Alkoholiki morajo za sprejem v bolnišnico čakati vsaj en mesec

Malček ji je rekel: "Babi, ne piva!" In je šla na zdravljenje

Darja Žganec Horvat / Štajerski tednik
16. 8. 2021, 18.02
Deli članek:

Pripraviti oziroma prepričati alkoholika, da sprejme zdravljenje v bolnišnici, je izjemno težko in le redkokdaj uspešno.

C.G.
Redni program zdravljenja oziroma odvajanja traja tri mesece.
Trenutno naj bi bilo čakajočih zgolj šest, ponudili pa so jim mesto v posebni ambulantni skupini, ki deluje vsako sredo od 14. do 15. ure v prostorih Enote za dnevno obravnavo. Prednost pri sprejemu imajo osebe, ki so morale predčasno zapustiti zdravljenje odvisnosti iz epidemioloških razlogov in so v tem obdobju po abstinenci začele ponovno popivati. 

Zato je toliko bolj skrb vzbujajoča informacija, da naj bi zasvojeni z alkoholom za sprejem na ustreznem oddelku ormoške psihiatrične bolnišnice morali čakati celo dva meseca. Milena Srpak, vodja Enote za zdravljenje odvisnosti in psihoterapijo v Psihiatrični bolnišnici Ormož, kjer imajo trenutno v oskrbi 13 pacientov (deset moških in tri ženske), pojasnjuje, da je trenutna čakalna doba za sprejem res daljša, a naj ne bi presegala 30 dni.

»Aktualno čakalno dobo težko objektiviziramo, saj je na potek delovanja oddelka oziroma enote bistveno vplivala epidemija covida-19, ko smo po navodilih ministrstva za zdravje naenkrat odpustili vse zdravljence v različnih fazah zdravljenja in oddelek preuredili za potrebe drugih psihiatričnih pacientov. V tem času smo se lotili prenove programa in oddelka, kar bo omogočilo visoko strokovno delo v primerno in prijetno opremljenih prostorih. Ko je bilo mogoče, smo med prvimi 'odprli' oddelek, zdaj se imenuje Enota za zdravljenje odvisnosti in psihoterapijo (EZOP), ki pa deluje na pomožni lokaciji, na manjšem oddelku s skupno le 14 posteljami. Trenutno je čakajočih zelo malo; gre za šest oseb, ki jim je bilo ponujeno mesto v posebni ambulantni skupini, ki deluje vsako sredo od 14. do 15. ure v prostorih Enote za dnevno obravnavo. Prednost imajo osebe, ki so morale predčasno zapustiti zdravljenje zasvojenosti iz epidemioloških razlogov in so v tem obdobju po abstinenci začele ponovno popivati. V čas čakanja na zdravljenje občasno posežejo tudi kakšni osebni in zdravstveni razlogi čakajočih. Glede na dinamiko odpustov in sprejemov je aktualna čakalna doba približno 30 dni,« je več vzrokov dolge čakalne dobe pojasnila Srpakova.

Zasvojeni povprečno hospitalizirani tri mesece

Redni program zdravljenja oziroma odvajanja traja tri mesece, ob morebitnem zgodnjem ponovnem pitju alkohola pa imajo v EZOP možnost hitrega ponovnega sprejema s krajšim programom. »Razmere zdravljenja v zadnjem obdobju niso bile take, kot je s programom predpisano, saj je zaradi epidemioloških razmer odpadla marsikatera dejavnost (izleti, obiski kulturnih prireditev, športnih dejavnosti …), in najpomembnejše, s svojci smo se le občasno slišali po telefonu, ni bilo rednega sodelovanja in prav tako ne terapevtskih izhodov. Vsi smo se morali prilagoditi nenavadnim razmeram,« je povedala Srpakova in dodala: »Za odvisnost od alkohola zdravila samega po sebi ni. To je kronična bolezen z mnogo recidivov, z vztrajnim poželenjem za opijanjem tudi pri večini tistih, ki so zdravljenje zaključili. Temu se je težko upreti, zato zmore le mali del ljudi zapustiti to škodljivo vedenje. Zlasti je težko, ker je – ne le pri nas, po vsem svetu – veliko socialnih, družabnih, protokolarnih dogodkov vezanih na prisotnost alkohola: vsa družinska srečanja, srečanja s prijatelji, sodelavci, raznovrstne obletnice (od otrokovega rojstva in prvega rojstnega dne naprej do zmage v katerikoli športni panogi), in še več – alkohol je vseprisoten: doma, po restavracijah, objektih hitre prehrane, trgovinah; od majhnih do supermarketov, na bencinskih črpalkah … Preventivno zato usmerjamo naše zdravljence v klube ali terapevtske skupine oziroma skupnosti že pred zaključkom zdravljenja. Za tiste, ki želijo nadaljevati pobolnišnično obravnavo v naši ustanovi, pa imamo psihoterapevtsko skupino za ljudi z odvisnostjo od psihoaktivnih snovi, ki so zaključili hospitalno zdravljenje.«

