Branko Majerič uporablja domača semena, plevel pa zatira z deset centimetrov globokim posegom v tla pred setvijo. Njegove prakse so že začeli posnemati drugi kmetje, leta 2015 so tako ustanovili Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo, a Majerič pravi, da je stroka glede teh inovacij neenotnega mnenja. Posledično tudi v politiki ni posluha za rešitve, ki so okoljsko vzdržne, a omogočajo donose, primerljive s konvencionalnim kmetijstvom.
Kaj je ključno orodje, s katerim obdelujete zemljo?
To je štirivrstni variodisk. Na prvi pogled mislimo, da gre za krožno brano, a tu je vsak krožnik vpet na svojem nosilcu, kot motika. Bistvo tega je, da podrezuje in ne ustvarja nobene plazine v podtalju. Pri plugu je znana zadeva plazina, spodaj pri lemežu; če si vedno na isti globini obdelave, lahko povzročiš plazino, ki onemogoči dostop vode in zraka do spodnjih slojev. To se tukaj ne dogaja, saj obdelujemo površinsko.
Koncept ohranitvenega kmetijstva temelji na treh načelih, ki so tako prepletena, da če zgrešiš eno, si zgrešil vsa. Prvo načelo je, da posegaš v tla zelo malo ali nič. Drugo načelo je, da vedno skrbiš za vsaj 30-odstotno pokritost površine neposredno po setvi nove rastline. Vsaj 30-odstotna pokritost zmanjša vpliv vode na erozijo tal. To so dokazali in je zelo pomembno, toliko bolj v hriboviti Sloveniji, kjer bi erozijo morali zmanjšati.
Tretje načelo zapoveduje, da je treba zelo dobro vrstiti različne rodove kmetijskih rastlin. Konvencionalno kmetijstvo se zadovoljuje z vrstenjem kmetijskih rastlin. Torej: za koruzo pšenica, za njo ječmen, nato mogoče oves. To ni kolobar, vrstenje je, ko vrstimo različne rodove. Zakaj rodove? Ker se med rodovi ne prenašajo bolezni. Pšenica in koruza sta isti rod, a sta različni kmetijski rastlini, in vrstenje tega je po domače neumnost.
Glede metuljnic, soje in sorodnih rastlin sem bral, da se jim med korenine naseli sinergična bakterija, ki proizvaja dušik.
Tako je, na korenine se naseli bakterija, ki iz zraka črpa dušik. Podobno kot v tovarni, kjer ga črpajo iz zraka pri 200 atmosferah, za kar potrebujejo energijo, da dušik iz zraka z vezavo na apnenec spravijo v granulo. To dela po naravni poti metuljnica sama. Če želimo izločiti industrijo sintetičnih gnojil, izberemo takšno kmetijstvo. To pa industriji ni všeč, saj ne bodo prodajali gnojil.
Ko v vrstenje uvrstimo metuljnice, lahko ob tem porabo sintetičnega dušika zmanjšamo za 50 odstotkov. V Evropi zdaj slišimo veliko o tem, da je treba zmanjšati uporabo fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, a tega brez ohranitvenega kmetijstva ne bomo dosegli.
Ali je samo soja takšna metuljnica?
Detelje so vse take, pa lucerna in stročnice. Vse to je v Evropi izločeno iz kolobarja, saj so rekli, da je kolobar, če vrstite koruzo za pšenico.
Kako si to pojasnjujete?
O tem je treba vprašati strokovnjake, mnenja so različna. Ohranitveno kmetijstvo po svetu poteka na 200 milijonih hektarjev. Prognoza je, da bo do leta 2050 potekalo na 800 milijonih hektarjev, torej bo polovica kmetijstva delovala na ta način. Evropa je pri tem na predzadnjem mestu, za nami je samo še Afrika. Na nekaterih kontinentih je delež ohranitvenega kmetijstva od 60 do 80 odstotkov.
Politika koncepta kmetijstva v Evropi se s sistemom subvencij postavlja na glavo. Ohranitveno kmetijstvo je edini sistem, ki je lahko ekonomičen, ne da ga pri tem subvencionirate, in hkrati skrbi za trajnost okolja. Danes ni težko pridelati 20 ton koruze, ampak: kakšne bodo posledice v vodi, tleh in zraku? Težave so, ker industrija ne pusti, da bi to počeli, saj ne bi več potrebovali pluga in podobnih stvari. Ali veste, kakšne tovarne so za tem?
