Književnik, prevajalec, gledališčnik in še marsikaj – Andrej Rozman - Roza je ime, ki je s svojimi deli zaznamovalo obdobje tako odraščanja kot odraslosti mnogokaterega izmed nas. Šestinšestdesetletni Roza je formalno gledano upokojenec, a kljub temu ostaja aktiven na umetniški sceni. Z njim smo se pogovarjali v središču Ljubljane, še pred četrtkovo ohladitvijo.
Kako prenašate vročino?
Tako, da se držim bolj notri, na hladnem, kolikor je mogoče. Vročina ni ravno prijetna stvar, ampak preživim.
Lahko delate normalno v takšnih temperaturah?
Bolj malo delam. Če je vročina, že vnaprej vem, da ne bom mogel narediti preveč. Na srečo niti nimam potrebe, da bi veliko delal.
Pred nekaj leti ste se v enem od intervjujev označili za deloholika.
A res?
A se ne bi več strinjali s tem?
Zdaj sem že v penziji tudi formalno, pa tudi sicer se trudim manj delati. Če v nekaj »notri padem«, sem lahko tudi deloholik. Delu dajem visoko vrednost, čeprav se mi po drugi strani zdi, da je problem tega sveta prav v tem, da ljudje preveč delajo. Delo je lahko škodljivo ali koristno, a se mi zdi, da je vsaj polovica vseh stvari, ki jih ljudje počnjejo, bolj škodljivih kot koristnih, in se je treba včasih malo ustaviti ter se vprašati, ali se bolj izplača ne delati. Seveda je pa težko, ko smo od tega odvisni preživetveno. Če sem kdaj rekel, da sem deloholik, sem tudi sam to postal iz strahu za preživetje.
Kaj vse ste počeli v življenju? Ste pred to umetniško kariero, po kateri vas večina pozna, imeli »navadne« službe? Morebiti še kot dijak, študent?
Kot študent sem marsikaj delal, tudi kot dijak sem zvečer na ulici prodajal časopis Delo. Kot študent sem en mesec delal na žagi pri Novolesu v Straži na Dolenjskem. Ampak ta poklic sem po enem mesecu opustil, ker je bilo fizično delo pretežko, pa še tako zgodaj je bilo treba vstajati, da me je vse skupaj zelo izčrpalo, in sem šel nazaj študirat v Ljubljano. Potem pa sem se začel ukvarjati z gledališčem; najprej z uličnim, nato z odrskim, pa še s pisanjem, in to je postopoma postal moj poklic. Tako se je začela moja umetniška kariera. Študija slovenistike nisem dokončal; ko sem se začel ukvarjati z gledališčem, me namreč študij ni tako zanimal, in še prelen sem bil, da bi lahko delal oboje hkrati, saj bi mi vzelo res veliko časa. Zdelo se mi je, da bom lažje živel brez študija.
In ste imeli prav?
V resnici bi si, če bi doštudiral, v tistih časih, ko sem imel otroka in eksistenčne težave, najbrž najdel kakšno bolje plačano službo. Eksistenčno sem se nato rešil, ko sva začela z Markom Dergancem snemati reklame.
Zdaj ste vsaj formalno upokojenec. Je penzija takšna, kot ste si jo predstavljali?
Nisem si je niti nikoli želel predstavljati. V redu je. Rekel bi, da se počutim varnega. Delam, ampak hkrati nimam več toliko energije, kot sem je imel včasih, in mi prija, da ni preveč obveznosti.
Zanimivo mi je pri kulturnikih, da ste – morda v nasprotju z nekaterimi drugimi poklici, ki lahko priložnosti iščejo v tujini – ne glede na družbo, politiko ali klimo neke države, na več načinov močno vezani nanjo.
Ja, ti, ki smo na jezik vezani. Vezan sem na državo oziroma na ta prostor, in res imam srečo, da sem lahko tako živel. Ne vem, kaj bi moral početi kje drugje za preživetje. Saj se navadiš, če si dosti mlad, tudi tujih jezikov se naučiš. Tako da marsikdo, tudi iz Slovenije, prodaja svoje znanje in umetnost tudi v kakšnem drugem jeziku. V tem smislu nismo čisto do konca zabetonirani.
Bi rekli zase, da ste poliglot?
Ne. Jaz sem v bistvu slab v jezikih. Lahko rečem, da so tisti jeziki, v katerih lahko gledam filme ali pa se nekako pogovarjam, angleščina, srbohrvaščina oziroma bosanščina, oziroma karkoli že so ti jeziki – razumem tudi črnogorsko. Teh jezikov je zdaj veliko, v bistvu pa je en sam. Sem spadata še češčina in temu primerno slovaški jezik, ki je dovolj podoben češkemu, da lahko gledam zadeve brez podnapisov. Potem se mi pa svet na žalost ustavi in mi je absolutno žal, da ne znam več jezikov, ampak tako pač je.
