Trstenjakova, ki je v Tokiu branila naslov v kategoriji do 63 kg, je šele v podaljšku klonila proti prvi favoritinji Francozinji Clarisse Agbegnenou, ki zadnja štiri leta obvladuje kategorijo. Slovenska judoistka je priznala, da gre za edino tekmico, ki ji zmago v medsebojnem dvoboju privošči.
"Poznava se zelo dobro. Je ena najboljših v kategoriji in skupaj piševa zgodovino. Skupaj posedujeva dva olimpijska naslova, šest svetovnih in sedem evropskih. In ko se najdeta taki dve tekmovalki, je v finalu vedno zelo lep judo," je o sklepni borbi povedala šampionka, ki bo čez mesec dni dopolnila 31 let.
Pomembna lekcija
Za nameček imata tekmici na tatamiju in prijateljici izven njega na borišču nekaj neporavnanih računov. Že v Riu je bila Francozinja trdno prepričana v uspeh, a se takrat naučila pomembno lekcijo. "Tam je bila prepričana vase, zdaj pa bolj previdna. Že kakšno leto nazaj je rekla, ne bom pozabila na Tino, saj je vedela, da bom na igrah najbolje pripravljena. Vedela je, da ne bom vsega pokazala ne na EP, ne na SP, ampak na olimpijskih igrah na dan tekme. Ob tem ni skrivnost, da ji moj slog borbe nikakor ne ustreza."
Izreden je bil tudi konec borbe, po katerem sta se tekmovalki prisrčno objeli, Francozinja pa je Slovenko dvignila v zrak. Prijateljstvo je obojestransko: "Če bi si zaželela in izbirala, da me kdo premaga, je to prav ona," je še dejala celjska junakinja iger v Braziliji in na Japonskem.
Pritiska ni čutila
Pred finalom na poraz ni pomislil nihče. Tudi v obdobju pred igrami ne, čeprav je Trstenjakovi po letu 2019 v primerjavi z Riom manjkalo kar nekaj pomembnih dosežkov. Bremenilo jo je tudi SP 2019 v isti dvorani, kjer je po diskvalifikaciji ostala brez odličja. "Pritiska, da branim naslov, res nisem čutila. Vem le, da je za mano napornih pet let, posebej intenzivna so bila zadnja tri. Na koncu se je vse nekako izteklo tako, kot se je moralo. Kolajna je tu, pa čeprav srebrna," je še rekla tekmovalka judo kluba Sankaku Z'dežele, ki ima svoj dom na Lopati pri Celju.
Tudi dvomov v uspeh ni bilo nikoli: "Olimpijska igre so zelo specifično tekmovanje. Videlo se je tudi v moji kategoriji, ko so nekatere favoritinje zgodaj odpadle. Jaz sem bila samo skoncentrirana, vedela sem, da ne smem narediti napake, vedela sem kaj hočem. Manjšo napako sem naredila le v finalu."
Iz borbe v borbo bolje
Veliko zaslug pa je pripisala tudi Fabiju, kot kliče svojega trenerja Marjana Fabjana: "Spet je naredil super program, jaz pa sem dala vse od sebe. Oba sva naredila, kar lahko in s to popotnico sem na tekmi čutila, da zmorem. Iz borbe v borbo sem se počutila bolje, bila sem hitrejša in močnejša." O današnji poškodbi pa Trstenjakova ni razpredala na široko, a priznala, da bi bilo grozno, če bi jo ustavila na današnji dan.
Po tekmi se postavlja vprašanje, ali bo Trstenjakova zdržala vsaj še tri leta do Pariza 2024? "Tekmovala bom, dokler mi bo to telo dopuščalo in dokler se bom lahko kosala z najboljšimi. Pred tem se bova pogovorila s trenerjem, a še vedno imam željo, da kaj pokažem. Nikakor ne bi rekla, da je to zdaj to in da je konec."