Velike industrije delujejo kot skupine pritiska na odločevalce v Bruslju. Ali ima koncept ohranitvenega kmetijstva kakšno svojo skupino pritiska?
(smeh) To je pa drugo vprašanje. Mi, v naši skupini, se trudimo od leta 2015, ko smo ustanovili Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo in se povezali z evropsko federacijo društev za ohranitveno kmetijstvo (ECAF). Pri tem je zelo zanimivo, da v ECAF ni vseh evropskih držav. Med našimi sosedi ni Italijanov, Madžarov in Hrvatov. Avstrijci so se pridružili lani.
Zdaj vse bolj razumem, zakaj so Angleži izstopili, oni so glavni zagovornik ohranitvenega kmetijstva v Evropi in svetu. Dejali so, da s temi ne morejo več delati, da moramo svojo pot. Mi politike ne moremo prepričati, mnenja stroke pa so deljena. In strokovnjaki pravijo, da neenotna stroka pravzaprav ni stroka.
Kaj o ohranitvenem kmetijstvu menijo na ministrstvu za kmetijstvo?
Z ministrstvom smo se dogovarjali, naj se ohranitveno kmetijstvo kot celovit trajnostni sistem in kot samostojni prostovoljni ukrep uvrsti v drugi steber kmetijske politike. Do nedavnega je bilo to v osnutku Skupne kmetijske politike 2023–2027, v samem načrtu, ki je bil zadnja dva meseca v javni razpravi, pa zdaj tega ni.
Kako si pojasnjujete njihovo nezainteresiranost?
To bi morali vi novinarji vprašati na ministrstvu. Zakaj trdijo, da je stroka deljena. In če je to res, naj argumentirajo, kako je deljena. Najbolj me jezi, ko nekdo v diskusiji nečesa ne podpre z argumentom – to je narobe! Pogovarjati se moramo, in to z argumenti. Ohranitveno kmetijstvo že dela na ekonomiki, trajnosti in primerljivih izdelkih. S tem konceptom se pridelki sploh ne zmanjšajo. Jaz bom po žetvi ječmena pridelal še dve toni soje, takoj po žetvi sem naslednji dan posejal sojo – brez oranja.
Kaj pa je bil predlog vašega združenja?
Pripravili smo celovit predlog ohranitvenega kmetijstva kot trajnostnega sistema, ki bi bil podprt z davkoplačevalskim denarjem. Velikokrat smo tarča očitkov, zakaj naj bi bili nagrajeni, če delamo dobre stvari zase in za naravo. To je po eni strani res, ampak lahko odgovorimo tako: dokler bodo davkoplačevalci namenjali denar za trajnost, želimo biti tudi mi deležni te nagrade.
Mi želimo, da se to področje opredeli kot trajnostni sistem, v katerega kmet vstopa s prostovoljnim številom površin, ampak vsaj za obdobje petih let in da to v tem času izvaja po naših načelih in zahtevah.
Torej se počutite spregledane?
Seveda. Poglejte, junija je bil v Švici osmi svetovni kongres konzervacijskega kmetijstva in niti en medij ni mogel objaviti povzetka načel in misli s tega kongresa. To ni problem Slovenije, temveč je problem Evrope.
Danes se namreč zdi, da kmetijstvo brez izdatnih subvencij sploh ne prinaša dobička.
To seveda ni rešitev, niti za malega niti za velikega kmeta. Moj pogled je takšen: malih kmetov je vsak dan manj ali pa jih skoraj ni več, velika kmetijska gospodarstva pa so prišla z evropskim konceptom kmetijstva na rob propada. Zdaj iščejo rešitev na osnovi davkoplačevalskega denarja – dajte denar, ali pa ne moremo več producirati. Moji kolegi iz Argentine, Brazilije in ZDA preprosto ne zmorejo razumeti, kako v EU funkcioniramo. Mislim, da bi se morale investicijsko podpirati tiste tehnologije, ki so dobre, zdrave in naravnane okoljsko in trajnostno. To pomeni, da moramo na svojih tleh skrbeti, da bodo lahko delovale še 50 in 100 let.
Res je, da je moja dolžnost kot kmet pridelati hrano, če sem v primarnem sektorju kmetijstva. Ampak to ne pomeni, da imam pravico na svojem ali tujem zemljišču umazati zemljo, vodo in zrak. Te pravice nima nihče, ne glede na to, kdo je lastnik zemljišča. Po kmečko rečemo, da je 30 centimetrov zemlje tvojih, ostalo pa ne. In to v svetu poznajo in že prakticirajo.
