»Bila sem debela. Prišla sem do 105 kilogramov,« začne pripovedovati Barbara Hegler, grafična oblikovalka in fotografinja, Ljubljančanka, ki že nekaj let živi na vasi – z družino, tremi kužki in šestimi pritepenimi muckami.
Do šestega leta ni imela problemov s težo, bila je povsem normalno raščen deklič. Nato pa je pri sedmih letih preživljala počitnice pri dedku in babici, ki sta se našla v drugi svetovni vojni. »Posebno babica je bila polna vojnih zgodb, govorila nam je, kako so stradali, jedli bukove liste. Izredno zaščitniška je bila do otrok, nikakor nismo smeli biti lačni – tako da nas je pravzaprav pitala. Imela je dovolj denarja in rada me je futrala, jaz pa sem rada jedla. Dobro mi je bilo. Spomnim se, kakšen zajeten kos tiste bele štruce mi je odrezala in nanj namazala celo pašteto Kekec! In jaz sem vse pojedla. Ni me bilo treba siliti. Ko me je dedek po enem mesecu pripeljal domov, je moja mama prebledela: 'Kaj ste storili z mojim otrokom?' Še danes jo slišim. V enem mesecu sem pridobila 12 kilogramov! In od takrat naprej sem bila debelušna. Takrat so se začeli moji problemi s težo.«
Mama jo je peljala še k zdravniku, da bi preverili ščitnico. »A ko sem morala pred njim dvigniti majico, me je prijel za salo okoli trebuha in dejal: 'Uf, tole je pa veliko preveč.' In tako so se začele travme.«
Bajsa
Otroci so bili tudi takrat neusmiljeni in že v prvem razredu se je morala navaditi, da jo kličejo bajsa pa šerbi ... Vse sorte je bila in preživela. A zanimivo, ko si danes ogleda fotografije iz osnovne šole, se ji ne zdi, da so jo upravičeno klicali bajsa. »Nisem bila tako zelo debela.«
Ko se je v puberteti iz pridne punčke prelevila v upornico, je shujšala nenačrtno, se pri dvajsetih počutila še vedno udobno v svojem telesu, nato pa čez nekaj let zanosila in kilogrami so se povzpeli do 81 kg (visoka je 162 cm), po porodu pa so se začele psihične težave z anksioznostjo in paničnimi napadi ...
Potem ko so ji neki petek predpisali izredno močne tablete in je morala z danes na jutri prenehati dojiti, je nato v nedeljo pristala na urgenci psihično povsem uničena – v še slabšem stanju kot pred jemanjem močnih zdravil. Imela je srečo, da je naletela na mlado zdravnico, ki je dejala: »Vse tiste tablete vrzite stran!« Predpisala ji je blažja pomirjevala za največ 14 dni ter ji izročila napotnico za pregled ščitnice. »Že takoj v ponedeljek so ugotovili, da mi ščitnica dela premalo. Nato sem 16 let vseskozi pridobivala težo – z 82 kg na 90, pa sem spet malo shujšala, pa spet pridobila ... Sem si pa obljubila, da si do sto kilogramov ne bom pustila. Že ko sem dosegla 90, sem se tega zelo ustrašila in shujšala za deset kilogramov, ampak v življenju se začnejo še druge težave – razmerje, finance ... Malo se zapustiš, se pogledaš v ogledalo, vidiš kup nesreče, ki mu je že vseeno za vse ... Zgodi se.«
Dan preloma
A je zaobljubam navkljub prišla do 105 kg in nekega dne se je pogledala v ogledalo in čutila odpor do same sebe. »Ampak ne odpor v smislu, da se ne maram, temveč ravno obratno: da se imam tako rada, da bom nekaj storila. Ta posebni občutek bi vam rada približala, ampak ga ne znam ubesediti. Bilo je nekaj groznega v meni.«
Poleg tega usodnega dne pred ogledalom jo je na nujnost spremembe opozarjalo telo s povišanim holesterolom, utrujenostjo, slabim počutjem. »Vedno sem si tudi govorila, da bom v 40. leto stopila vitka. Vse življenje sem hujšala, diete so bile nenehno v moji glavi, nešteto juter sem začela z mislijo: joj, moram shujšat, danes pa res začnem. In sem zdržala do dvanajstih, pa ni šlo več. In sem z naslednjim dnem začela spet znova. Neprestano tako, dvajset let: moram hujšat, moram hujšat.«
Pa se je zgodil tisti prelomni trenutek pred ogledalom nekega jutra v oktobru 2019.
