrti na milijon prebivalcev, kar jo uvršča na 17. mesto v EU. Jezdec apokalipse je še vedno prvi čuvaj slovenskega zdravja.
Medklic, Slovenija je s tem negativnim »uspehom« pridobila novo skupno točko z višegrajskimi državami. Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska so namreč v prvi deseterici po številu smrti na milijon prebivalcev v EU.
Nad sliko vzporednega vesolja številka dve, v katerem ustavno sodišče asistira in svetuje vladi pri vladanju z neustavnimi odloki, novinarji in mediji pa pred objavo novic pridobivajo dovoljenja vrhovnih cenzorjev, se blešči citat sončnega kralja: »Država, to sem jaz.«
Tretje vzporedno vesolje nam slika opozicijski četverček, ki bo v prihodnjih dneh podpisal sporazum o sodelovanju na prihodnjih volitvah. Vseboval naj bi le tri točke: vrnitev Slovenije v normalnost, oblikovanje vlade brez SDS in vlado bo vodila stranka z največjim volilnim uspehom. Uaaau.
Glede na bogat program četvorčka bo normalnost Slovenije prinesla vrnitev v stanje, ko je oblast manj arogantna, ostale zadeve pa bodo potekale tako kot do zdaj. Birokracija bo še vedno videti, kot da so se v njej zaposleni obrti izučili v času Sumercev in kot da bi odločbe in ostalo dokumentacijo še vedno klesali na glinene tablice.
Od ideje za večji državni projekt do njegove izvedbe bo na sončni strani Alp gotovo poteklo vsaj dve desetletji. Že med načrtovanjem se strošek objekta vsaj podvoji, nato sledi večletno iskanje napačne vejice v postopku razpisa in izbire izvajalca, začetku gradnje sledi tekmovanje v hitrostnem podpisovanju aneksov. Ko je zadeva vendarle postavljena, tretjina denarja pa ponikne v poslih na neznanih krajih, ob neznanih časih, z neznanimi ljudmi, je tehnologija že zastarela.
V četrtem vzporednem vesolju država vsa sredstva, ki jih ima na voljo, vlaga v zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, zeleno in digitalno preobrazbo, ne pa v kurjenje premoga v 21. stoletju. To vesolje slika celotna politika, prebivalci pa so se že naučili, da gre zgolj za fatamorgano.