Ampak pri tej zahodni metodi no-till uporabljajo veliko glifosatov, ti pa zahtevajo nanje odporne gensko spremenjene organizme. Vi ste pristop inovirali, ne uporabljate niti prvega in posledično ne potrebujete drugega.
Učinki se na pojavijo od danes na jutri, zato njive vsaj pet let ne smemo orati. Mi smo vse to ugotovili v praksi. V Evropi imamo naslednjo dilemo ... Pojma ohranitvenega kmetijstva in konzervirajoče obdelave sta različna pojma. Konzervirajočaobdelava je samo ena od tehnologij znotraj konvencionalnega kmetijstva, ki je vezana na to, da njive ne preorjemo, vse ostalo pa počnemo po principu konvencionalnega kmetijstva. To ni ohranitveno kmetijstvo.
V Sloveniji smo nato razvili tehnologijo plitve kompostirane obdelave tal, ki jih obdelujemo z orodjem štirivrstni variodisk. V celo površino posegamo plitvo, največ do deset centimetrov globine. Nato 30 odstotkov površine zemljišča pustimo pokrite z ostanki požetega in v to posejemo. Prednost je, da pred setvijo nove rastline mehansko uničimo plevel. Lahko delamo z glifosatom ali brez, to je čisto vseeno. Nerazumevanje se v Evropi pojavlja tudi pri konceptu konzervirajoče, saj to vsi več ali manj razumejo kot no-till. To je za nas nesprejemljivo, obstaja tudi velika verjetnost, da je neizvedljivo. Pri no-tillu se ne posega v tla, temveč se samo seje, in sejejo se gensko spremenjene rastline, uporablja pa se izključno glifosat.
Mi nismo ne zagovorniki ne nasprotniki glifosata. Prav tako nismo veliki zagovorniki koncepta no-till; v praksi sicer vidimo, da je občasno smiselno uporabiti no-till setev, ampak kot sistem z običajnimi semeni. Pri tem naletimo na težavo, da v Evropi ni takšne sejalne tehnike.
Te sejalne tehnike ni ali je ne prodajajo?
Evropska industrija je ne ponuja na evropskem trgu. Ne zato, ker je ne bi obvladali, ampak jo skrivajo. Zakaj? Ker če se to razvije, veliko mehanizacije ne bomo več uporabljali. Ena od ključnih točk ohranitvenega kmetijstva je zmanjšanje investicij v opremo in to bo dobičke povečalo za večkratnik, ne le za nekaj odstotkov. Kar nekako domnevamo, da je rešitev kmetijstva digitalizacija, čeprav nam v sistem prinese največ deset odstotkov dobička. Digitalizacije je vezana na vse vrste tehnologij, zato je dobrodošla podpora, a ni rešitev. To ni tehnologija, to je podporni mehanizem.
Kaže se, da evropski strokovnjaki niso razvijali teh tehnologij, in to ni problem samo za nas, ohranitvene kmete, temveč tudi za ekološke kmete. Ampak kdo naj bodo ti strokovnjaki, naj bo to tovarna, ki dela stroje? Ali neki neodvisni agronom, ki bi moral reči: potrebujemo to in to?
Vse pogosteje nam inženirji strojegradnje vsiljujejo kmetijske tehnologije; to je narobe!
Ampak ti strojegraditelji verjetno le uresničujejo želje trga. Kmet pride na sejem, si ogleda najnovejše in potem hoče te inovacije.
(smeh) Seveda! Evropski proračun je namenil denar in več kot 60 odstotkov tega denarja se prek kmeta zlije v industrijo strojegradnje. Kmet je samo eden od pripomočkov, da se pridobi davkoplačevalski denar, ki ga nato dajo industriji. Seveda nastaja zmeda, industrija drugače ne bi prišla do tega denarja, zato pa na evropski trg noče vključiti takšne sejalne tehnike.
Največja težava pa niti ni v nerazvijanju orodij. Ključni problem je globoko poseganje v tla, pri konvencionalnem konceptu namreč povsem premešajo profil tal. V tla ne smemo posegati na način mešanja slojev, to je dokazljivo narobe, to stroka tudi ve. Ampak imamo take stroje in ti potrebujejo ogromno moči, kar posledično pomeni ogromen traktor, z njim pa ogromno fosilnega goriva.
