Otok Mavricij v Indijskem oceanu, na katerem predsednik SDS in aktualni premier Janez Janša že dve desetletji dopustuje in igra golf z največjimi dobičkarji v zdravstvu, je raj tudi za znane in vplivne posameznike iz Slovenije. Ti prek bančnih računov in podjetij na eksotičnem otoku obračajo milijone. Danes razkrivamo njihova imena.
Za posle so si izbrali otoško državico z okoli 1,3 milijona prebivalci različnih narodnosti, ki od konca hladne vojne slovi kot varno zavetje za kapital. Postala je središče tajne finančne mreže davčnih oaz, ki mednarodnim korporacijam pomaga pri skrivanju dobičkov; premožnim ljudem, med katerimi je največ afriških oligarhov, pa pri skrivanju premoženja. Na otoku, desetkrat manjšem od Slovenije, trenutno deluje 19 bank, večinoma tujih podružnic.
Da imajo oblasti na Mavriciju velike težave v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma, ugotavlja tudi Evropska komisija, ki je otoško državico maja lani uvrstila na svojo črno listo. Opozorila je, da tamkajšnji organi pregona niso sposobni preiskovati sumov pranja denarja, še posebno zahtevnejših primerov, kot tudi ne finančno sankcionirati kršiteljev. Poleg tega imajo pristojni velike težave pri pridobivanju podatkov o tem, kdo so dejanski oziroma končni lastniki podjetij, registriranih na tem otoku.
Nekoč pri Kučanu, zdaj pri Janši
Podjetja s sedežem na Mavriciju so v zadnjih letih tudi v Sloveniji kupovala več deset milijonov evrov vredno premoženje. Pri tem so sodelovali tudi poslovneži, ki jim je aktualna vlada zaupala pomembne položaje v državnih podjetjih.
Poleti 2016 je v poslovni javnosti odjeknila informacija, da ima nakupovalno središče Planet Tuš Koper novega lastnika. Za 56 milijonov evrov ga je kupil južnoafriški nepremičninski sklad Greenbay, ki ima sedež na Mavriciju. Nekaj tednov pozneje mu je uspel nov posel. Od nepremičninarja Jožeta Anderliča je kupil zemljišča nekdanjega Kolizeja, kjer je načrtoval 70-milijonsko naložbo. Zanimal se je tudi za projekt izgradnje novega potniškega centra Emonika v Ljubljani.
Denar poniknil v »offshore« podjetjih Zaradi kriminalnih del so nekdanji vodilni v Hypu bili na prvi stopnji obsojeni zaradi zlorabe položaja in pranja denarja. Senat okrožnega sodišča v Ljubljani jim je prisodil zaporne kazni, dolge med šest in osem let.
Kmalu zatem se je izkazalo, da ima sklad, ki je imel leta 2018 za skoraj 900 milijonov evrov vredno naložbo, tudi slovenske partnerje. Vrata sta mu odpirala zakonca Janez Pergar, sicer častni konzul Republike Južne Afrike, in Nevenka Črešnar Pergar, nekdanja generalna sekretarka vlade Janeza Drnovška in Foruma 21, ki je zdaj poslovna svetovalka z dobrimi zvezami pri aktualni oblasti. V začetku tega meseca je v kvoti NSi postala članica nadzornega sveta Luke Koper, ki ga vodi Franci Matoz, odvetnik premierja Janeza Janše. Črešnar-Pergarjeva je njegova namestnica. Zakonca Pergar sta dobra prijatelja tudi z lobistom Božom Dimnikom, s katerim Janša na Mavriciju igra golf.
Bančni račun pokojnega Ivana Zidarja
SCT-jevi milijoni pokojnega Ivana Zidarja Pred nosom organov pregona, finančne uprave in stečajnega upravitelja je Zidar umaknil preživele ostanke propadlega imperija in nemoteno upravljal z velikimi vsotami denarja.
Na Mavricij vodijo tudi sledi za zapuščino pokojnega Ivana Zidarja, nekdanjega vladarja domačega gradbeništva. Medtem ko je bilo jasno, da bodo upniki v stečaju SCT večinoma nepoplačani, se je Zidar skrivoma financiral iz davčnih oaz. Tja je pred nosom organov pregona, finančne uprave (Furs) in stečajnega upravitelja umaknil preživele ostanke propadlega imperija ter nemoteno upravljal z velikimi vsotami denarja.
