Ni dovolj, da si ga opazil. Nasilje v družini, pa naj gre za otroke, ženske, moške ali starejše, je naš skupni problem.
Prijavi nasilje na 113. Starostnikom je na voljo tudi telefonska številka zagovornice starejših, Teje Primc: 031 203 008, na kateri lahko pridobijo informacije o nasilju in načinu iskanja ustrezne poti za reševanje svoje situacije. Včasih je dovolj le pogovor, včasih se potrebuje nasvet in kontakt, na koga se lahko obrnejo za nadaljnjo pomoč. V hujših situacijah pa je zagovornica starejših sama odgovorna, da posreduje informacijo v obliki prijave nasilja pristojnim službam.
15. junij je generalna skupščina Združenih narodov na pobudo Mednarodne mreže za preprečevanje nasilja nad starejšimi, ustanovljene 1997 v Kanadi, razglasila za svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi. Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje nasilje nad starejšimi kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje, ki se lahko pojavi v vsakem zaupnem razmerju, povzroči pa veliko škodo ali stisko starejše osebe. Še vedno gre za sivo polje neodkritega in zamolčanega nasilja. Najočitnejši so sicer znaki fizičnega nasilja, a ti ne zajemajo celotnega spektra. Pogoste so psihične in čustvene zlorabe, ekonomsko izkoriščanje in različne oblike zanemarjanja. Tudi spolne zlorabe niso redke, čeprav bi jih marsikdo pri starejših povsem izločil, rekoč, ah, saj to pa je povsem nemogoče. Starejši namreč o tem, da doživljajo nasilje lastnih otrok, vnukov, drugih sorodnikov ali pa negovalcev, zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu, zelo težko spregovorijo. Ne nazadnje, kako bi sploh povedal nekomu, da je roko nadte dvignil lasten sin, ki si ga vzgojil? Ali vnuk, ki si mu še pred desetletjem z ljubeznijo pripravljal rojstnodnevno torto?
Kar pet tisoč primerov na leto
Podatki Inštituta Antona Trstenjaka (Staranje) dokazujejo, da je v Sloveniji 7,4 odstotka vprašanih nad 50 letom starosti že doživelo nasilje, razmerje med moškimi in ženskami je 3 : 1. Rezultati raziskave so tudi pokazali, da je bilo največ žrtev starejših od 75 let, večina je bila žensk. Glavni vzroki pa so bili telesna nemoč starostnika, pomanjkanje socialnih stikov in odvisnost od povzročitelja. S skoraj 70 odstotki prevladuje verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Nekaj manj kot 60 odstotkov jih je nasilje doživelo doma, približno petina na delovnem mestu, okrog 15 odstotkov pa na ulici. V tretjini primerov so povzročitelji družinski člani, v četrtini primerov pa ljudje, ki jih žrtve poznajo, a niso njihovi sorodniki ali bližnji. Kaznivih dejanj nad starejšimi je po podatkih policije približno 5000 na leto, njihovo število pa se vsako leto zviša za približno 300.
Kar 90 odstotkov nasilja nad starostniki je povzročeno nehote. Pri konfliktih v družinskih odnosih se najpogosteje zgodi zaradi frustracij in napačnih pričakovanj. Od svojih staršev ali partnerjev namreč pričakujemo, da bodo vedno enako mentalno sposobni in fizično aktivni. Vendar pa s starostjo pridejo tudi različne bolezni, ko začnejo te funkcije šibeti, kar nam prinese šok in se čutimo pretresene, zato postanemo nestrpni, jezni ... Če vsakodnevno skrbimo za starejšega, obolelega človeka, nam v današnjem tempu življenja to lahko predstavlja velik stres in obremenitev. Nismo namreč usposobljeni za nego takega človeka, zato se spopadamo z različnimi težavami, napake in frustracije so pogostejše. V domovih za ostarele pa se starostniki kar naenkrat znajdejo v skupnosti oseb, ki si jih niso sami izbrali za sostanovalce, zato lahko prihaja do konfliktov in nesoglasij. Nasilje osebja se največkrat zgodi zaradi kadrovske stiske in izgorelosti.
Ščipanje, brce, grožnje, osamitev ...