Brez posebne diete
Nobene posebne diete se ni držala, čudežnega recepta vam ne more predati. Vedela je, da je treba vnos hrane v telo zmanjšati in da mora telo dobiti ravno toliko hrane, kot je potrebuje, niti malo čez. Vse to je vedela, saj si je v dvajsetih letih hujšanja prebrala tisoč in en shujševalni recept. »Jedla sem majhne obroke, ki sem jih použila iz zelene skodelice, ta mi je služila za merico za en obrok. Za to je mojemu partnerju povedal neki nogometaš – takšna skodelica naj predstavlja velikost človekovega želodca. Moj želodec je bil zelo raztegnjen in zdravnica dietetičarka mi je povedala, da se mi je želodec raztegnil ravno v tistem mesecu počitnic pri babici. Dietetičarka mi je tudi zelo dobro narisala moj veliki želodec, zraven pa tistega od normalno prehranjene osebe. Dejala mi je, da moram zapolniti želodec do vrha, saj je tam sprožilec za občutek sitosti. Ob mojem velikem želodcu moram torej pojesti zelo veliko, da sprožim ta čut. Ko sem v glavi to nekako osvojila, sem si lahko, potem ko sem pojedla skodelico obroka, zamišljala, da sem prišla do tega občutka. Čeprav sem bila še lačna. Menim, da sem bila duševno lačna hrane, ne fizično – telo v današnjih časih ne potrebuje veliko hrane. Sploh ne morem verjeti, kako malo hrane v resnici potrebujemo!«
Po takem prehranjevanju so se začeli kilogrami kar topiti. Do januarja 2020, torej v slabih treh mesecih, je shujšala že dvajset kilogramov.
Njena dušna hrana
»Razmišljala sem, da se moram več gibati, saj bom imela sicer težave z (odvečno) visečo kožo. Partner je športni tip, bivši boksar, imamo sobo za telovadbo, zato me je spodbujal, naj začnem izvajati vaje z utežmi. Pa se mi ni posebej ljubilo, tovrstnih vaj in fitnesov sem imela vrh glave. Vedno pa sem v sebi nosila željo postati tekačica na dolge proge. Bila je nedelja, 12. januarja, in potem ko sem res naredila tistih par vaj, sem rekla: jaz grem teč. In sem šla ter prvič pretekla sedem kilometrov. Bilo mi je všeč.«
Od takrat je tekla vsak dan. Enkrat je pretekla pet, drugič šest, naslednjič osem kilometrov. Na tehtnico je stopila enkrat na teden in kilogrami se niso več samo topili, temveč so kar padali z nje. »Ne morete verjeti! Potem sem si v glavi postavljala izzive: koliko zmorem preteči danes?«
Družbo so ji delali trije kužki in zabavala se je, se izgubljala po gozdu, odkrivala nove poti ... »Še danes uživam v teku po gozdu, izjemno lepo je tudi izgubiti se, odsotna sem po tri ali štiri ure. To je zdaj moja duševna hrana.«
Ko je prihajala domov, se je vedno pohvalila, češ danes sem pa pretekla osem kilometrov (in to z lahkoto!). Partner pa ni tiste sorte človek, ki bi hvalil z lahkoto, zato je le izustil: »Ko boš pretekla 15 kilometrov, mi pa povej.« Tisti trenutek je bila malce užaljena, a v resnici jo je to še spodbodlo. Prav tako si je v ogledalu postajala vedno bolj všeč.
Amaterka iz gozda
Zgolj nekaj dni pozneje je prišla že na deset in celo 12 pretečenih kilometrov dnevno, sledili so skoki na 17 in 18. Zdaj je prišla že do dvajset in tudi že neverjetnih 37 kilometrov, kar je samo pet manj od maratona, vendar Barbara pravi, da tega še ne zmore. Si je pa postavila za cilj, da bo počasi dosegla tudi 50 kilometrov.
In kako je od teka po bližnjem gozdu pristala na tekmah? »Tako za foro sem se preizkusila, da si dvignem motivacijo. In tekme te zelo prevzamejo, potegnejo te vase. Kupila sem si nove superge, začela teči še hitreje, z več energije – to so majhni premiki, ki te vlečejo naprej.«
Naložila si je tudi znano športno aplikacijo, nekakšno družbeno omrežje za športnike, da spremlja, kaj in koliko kdo preteče, postavljajo se mesečni izzivi in tudi to jo je gnalo k napredku.
