"Ko sem kot varuh človekovih pravic med leti 2001 in 2007 opozarjal na katastrofalne posledice, ki jih imata izražanje nestrpnosti in sovražni govor na posameznika in družbo, sem pri mnogih dobil oznako največjega nestrpneža. »Zakaj se moraš oglašati na vsako nestrpnost? Molči, pa bojo utihnili. Tako pa še dodatno spodbujaš sovražni govor.« Moj odgovor je bil, da sem ponosen na to oznako, saj je edina nestrpnost, ki jo podpiram, nestrpnost do nestrpnosti! Opozarjal sem na to, da se sovražni govor ne ustavi le pri besedah, ampak uničuje družbeno tkivo in z žalitvami ter poniževanjem drugih in drugačnih vodi preko razčlovečenja v najhujše zločine, ki jih pozna človeštvo. Ker teh opozoril predvsem politika in velik del tistih, ki vplivajo na javno mnenje, ni sprejel, se je nestrpnost in izključevanje vedno bolj širilo. Najbolj aktivni so bili prav tisti, ki bi morali strasti umirjati: politiki. Z mnogimi nestrpnimi izjavami v Državnem zboru, predvsem pa z zlorabo elektronskih socialnih omrežij so dnevno najedali etiko javne besede in v družbeni prostor sadili izrazoslovje izza gostilniških šankov.
Danes živimo s posledicami preteklega brezbrižnega odnosa do izrazov sovraštva in nestrpnosti. Nekatere politične stranke, predvsem sedanja najmočnejša vladna stranka SDS, so ustvarjale svojo kohezijo z neprestanim sejanjem dvoma v obstoječe institucije države, žaljenjem in izključevanje drugih, druge pa bolj ali manj molče opazovale razpadanje sistema. Takih nesprejemljivih dejanj je bilo mnogo, a tu naj omenim le tri.
Razvrednotenje koncepta sovražnega govora je takrat opozicijska stranka SDS izvajala s plakati, ki so enačili sovražni govor s 133. členom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. To enačenje je bila manipulacija, saj je 133. člen branil oblast pred kritiko državljanov, medtem ko prepoved sovražnega govora brani manjšine pred tistimi, ki imajo moč. Drugi primer je bil uničevanje avtoritete institucij, konkretno sodišč z demonstracijami proti 'krivosodju' vsakokrat, ko je sodišče razsojalo o obtožbi korupcije predsednika SDS Janeza Janše. Čivk vodje takratne opozicije Janeza Janše o novinarkah prostitutkah pa je primer poniževanja in razčlovečenja posameznikov in skupin ljudi, ki ji označeni posamezniki pripadajo.
Po tem 'uvodnem delovanju' v opoziciji so se grožnje s prevzemom oblasti v lanskem letu prebile v sam vrh države. Zamenjave ljudi preko noči ne glede na njihovo strokovnost, politični pritiski, odstranjevanje 'neposlušnih' v državnih institucijah in omejevanje delovanja nevladnih organizacij, sprejemanje nezakonitih odločitev, kršenje Ustave, kaznovanje ljudi, ki izražajo nestrinjanje z ukrepi oblasti, prirejanje razpisov, politična kontrola policije in vseh drugih državnih institucij, poseganje v sodno vejo oblasti, blatenje … to je postal slovenski vsakdan in vladavina samovolje.
Jasna in jedrnata ilustracija vsega zgoraj naštetega so bile reakcije predsednika vlade, notranjega ministra in šefa policije na to, ko so policisti odstranili 'rumene jopiče', ki so provocirali in izzivali konflikt na proslavi ljudstva na Prešernovem trgu.
Minister za notranje zadeve Hojs je izpričane (neo)fašiste v svojem čivku označil celo za bisere, prebivalce Slovenije, ki trenutni oblasti niso povšeči, pa za svinje.
Tako odkrite izjave, ki jasno kaže, kakšno Slovenijo nam gradi sedanja vlada na čelu s SDS in NSi ter ostalimi priskledniki, se do sedaj ni upal izreči še nihče: fašizem je naša prihodnost! Svinjska retorika pa diskurz, na katerega so neizmerno ponosni. Prisegajo na novo/staro (neo)fašistično 'domoljubje', in ga vztrajno vsiljujejo vsem v Sloveniji.
Minister Hojs je kruto odkrito povedal le to, kar smo nekateri že ves čas vedeli: ta oblast deli državljane Slovenije v dve skupini: na naše - bisere - in na druge – svinje! Tako pa so se rojevala koncentracijska taborišča. Da smo na tej poti, potrjuje tudi Hojsovo vabilo (neo)fašistom na uradno proslavo obletnice osamosvojitve in izključitev predstavnikov partizanov, borcev proti nacizmu in fašizmu iz nje!
Junaški boj partizanov proti nacizmu in fašizmu skupaj z drugimi narodi je pokazal, da Slovenci nočemo živeti v takem svetu! Zato je skrajni čas, da nehamo pasivno opazovati drsenje v nedemokratičnost, rušenje vladavine prava, razčlovečenje, razprodajo domovine, militarizacijo in se upremo taki grozeči prihodnosti!
Prvi korak lahko naredimo že s tem, da zaščitimo naše vode, tako da stopimo do domačega volilnega mesta in na referendumu o vodi in glasujemo proti!"
