“Zelo je pomembno, da odrasli stiske otrok prepoznamo, ne zmanjšujemo njihovega pomena in jih pravočasno obravnavamo. - Nataša Vidovič
Po besedah Maje Kalin, predsednice Dijaške skupnosti Slovenije, so dijaki v preteklem šolskem letu večkrat opozorili na stiske, ki jih doživljajo, in na (ne)dostopnost ustreznih pomoči. V času šolanja na daljavo se je pokazalo, da so mladostniki bistveno pozneje opozorili na težave oziroma poiskali pomoč, kot so to počeli v rednem času šolanja. Opozorila je tudi na vsesplošno poslabšanje vzdušja, ki je vplivalo tudi na učitelje.
V Šolskem centru Ptuj so bile razmere od šole do šole zelo različne. Na šoli za ekonomijo, kmetijstvo in turizem ter strojni šoli povečanja stisk zaradi šolanja na daljavo niso zaznali. Kot je pojasnila Julija Fekonja, šolska svetovalna delavka Strojne šole Ptuj, samo pet dijakov od skoraj 400 ni izdelalo letnika, kar je podobno kot v prejšnjih letih. Prav tako ni opravila več razgovorov z dijaki v primerjavi s prejšnjimi leti. »Razmere pri nas niso bile alarmantne, tudi naši profesorji niso zaznali večjih težav. Nekateri so celo bili zadovoljnejši in uspešnejši v času izobraževanja na daljavo. Z ustreznimi prilagoditvami je bilo opravljanje nalog obvladljivo. Je pa res, da je delo na daljavo manj kakovostno in učinkovito,« je pojasnila Fekonjeva.
Na šoli za ekonomijo, kmetijstvo in turizem večjih duševnih stisk niso zaznali
Največ začetnih težav je bilo po besedah Fekonjeve povezanih z materialnimi pogoji dijakov (izpad ali nezadovoljiva tehnična opremljenost, slaba internetna infrastruktura). Sledila je slabša odzivnost tistih dijakov, ki so bili navajeni »dihanja za ovratnik«, nekateri so se izgubljali v učni snovi, ker jih je bilo težko individualno slediti in voditi. Pri vsem naštetem so veliko vlogo odigrali vpleteni učitelji in razredniki. S podobnimi težavami so se srečevali tudi na Šoli za ekonomijo, kmetijstvo in turizem na Ptuju, kjer večjih psiholoških težav pri dijakih v preteklem šolskem letu niso zaznali. »V medijih smo res brali, kako velike, predvsem negativne posledice naj bi imelo izobraževanje na daljavo. Pri nas ni bilo tako zelo travmatiziranih dijakov, ki zaradi spremenjenega načina dela ne bi mogli spremljati pouka in sproti oddajati nalog. Izstopajo samo štirje dijaki, ki pa bi verjetno imeli težave tudi v razredu,« je povedala Ingrid Kac Korunič, svetovalna delavka na šoli za ekonomijo, kmetijstvo in turizem.
V času zaprtja šol je več dijakov potrebovalo pomoč
Izkušnja Nataše Vidovič, svetovalne delavke na Elektro in računalniški šoli ŠC Ptuj, pa je popolnoma drugačna. V času zaprtja šol je opazila, da se je bistveno povečala potreba po pomoči in preventivnem delu ter podpori staršem in učiteljem: »V času šolanja na daljavo in ob vrnitvi v šolske klopi smo opazili (predvsem pri dijakih tujcih, dijakih s posebnimi potrebami, dijakih iz socialno šibkega okolja in s slabšo spodbudo v domačem okolju) težave v duševnem zdravju, več stisk, apatičnost, samomorilne misli, anoreksijo, blago depresijo, pozneje pa še primanjkljaje v znanju in poslabšanje šolske klime.« Največ težav so imeli dijaki prvih letnikov, ki so se že v devetem razredu del šolskega leta šolali na daljavo, ob prihodu v prvi letnik pa so po mesecu in pol ponovno zapustili šolske klopi. »Primanjkovalo jim je šolske rutine, socialnih stikov in učiteljevih spodbud. Ker je bil šolski prostor zaprt, nekaterih težav nismo opazili. Ker so socialne razlike zaradi epidemije postajale vse večje in ker iskanje in dostopnost do pomoči nista za vse enaka, so se stiske otrok in družin poglabljale,« je razmere opisala Vidovičeva in dodala, da sta se spremenili vsebina in zahtevnost obravnavanih dijakov in njihovih družin.
Blažje stiske se lahko rešijo že s pogovorom
»Izzive, s katerimi smo se srečevali, bi podprla s podatki zdravnikov na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v Mariboru (dr. Tina Šenica), saj so imeli v času epidemije sedemkrat več obravnav kot v tem času v preteklih letih. Pomagali so jim s pomočjo različnih komunikacijskih kanalov; največ je bilo svetovalnih in razbremenilnih razgovorov.« Prvi korak za reševanje duševnih stisk je po mnenju Vidovičeve zaznavanje težav. Starši namreč velikokrat prepozno poiščejo pomoč oziroma težave otroka prikrivajo. »Drugi korak je pogovor, lahko v družini, svetovalni službi, z razrednikom, skratka z nekom, ki bo na tvojo težavo pogledal 'od zunaj' in bo lahko presodil, ali ti lahko pomaga. Včasih potrebujejo le pogovor in razjasnitev situacije,« je povedala Vidovičeva.