Letos pa so se po zaradi korone sušnem lanskem obdobju začele spet vrstiti tekaške prireditve in na prvi je v svoji kategoriji zmagala – z osemminutno prednostjo! Da, ona, amaterka iz gozda. »Ko sem nedavno tekla na Soča trail v Tolminu (15 km), me je kljub vnaprejšnji obljubi po lagodnem teku poneslo in prehitevala sem tekače, ki so me prekašali tako po opremi in verjetno po izkušenosti. Ker pa so bili starti z zamikom, nisem imela občutka, kako dobra sem. Na cilju mi je hčerka povedala, da ni bilo pred mano še nobene ženske. Na koncu sem bila sedma med ženskami in druga v svoji kategoriji.«
Čakajo jo še tri tekme, ki se jih veseli, tudi kvalifikacije za državno prvenstvo (27 km). Vsak dan preteče deset kilometrov in postala je tekačica, kar si je že od nekdaj želela. Po pretečeni dvajsetki ji je velik napredek priznal tudi partner. »Njegova pohvala nosi posebno težo, saj je ne izreče pogosto oziroma zlahka.«
Barbara se danes vidi drugače. »Da, všeč sem si. Ampak to se ni zgodilo takoj, temveč šele po letu in pol, ko sem shujšala; zdaj svoji podobi v ogledalu naposled le zmorem reči: mater, si se pa dobro napedenala.«
---
Kam je šla koža?
Po navadi tistim, ki shujšajo, ostane odvečna koža, a na Barbari je ni videti. Kje je torej? »Ne vem. Pa nisem delala trebušnjakov ali hodila v fitnes. Mišice imam že genetsko, bile so pod tem kupom maščevja, vmes sem jih tudi izgubila, ampak jih dobila nazaj. Koža mi je z rok visela še lani pa tudi okoli trebuha sem imela kar precej več kože kot danes. Ne vem, kam to gre, ampak je opazno, da nekam že. Zdi se, da sem po naravi takšna. Nobenih drugih vaj ne delam, le redno tečem. Tek res dela čudeže.«
---
Kako se prehranjuje zdaj?
»Prej mi je bila hrana dušna tolažba. Včasih sem zdržala brez hrane do treh popoldne, potem pa v enem obroku pojedla kot zdaj v celem dnevu. Zdaj mi hrana ni pomembna, z njo se popolnoma nič ne obremenjujem, razen tega, da nahranim telo, torej poskrbim za fizične potrebe. Ne prehranjujem se s posebno športno prehrano, jem normalno – kar mi paše. Če mi zadiši kos kruha s salamo, pojem to, če mi zapaše rogljiček, ga pojem – ampak le polovico, ker celega ne morem. Včeraj smo na primer jedli pečenega piščanca in krompir, a se ne morem prenažreti, ker mi ne paše. Jem torej vse, kar mi zadiši, ampak količinsko manj. Jem večkrat po malo: če začutim lakoto, pojem dva grisina, čez eno uro dva prepečenca, spet čez uro pol jabolka. Tudi zvečer nimam določene ure, po kateri ne bi jedla. Če sem budna do polnoči, si ne odrečem hrane niti ob desetih – če me zaskomina po napolitankah, pojem tri tudi zvečer.« Tri napolitanke in ne pol škatle.
Spremenil se ji je tudi okus. Prej je bila zelo sladkosneda in velika oboževalka čokolade v vseh oblikah (čokoladni rogljiček, čokoladna torta ...), po izgubi 50 kilogramov pa je imela obdobje, ko čokolade niti videti ni mogla. Norost na čokolado se ji še vedno ni vrnila v polnosti. Ko si jo res zaželi, takrat jo použije – košček ali dva lepo počasi poliže, kot je to počel njen drugi dedek, pri čemer jo je vedno vznemirjala misel, kako, hudirja, lahko ima v predalu čokolado ves teden! Zdaj zmore to tudi ona.
Zdaj jo bolj kot čokolada navdušujejo sadni posladki – prej je moral sladoled biti kremast, zdaj pa čim bolj osvežilen, saden, kisel. Tudi veliko ledu v pijači ji ustreza.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