Delež uspeha pri zdravljenju je nizek, ozdravljenih ni

Darja Žganec Horvat
Čeprav je čakalna doba za sprejem v Psihiatrično bolnišnico Ormož trenutno res dolga, po besedah Milene Srpak naj ne bi presegala 30 dni.

Delež uspeha pri zdravljenju – gledano na splošno – je nizek, a ozdravljenih ni, saj gre za kronično bolezen, pravi Milena Srpak: »Enako kot pri drugih kroničnih boleznih je posameznik dolžan vse življenje skrbeti za vzdrževanje zdravega stanja in tu so službe, ki mu pri tem pomagajo. Vsaj enoletna abstinenca se jemlje kot uspeh pri zdravljenju, saj pomembneje zmanjšuje škodljive posledice uživanja alkohola: po zaključenem celotnem programu zdravljenja se priporoča še trimesečni program. Tak uspeh doseže 40 odstotkov oseb, po nekaterih študijah tudi 60 odstotkov, kar pa je relativno visoko in je zagotovo odvisno od številnih dejavnikov. Pri samozdravljenih je ta delež mnogo nižji in se giblje okrog 23 odstotkov. Mnogi po zdravljenju zmanjšajo vnos alkohola, kar se odraža v boljšem zdravstvenem stanju, če pa k temu prištejemo abstinente, je korist zanje, družino in družbo nasploh velika.«

Za zdravljenje enega alkoholika skoraj 5000 evrov

»Koliko dejansko našo bolnišnico stane zdravljenje enega bolnika, osebe z odvisnostjo od psihoaktivnih snovi, nismo še nikoli računali. V naši ustanovi sprejemamo paciente v trimesečni program in za vsakega dobimo 4845 evrov. Zdravljenci so v celodnevni oskrbi: prvi mesec ostajajo vsi v ustanovi tudi ob koncih tedna, nudimo jim oskrbo vseh zdravstvenih težav, tako tistih, ki so nastale kot posledice zlorabe alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi, kakor tudi drugih. Tako imajo splošno zdravniško, zdravstveno in negovalno obravnavo; psihoterapevtsko, psihiatrično, kliničnopsihološko, delovnoterapevtsko, farmakoterapevtsko in socialno obravnavo. Že iz tega je razvidno, da je program sestavljen tako, da ponudimo, kar osebe s težavami potrebujejo – ne glede na 'zaslužek' ustanove,« je pojasnila Milena Srpak, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije in vodja EZOP.

»Babi, ne piva!«

»Vse življenje smo jo neuspešno poskušali pripraviti, da bi se šla zdravit zaradi odvisnosti od alkohola. Vedela je, da se mož ne bo ločil, hčerka se je, ko je odrasla, odselila, ona pa je še vedno pila. Vse dokler ni kot upokojenka čuvala devetletnega vnučka. Bil je neki popoldan, ko je šla proti hladilniku, da bi zanj vzela sladoled, malček pa ji je rekel: 'Babi, ne piva.' To jo je tako pretreslo, da se je naslednji dan naročila na zdravljenje,« je le ena izmed zgodb, ki so jih povedali bližnji zasvojene z alkoholom.