Nekdanjemu predsedniku uprave Intereurope Andreju Lovšinu morda že kmalu ne bo več treba hoditi na sodišče zaradi 37,5 milijona evrov vredne odškodninske tožbe, ki jo je domači logistični velikan proti njemu vložil pred enajstimi leti.
Po naših informacijah namreč nadzorni svet Intereurope proučuje možnost, da bi družba umaknila tožbo, ki jo je zaradi oškodovanja pri projektu logističnega terminala v Rusiji vložila proti trem nekdanjim članom nekdanje uprave: Lovšinu, pokojnemu Zvezdanu Markežiču in delavski direktorici Ondini Jonke. O tem naj bi nadzorniki razpravljali na eni od prihodnjih sej. Umiku tožb naj bi bil naklonjen njihov predsednik Tomaž Kokot, sicer začasni generalni direktor Pošte Slovenije, lastnika Intereurope, ne pa tudi ostali člani nadzornega sveta. Kokota bomo za pojasnila zaprosili danes.
Tožbo vložili zaradi terminala Čehov
Intereuropa je odškodninsko tožbo proti Lovšinovi upravi vložila leta 2010. Za gradnjo logističnega terminala Čehov je namreč plačala več kot 140 milijonov evrov, kar jo je pahnilo na rob stečaja. Zemljišča je kupila od Konstantina Belousova, takratnega direktorja družbe Riko Maš, ruske hčerinske družbe podjetja Riko, ki je v lasti Janeza Škrabca, Lovšinovega someščana iz Ribnice. Poznejša preiskava je razkrila, da je pomemben del kupnine za nakup zemljišča v Rusiji, okrog 25 milijonov evrov, končal na računu v Liechtensteinu. Na koncu je Intereuropa terminal prodala bančni skupini Unicredit za 45 milijonov evrov. To je skoraj 100 milijonov evrov manj od zneska, ki ga je vanj vložila.
Toda sojenje v zadevi se je zavleklo. Prvi narok je bil na vrsti šele leta 2013, kmalu zatem pa je sledil kar šest let dolg premor, saj je bilo treba domala vso dokumentacijo pridobiti iz tujine. Sojenje se je vnovič nadaljevalo šele septembra lani. Toda že takrat so tudi v Intereuropi vse bolj glasno začeli razmišljati o drugih možnostih, poravnavo z umikom tožbe pa je družbi že lani ponudil tudi Lovšin. Po naših informacijah je uprava, ki jo vodi Marko Cegnar, v zadnjih mesecih pridobila več pravnih mnenj, iz katerih je razvidno, da bi nadaljevanje sodnih postopkov družbo stalo še najmanj milijon evrov.
Lovšin je svoje premoženje skril pri svojcih
Pri tem naj bi bilo že zdaj jasno, da Intereuropa denarja, ki je izpuhtel v ruskem poslu, ne bo več videla. Večino nepremičnin in drugega premoženja je namreč že pred desetletjem prenesel na družinske člane. Ob začetku sojenja pred osmimi leti je Lovšin dejal, da ima v lasti le stanovanje v Portorožu in da se preživlja s trgovino. »Nimam finančnih sredstev, da bi tožbeni zahtevek poplačal, zato smo tudi predlagali, da se tožba umakne, ker je brezpredmetna,« je govoril že takrat.
A odškodninska tožba proti Lovšinovi upravi ima tudi velik simbolni pomen. Lovšin je bil eden od članov nove elite menedžerjev, ki so v času prve vlade Janeza Janše prevzeli vodenje državnih podjetij in jih s spornimi posli v tujini spravili v težave, iz katerih so se izkopala šele v poznejših letih. Najtežje prav Intereuropa, ki jo je Lovšin prezadolžil tik pred izbruhom finančne krize, nakar je leta 2012 prešla v last bank upnic.
Nikoli ni skrival, da ga je ustvaril Janša
Lovšin sam nikoli ni skrival, da ga je na položaj pripeljal Janša. Ob imenovanju je govoril, da »se je pred kratkim včlanil v SDS, ker popolnoma podpira predsednika vlade Janeza Janšo pri njegovem vodenju vlade, njegovih strategijah in načrtih«. »Kot gospodarstvenik mu bom stal ob strani, tako kot sem mu stal v obdobju osamosvajanja,« je zatrjeval. Njune povezave segajo v čas osamosvajanja, ko je bil Lovšin direktor vojaške obveščevalne službe (Vomo) pri ministrstvu za obrambo, ki ga je vodil Janša. V tem času si je prislužil vzdevek »mister šest odstotkov«, ki izhaja iz orožarskih poslov slovenskih oblasti s Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, ki sta bili takrat na udaru srbskega agresorja.
Tudi zato velja poudariti, da odločanje nadzornikov o tožbi proti Lovšinu časovno sovpada s kadrovskimi pretresi na Pošti Slovenije. Po tem, ko nadzorni svet Kokotu ni podelil polnega mandata na položaju generalnega direktorja, saj nima potrebnih pet let izkušenj na vodstvenih položajih v velikih gospodarskih družbah, sta v petek odstopila njegov predsednik Franci Mihelič (NSi) in član Aleš Buležan (Desus). To posledično pomeni, da bo Kokot še nekaj mesecev ostal na položaju začasnega prvega moža. Za to naj bi dobil zeleno luč kabineta predsednika vlade, s čimer se je v spopadih znotraj SDS spet okrepila skupina okrog generalnega sekretarja stranke Boruta Dolanca. Hkrati sta iz nadzornega sveta Intereurope odstopila odhajajoča člana uprave Pošte Slovenije Andrej Rihter in Vinko Filipič.
Lovšin se srečno izmika postopkom
Ali so ti kadrovski premiki in dogovori kakorkoli povezani tudi z odločanjem o tožbi proti Lovšinu, za zdaj ni jasno. V vsakem primeru pa se je Lovšinu v zadnjih letih dogajanje na več »frontah« izšlo po načrtih. Sojenje v zadevi Čehov, kjer mu tožilstvo očita kaznivo dejanje zlorabe položaja, se je ustavilo leta 2017 in ponovno začelo februarja letos – 13 let po tem, ko je Lovšina ovadila policija.
Na roke mu je šla tudi odločitev ustavnega sodišča, ki je leta 2018 razveljavilo del zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. S tem so namreč propadli napori specializiranega državnega tožilstva, ki je proti Lovšinu in članoma njegove družine vložilo tožbo za odvzem 1,6 milijona evrov domnevno nezakonito pridobljenega premoženja: več stanovanj, delnic, oseebnega avtomobila ... Ker tožilstvo po razsodbi ustavnih sodnikov ni več smelo preverjati zakonitosti premoženja osumljencev, pri katerih se je (pred)kazenski postopek začel pred majem 2012, je tožbo proti Lovšinu umaknilo. Ljubljansko okrožno sodišče je tako poleti 2019 izdalo zavrnilno sodbo, država pa je morala Lovšinu in njegovim zagovornikom povrniti za več kot 25.000 evrov sodnih stroškov.