Telesno nasilje se razume kot uporaba fizične sile, ki lahko povzroči poškodbe, bolečine ali okvare: od klofutanja, stresanja, udarjanja do ščipanja, celo brc. Pri starejših sta pogosta tudi pretirana nasilnost ob negi, hranjenju, čezmerna uporaba pomirjeval. Marsikdo pozabi, da med telesno nasilje sodi tudi omejevanje gibanja starejšega, to pomeni recimo skrivanje bergel, ki jih uporablja za hojo, invalidskega vozička, privezovanje na posteljo, skrivanje toaletnega stola ...
Psihično nasilje je najpogosteje verbalno, gre za vpitje, poniževanje, žaljenje, grožnje. Sem sodi tudi socialna izolacija s preprečevanjem stikov z drugimi. Prikrite oblike tega nasilja so odločanje o pomembnih stvareh brez dogovora s starejšimi, osamitev starejših pri družinskih srečanjih, onemogočanje obiskov idr. Posledic je veliko, najpogosteje se kažejo kot strah, manjše samospoštovanje, pasivnost, umikanje, motnje spanja ipd.
Mamina penzija je moja
Tretja oblika nasilja je finančno nasilje, ki ga marsikdo še vedno ne šteje kot del nasilnih dejanj. »Saj imam pravico do mamine penzije,« se je še pred nekaj dnevi z menoj prepirala hči, ko smo jo soočili, da ne more preprosto dvigniti vse mamine pokojnine in jo porabiti zase. Argument »saj pa skrbim zanjo« je bil na trhlih nogah. Skrb je namreč vključevala le dve vreči hrane na mesec in občasno plačilo položnic, tik pred izklopi. Gospa je doma imela komajda kakšen košček hrane. Hčeri se zoperstaviti ni upala, rekoč, »pravi, da sem stara, pa da bom kmalu nora, pa mi vzame denar. Le malo kavice bi mi lahko več kupila, zdaj imam eno za cel mesec. Pa če se mi malo strese, mi je zmanjka. Pa kake nogavice bi rabila, da grem k dohtarci, pa niso strgane.« Pogosto prezrto je ravno ekonomsko nasilje, ki se lahko dogaja tako v domačem okolju kot v instituciji (dom starejših občanov). Storilec na nepošten način, za lastno dobrobit, porabi imetje ali lastnino starostnika. Med takšno nasilje spadajo izkoriščanje, manipulacija, ponarejanje, izsiljevanje, nevračanje denarja, zloraba finančne pomoči, tudi odpiranje starostnikove pošte. Mnogi ne vedo, da je nasilje tudi spletna in televizijska prodaja, pri kateri gre za stalno nadlegovanje in komercialne ukane, ki jim starostniki pogosto podležejo.
Pozabljeni in zanemarjeni
Najpogostejša oblika nasilja pa je zanemarjanje. Gre za zavračanje ali neizpolnjevanje obveznosti in dolžnosti v odnosu do starostnikov. Kaže se v tem, da starejši nima zagotovljenih osnovnih življenjskih stvari (hrane, zdravil, oblačil idr.). Zanemarjena oseba je pogosto podhranjena, neprimerno oblečena. Dogaja se, da nima zelo potrebne zobne proteze ali slušnega aparata. Ugotavlja se, da starostnik prejema prevelik ali premajhen odmerek zdravil, kar posledično slabi njegovo zdravstveno stanje. Takšni starostniki pogosto živijo v nezdravih razmerah (umazanija, zapuščenost).
Na splošno je o nasilju težko govoriti. Pa naj gre za nasilje nad ženskami, otroki ali starejšimi. A prav slednji so še bolj ujeti v nemoč in sram. Bojijo se, da bi razkritje nasilja še povečalo njihovo ogroženost, odvisnost, jih pripeljalo v še večjo stisko. V preteklosti je nasilje mnogokrat ostalo skrito za štirimi zidovi, v zadnjem letu, ko se ves svet sooča z zdravstvenimi izzivi, ki jih je povzročila epidemija covida-19, pa je nasilje nad starejšimi postalo očitno in izpostavljeno.
Ni treba veliko ...