Ključno vlogo v teh denarnih tokovih ima Tovarna kovinske opreme (TKO) iz Murske Sobote, ki je bila nekoč v lasti SCT. Zidar jo je tik pred njegovim stečajem prepisal na »offshore« podjetje v Dubaju, ki ima bančni račun na Mavriciju. Nanj je samo lani in letos prejelo skoraj pol milijona evrov. Kdo vse je med pooblaščenci na tem računu, uradno ni znano. Upravitelju Zidarjevega osebnega stečaja se teh transakcij ni zdelo vredno preiskovati, saj bi nastali previsoki stroški, njihov izplen pa bi bil vprašljiv.
Zato pa so se nekatera podjetja in računi na Mavriciju, ki so povezana s slovenskimi državljani, že znašla pod drobnogledom kriminalistov. Leta 2011 je bilo v glavnem mestu te otoške države Port Louis ustanovljeno podjetje Luxuris Commodities Mauritius. To je kmalu zatem v Sloveniji začelo ponujati valutnotrgovalno shemo Luxuris in vlagateljem obljubljalo 30-odstotni donos v 15 mesecih. Njegovi vodilni so bili Aleš Čebulj, Marko Gorjanc in finančnik Bogdan Pušnik, ki je skrbel za finance nekdanjega direktorja Termoelektrarne Šoštanj Uroša Rotnika in drugih znanih menedžerjev. Pri trženju sta jim pomagala nekdanji predsednik uprave Peka Janez Sajovic in Matjaž Zadravec, ki je moral leta 2012 na zahtevo Mirka Tuša čez noč zapustiti položaj generalnega direktorja njegove trgovske skupine.
V Luxuris so denar vložili podjetniki, profesorji, zdravniki in številni drugi. Po nekaterih podatkih naj bi ga bilo za najmanj deset milijonov evrov. Toda večina od njih ga nikoli ni dobila nazaj. Leta 2014 je Luxuris končal v stečaju. Ali je bil Luxuris že od samega začetka denarna veriga, kjer je denar vlagateljev izginil na računih podjetij z Mavricija in iz Dubaja, ali pa je propadel zaradi slabih poslovnih odločitev, nikoli ni bilo znano. Številni upniki so se odločili, da v prazno stečajno maso svojih terjatev ne bodo prijavili.
So tudi Vegradovi milijoni končali na otoku?
Več sreče pri iskanju sledi za izginulim premoženjem so imeli organi odkrivanja in pregona v zadevi Hypo, kjer je po njihovih ugotovitvah več milijonov evrov končalo tudi na Mavriciju. Ena od najodmevnejših sodnih zadev s področja gospodarskega kriminala v Sloveniji je v začetku lanskega leta, skoraj devet let od prvih hišnih preiskav, dobila prvi epilog. Nekdanji vodilni v Hypu Andrej Potočnik, Anton Romih, Božo Špan in Andrej Oblak so bili na prvi stopnji obsojeni zaradi zlorabe položaja in pranja denarja. Senat okrožnega sodišča v Ljubljani jim je prisodil zaporne kazni, dolge med šest in osem let. Že pred tem se je s tožilstvom o priznanju krivde dogovorila nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak.
Pri spornih poslih je šlo za enak vzorec delovanja. Vegrad je iskal zemljišča za nepremičninske projekte in jih odkupoval. Pri tem Tovšakova ni spraševala za ceno. To so očitno vedeli tudi v slovenskem Hypu, ki je bil ključni Vegradov financer. Tik preden je zemljišča kupil Vegrad, so pristala v rokah posredniških podjetij, ki so bila po ugotovitvah preiskovalcev povezana z nekdanjimi vodilnimi v Hypu. Za nakupe je Vegrad skupaj plačal 40 milijonov evrov, pri tem pa je pri posrednikih končalo 22 milijonov evrov. Ta denar je večinoma izginil v hobotnici »offshore« podjetij iz Evrope in Srednje Amerike.
Največji del tega denarja – okoli 2,7 milijona evrov – je prejelo luksemburško podjetje Montparin. Po ugotovitvah tožilca Stanislava Pintarja je bil njegov dejanski lastnik Špan. Podjetje Montparin je sicer ugasnilo novembra 2011, kmalu po začetku slovenskega dela preiskave v zadevi Hypo, njegovo premoženje pa je prešlo v last družbe Barkin Investments z Mavricija.