Od vseh potovanj, ki ste jih opravili v življenju – kje vam je bilo najbolj zanimivo?
Povsod je malo drugače in temu primerno zanimivo. Fascinantna mi je bila Islandija, tako njena pokrajina kot ljudje. Islandija je najbolj nenavadna od svetov, kjer sem bil. Ampak ne rečem, da bi tam živel, sem kar navdušen, da smo tukaj, na tem križišču kultur in narave, tako da me zmeraj manj mika, da bi potoval. Sem tudi čisto vesel, da se je v zadnjem letu vse skupaj malo ustavilo.
Potovanj res ne pogrešam. Vesel sem, da sem bil v Ameriki, na Kitajskem in v Rusiji, pa še kje; ogromno sveta sicer nisem videl, ampak sem si ga tudi že odpisal, ker nimam želje, da bi doživel vse. Sem res prav vesel, da sem tukaj, na tem majhnem prostoru, kjer grem lahko v hribe, gozdove, na ravnico ali pa do morja. Pač tako se je zgodilo, da je Slovenija ena taka praktična država.
Zdaj, ko vsak dan poslušamo o 30 letih osamosvojitve Slovenije, smo soočeni s številnimi, mnogokrat povsem različnimi interpretacijami preteklosti. V tem kontekstu me zanima, kako vi, kot človek z dolgimi izkušnjami, gledate na pojem (umetniške) svobode v tej zgodovinski perspektivi.
Svobodo si je vedno treba vzeti. Pri svobodi je tako, da so nas včasih pač omejevali ideološko, danes pa nas omejujejo eksistenčno. Sicer je bilo tudi včasih to povezano; če nisi bil zraven, torej, če nisi bil v partiji ali blizu te, si težje dobil stanovanje ali pa kakšno dobro službo. Zdaj se to poskuša vrniti z vladajočo stranko, ki je čista kopija tistega najslabšega iz komunistične partije moje mladosti. Verjamem, da to ni mogoče, tako da so zdaj omejitve predvsem eksistenčne. Ljudi je strah, da se bodo komu zamerili, ker smo danes veliko bolj eksistenčno ogroženi kot včasih. Včasih so bili ljudje preganjani zaradi stališč, ampak socialna varnost je bila mnogo širša kot danes. Ne spoznam se na številke, ampak občutek je, da je revščine zdaj absolutno več, kot je je bilo v moji mladosti. In temu primerno mislim, da revščina dela ljudi nesvobodne.
Se imate za komunista?
Ne, ne, ne. Lepo vas prosim.
Zelo veliko vprašanje je, kaj sploh je komunizem. Jaz mislim, da je komunizem vera, in če je rdeča zvezda totalitarni simbol, je tudi krščanski križ totalitarni simbol. Jaz bi za Jezusa Kristusa rekel, da je največji komunist, recimo. Zame Stalin ni komunist, tako kot zame marsikateri katoliški voditelj – z izjemo papeža, ki se tudi že malo nagiba h komunizmu, kot bi rekli kateri naši voditelji – ni kristjan. Je pa gotovo komunizem vera. Sam sem odraščal v okolju starega strica in tete, ki sta bila razočarana partizana in sta verjela v komunizem kot svet pravičnosti.
Drugače pa pojma nimam, kaj sem, s tem se niti ne ukvarjam. Verjamem, da je možen svet, kjer ni revščine, in svet, kjer ni onesnaževanja in uničevanja okolja. Socialna krivičnost in okoljsko uničevanje, to se mi zdita temeljni težavi tega časa; tako da kjer se borijo za socialno in okoljsko pravičnejši svet, tam vidim sebe ideloško … in versko.
Kakšna bi bila Slovenija danes, če bi Andrej Rozman - Roza leta 2017 postal predsednik republike?
Uf, težko rečem. Meni bi bilo zagotovo zelo težko, tako da sem v resnici zelo vesel, da so se takrat odločili, da me ne izberejo. Ni mi žal, da sem se v to spustil, saj sem spoznal marsikaj o sebi, o svoji državi in njenem političnem ter strankarskem ustroju, ampak mislim, da bi bilo vse skupaj res zelo naporno zame.
Zdi se, da je Borutu Pahorju čisto okej.