Ravno starostniki so namreč rizična skupina, kjer se s starostjo zvišujejo nevarnosti komplikacij, ki nastanejo ob fizičnih posledicah – zaradi pridruženih bolezni so poškodbe bistveno evidentnejše, celjenje daljše, pridružena terapija (recimo zdravila za redčenje krvi) pa ob fizičnem nasilju lahko vodi do kopice tudi življenjsko ogrožujočih posledic. Niso redki primeri, ko so starostniki podlegli enemu sunku ob steno – ni bila potrebna velika sila. Le preprosta anatomija. Krčenje oziroma atrofija možganov, ki s starostjo »uplahnejo« in imajo v lobanji več možnosti, da »zanihajo«, kot pri mladem človeku, v kombinaciji z zdravilom proti strjevanju krvi – pa je krvavitev v možgane tu. Zaradi osteoporoze lahko že malo močnejši stik zlomi roko …
Spregovorimo!
Preventiva zlorab starejših teži k natančnemu ugotavljanju pojavnosti zlorab, hkrati s prepoznavanjem in odstranjevanjem dejavnikov tveganja. Tvegano uživanje alkohola je eden izmed dejavnikov, ki vodijo v zlorabo starejših.
Ne glede na obliko – nasilje je nasilje. In nihče si ga ne zasluži. Včasih pa žrtve, predvsem starostniki, o njem ne zmorejo in ne znajo spregovoriti, zato je pomembno, da govorimo mi. Saj jih le tako lahko naučimo, da si nihče ne zasluži nasilnih odnosov. Še posebej ne na jesen svojega življenja.
Kaj si bodo mislili, da sem takega vzgojila
Jaz sem Olgica. Sina in hčero sem imela, moža pa mi je že hitro vzel rak. Cigarete so mu razžrle pljuča in nahranile raka. Na koncu ga ni bilo več nič. Nikoli nismo ravno veliko imeli, smo se pa prebijali. Hčerka je bila bolj nežna, hitro je zajokala kot otrok. Sin pa je že od malega bil bolj houdre. Alkohol mu ni bil tuj, rad ga je imel. Je pogledal v kozarec že kot mulc, kasneje pa samo še bolj globoko. Hčerka se je poročila mlada, je šla od doma. A se je vračala domov, mi pomagala. Ampak vedno manj pogosto. Sem jo razumela. Toni, sin, je bil doma velikokrat fajhten, jo je zbadal. Enkrat sem obešala perilo zunaj, pa sem se spotaknila in padla. Zlomila sem si kolk, bolelo je. Puzala sem do vrat, ker ni vstal iz kavča, ko sem kričala zunaj. Bolelo me je. Operirali so me čez par dni. Bolelo je, zelo bolelo. Hčerka se je z vlakom vozila na obisk, čeprav je sin bil bolj blizu.
Takrat sem prvič socialno delavko videla. Mi je uredila neki dodatek za pomoč, je sina klicala. Takrat je bil Toni ves sladek, da bo on zame skrbel pa vse. Sem mislila, da mogoče pa bo le.
Pa so me domov dali. Krumpala sem, komaj sem hodila z berglami. Spalnico mi je na podest selil, da ga nisem motila. Po štengah pa tako nisem mogla odkrumpat. Kuhat tako nisem mogla sama. Toni pa … ni skrbel zame. Samo penzijo mojo je začel dvigovat, pa sploh nisem podpisala nič. Samo ni je več poštar prinašal. One denarje za skrb pa si je kar vzel. Ne vem niti, koliko je bilo. Patronaža mi je rekla, da si iz tistega lahko eno žensko plačam, da mi kdaj malo porihta po hiši. Sem si želela, da ne bi tako umazano bilo. Hčerka je prišla na vsake dva tedna, pa je pucala kot nora. Velikokrat se je Toni potem nanjo drl. Enkrat jo je odrinil, sta bila vnukeca poleg. Sta se jokala. Potem je dolgo ni bilo. Težko jim je šlo doma, pa daleč so živeli.