Pri ohranitvenem kmetijstvu se poraba goriva za posege v tla zmanjša za več kot enkrat, če to primerjamo s konvencionalnim kmetijstvom. Ne za deset odstotkov, za več kot enkrat. Prihranki so večkratni, ne le nekajodstotni. Gre za sinergijo več efektov. Če je ekonomika dobra, je dobra tudi trajnost, posledično je pridelek dober in zdrav. Zmanjšaš kemijo, količino mineralnih gnojil, uporabljaš lastna semena. Vse to ima ekonomske in trajnostne učinke. Konvencionalno kmetijstvo pa je naravnano predvsem tako: veliko daj in boš tudi veliko dobil. Ampak na koncu moraš dati veliko od tega tudi stran.
Problematično je, da si ob tem naredil še veliko škodo naravi. Zdaj je treba to luknjo malo zadelati in v prihodnje delovati tako, da ne bomo delali še večje luknje. Mi si želimo, da bi v srednjih kmetijskih šolah imeli predmet ohranitvenega kmetijstva, kjer bi mlade strokovno poučili o tem sistemu.
Kmetje orjejo predvsem, da se rešijo plevela. Kako se plevela reši ohranitveno kmetijstvo?
Pri posegih v tla do globine 20 ali 30 centimetrov se semena plevela konzervirajo, se pravi z oranjem plevel potisnete v globino, v kateri ostane tudi po 20 let. Potem pa se vam nekoč zgodi, da to globino dosežete, ga potegnete ven in ga imate še enkrat.
Pri ohranitvenem kmetijstvu je v prvem obdobju pritisk plevelov povečan, saj najraje kalijo v vrhnjih desetih centimetrih, trave pa na splošno na površini. Mi s tem posegom v prvem obdobju spodbujamo, da vzniknejo, nakar jih spet odstranimo. Po nekem času, v petih do 15 letih, v tem sloju ni več plevela. Seveda moramo ob tem dosledno izvajati menedžement plevela.
V konvencionalnem smislu zapleveljeno njivo preorješ, dobiš čisto površino in rečeš, to je super. A samo kratkoročno: v resnici si v banko na globini 20 ali 30 centimetrov shranil semena, ki bodo vzklila čez deset let in več. Zato menimo, da je treba sistem ohranitvenega kmetijstva na GERK (grafični enoti rabe kmetijskega gospodarstva, op. p.) izvajati vsaj pet let.
Primerjajmo to z zdravljenjem alkoholika. Zdrav človek lahko spije enoto alkohola na dan. Če postaneš alkoholik, moraš na zdravljenje, a ko se vrneš, ne smeš piti niti malo alkohola, sicer si takoj znova alkoholik. Naša zgodba s plevelom je podobna: v sistemu ohranitvenega kmetijstva moraš vztrajati; če po petih letih njivo preorješ, si spet na začetku in ni napredka.
Zato moramo to primerno podpreti z znanjem. In še ena stvar je pomembna: znanje se prenaša s kmeta na kmeta, drug pri drugem si ogledajo, kako se to počne.
Kje si naj kmetje to ogledajo?
Nas obiskujejo.
Bi ne bilo učinkovitejše, če bi to vašo znanje in dejavnost nekako institucionalizirali?
Predvideli smo, da bi imeli neko poskusno posest – vzorčno kmetijo, ampak za to ni posluha. Kmetijska politika države tega ne sprejme, zato se ne razvija. Premalo je entuziazma, stroka pa je neenotna. Politika mora o nečem odločati, a kako naj to počne, če tega ne pozna. Delujejo po liniji najmanjšega odpora in uvedejo manjše spremembe, večjih pa se ne lotijo, da koga ne vznemirijo.
Politiki delujejo po načelu, da iščejo že organizirane volilne glasove in evre – lahko malo ljudi prinese veliko evrov, lahko veliko ljudi prinese malo evrov, a toliko več glasov. Oni ne ustvarjajo teh gibanj, le skočijo na vlak, ko že vozi.
Mi zdaj ne vemo: ali naj politika pride do nas ali naj mi stopimo do nje. Če moramo zdaj kmetje hoditi še do politike in potem od kmeta do kmeta, potem ne potrebujemo ne politike ne stroke. (smeh)