Toni je en dan mojo televizijo prodal. Dve smo imeli, jaz svojo in on svojo v svoji sobi. Je rekel, da sem dementna, da tako ne razumem nič. Pa mojo pečico je prodal, ker sem prestara, da bi kaj pekla. Sva potem tak mali šporhet mela. Samo za lonec gor postavit, on ni kaj kuhal. Sem parkrat klicala dohtarico, pa mi je patronažo poslala. Pa je prišla socialna, ampak takrat je Toni posesal, pa popucal prej. Sami so se menili, niso mene sploh nič vprašali. Tisti večer me je tako stresel za rame, da sem imela modro od njegovih prstov. Samo sem slišala, da je rekel, da sem dementna in težka. Jaz pa sem cele dneve v sobi bila, še ven nisem prav prikrumpala. Ni maral, da s hčerko govorim po telefonu, pa ga je izklopit dal. Češ da šparava. On je mobitel imel, jaz pa s hčerko pa vnukci sploh nisem mogla več govorit.
Sem brala v sobi knjige. Samo je težko, če ne vidiš dobro. Dolgčas mi je bilo. Potem me je začel mehur zafrkavat, se nama je pa pokvaril vece zgoraj. Dol pa nisem mogla. Pa mi je ušlo v hlače. Saj mi je že kdaj prej, porodi le naredijo svoje. Sem klicala Tonija. Ni mi hotel pomagat. Me je sram povedat, da mi je zanalašč divan, na katerem sem spala, pouriniral, da se bom naučila, da mu ne delam skrbi. Od takrat je v sobi dehtalo po scalini. Nisem je mogla ven spravit. Sem pa kar v lavor hodila, pa postavila na vrhu šteng. Ko ga je motilo, ga je spucal. Čez čas mi je plenice prinesel in me zmerjal s poscanko. Eno plenico na dan mi je dovolil, ker da nimava denarja za več. Pa sem potem kar v skledo od solate lulala, da nisem na mokrem bila. Za jesti pa mi ni bilo. Kuhal ni. Če mi je dal, mi je prinesel kako mleko pa neke kosmiče, ki so bili trdi. Moji zobi pa niso zdržali. Največkrat pa kar pašteto, pa kak kos, ko mu je ostal, kruha. Sem ga prosila, da mi vsaj špegle nove zrihta, da bi brala. Je rekel, da so predragi. Tako sem samo čez okno gledala. Je še enkrat socialna prišla, pa mi je v sobi smrdelo. Ja, ker ni Toni nič pral pa nisem sesalca imela. So mi rekli, da bom za v dom. Nisem hotela iti. So rekli, da sem dementna … Nisem jim ugovarjala. Sram me je bilo. Toni je le moj sin. Kaj si mislijo, kaka sem mama bila, da sem takega vzgojila.
EPILOG:
V zvezi z Olgico se je na nas obrnila soseda, s katero sta pred zlomom kolka skupaj delali na vrtu, pri sosedih v sadovnjaku. Precej časa smo potrebovali, da smo navezali stik s pristojnim centrom za socialno delo, še dlje, da smo sploh fizično prišli do gospe. Bila je predvsem zanemarjena, shujšana. Živela je v mali sobici, iztrebljala je v lavor, ki ga je nato sin odnesel – ali pa ne – v stranišče. Čas si je krajšala z gledanjem skozi okno. Sina smo prijavili zaradi zanemarjanja starejše osebe, postopek še teče ...
Pri gospe nam je uspelo ob angažmaju hčere dokazati, da ne gre za demenco, ampak nasilje nad starostnico v skorajda vseh oblikah. Od verbalnega, fizičnega do zanemarjanja in ekonomskega okoriščanja. Po osmih mesecih nam je s skupnimi močmi uspelo doseči, da se je gospa preselila k sosedi, saj hči ni imela ne prostorskih ne finančnih možnosti. Tam ima svojo sobico, ki jo »plačuje« z dodatkom za pomoč in postrežbo. Opravila je fizioterapijo. Sobica je v pritličju in sedaj že lahko hodi z eno berglo. Za higieno skoraj v celoti poskrbi sama. Sin je povzročal precej težav, a je zahvaljujoč odločnim sosedom in kasnejši vključitvi socialne službe le spoznal, da do maminega premoženja ne bo mogel več priti. Sedaj zapravlja le svojo socialno podporo.
Ne gre za klasično #vido, gre pa za Olgico … ki žal ni osamljen primer.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