Ja, Pahorju je v redu. On celo življenje to počne. On je to vzel kot eno manekensko funkcijo in to mu je blizu, to je on. Ni pa to dobro za našo državo, za našo družbo. Zelo bom vesel, če bo naslednji predsednik malo bolj pogumen. Kot država smo na veliki preizkušnji. Padli smo tja, kjer nam je najbrž tudi mesto. Imamo dva bivša komunista, ki nas vodita … se pravi, to je tudi odgovor na tisto vprašanje; če sta to komunista – bila sta pa oba zelo resna člana zveze komunistov –, potem jaz seveda nisem komunist. Upal bi si celo reči, da je škoda, da ni bilo lustracije. Tudi Milana Kučana bi se odpovedal, samo da teh dveh ne bi bilo.
Postavlja se vprašanje, kdo bi potlej sploh bil v politiki, v tem primeru?
Ne vem, ne vem. Je pa velika zagonetka in tragedija naše zgodovine atentat na Ivana Krambergerja, ko bi morali intenzivno razmišljati o tem, komu je to koristilo, ampak tega ne bom počel jaz. Padli smo res globoko, ampak očitno moramo tudi kaj narediti, da se bomo iz tega rešili. Kot narod se moramo malo zazreti v ogledalo.
Bi lahko z nami podelili spoznanja o ustroju države, ki ste jih omenjali prej?
Gre v bistvu za spoznanje, da vlada strankokracija. Se pravi, da je ta politična kasta – seveda z mnogimi krasnimi izjemami, ki jih osebno cenim – ustvarila sistem, ki je narejen tako, da ščiti določene privilegije in kaste, ki se potem za te privilegije grebejo. In zato imamo tudi parlament, v katerem je očitno večina takih ljudi, ki jim je veliko več do lastnih kot do javnih koristi. In če se vrnem k vprašanju predsedniške funkcije: jaz jo vidim kot funkcijo nekoga, ki je nestrankarski človek. Ampak dejansko je ta funkcija, sploh pa aktualni predsednik, ujeta v moč strank. Predsednik bi moral biti nekdo, ki bi se znal upreti strankokraciji. Potrebovali bi to, kar so nekdaj imeli Čehi: Václava Havla (prvi predsednik Češke, op. p.) ali Tomáša Masaryka (prvi predsednik Češkoslovaške). Kar je Masaryk naredil in česar naši niso sposobni, je to, da se je uprl lastnemu narodu. Njega so enkrat, še preden je postal predsednik, lastni študentje pretepli, ker je branil nekega Juda, ki je bil krivo obtožen grozljivega umora, drugič pa se je uprl lastnemu narodu, ko je, prav tako še preden je postal predsednik, izjavil, da so Čehi dosti veliki, da jim ni treba temeljiti na lažeh. Šlo je za odziv v zvezi z dvema ponaredkoma rokopisov iz srednjega veka, ki so jih naredili na začetku 19. stoletja, da bi pokazali, da so Čehi večji narod, kot so. In temu nihče od intelektualcev razen Masaryka ni upal oporekati. Nam manjka ta resnicoljubna tradicija, nam manjkajo junaki, ki bi bili pripravljeni za resnico tudi umreti. Namesto tega mi kot narod temeljimo na precej lažeh in se imamo za nekaj drugega, kot smo.
Na eno od teh laži je nedavno opozorila tudi zgodba v zvezi s karantanskimi panterji, tako rekoč novodobnim izmišljenim simbolom, ki ga slovenska vlada upodablja kar na protokolarnih darilih v času predsedovanja EU.
Seveda. Ampak še toliko večji problem tega panterja je, da je v bistvu neonacistični simbol, ali kot je nekdo zapisal, gre za sramežljiv kljukasti križ. Hočem pa povedati, da smo preživeli že veliko hujše stvari, če ne mi, pa naši predniki; in bomo tudi to. Veliko večja težava je okoljska problematika, tako da če bo šlo tako naprej, ne bo problem ohranitev slovenskega naroda in slovenske države, ampak ohranitev planeta.
Glede okoljske krize se mogoče bolj kot kdajkoli prej zdi, kot da se tokrat res bliža neke vrste konec sveta, vsaj sam tako čutim. Menite, da ima vsaka generacija nekakšen občutek, da živi na koncu zgodovine?
Ko sem bil jaz mlad, ni bilo tega občutka. Mogoče smo v začetku 80. let čutili, da gre res vse k vragu, a od srede 80. let nam je postajalo vse bolj jasno, da bo tega butastega sistema – meni je bil predvsem butast, ker takrat pač ni bil več nasilen – konec in bo prišlo nekaj boljšega. Potem pa se je to nekaj boljše preobleklo v nacionalizem. Slovenija je že v samem startu zavozila, ko se je utemeljila na nacionalizmu. Glede tega ni bilo levih in desnih, tu so bili vsi. Čas liberalizacije pred tem pa je bil čudovit, res optimističen, sam takrat nisem pomislil, da se bliža konec sveta.
Kako kot pisatelj vidite vlogo (knjižnega) jezika v nacionalističnih ideologijah?
Knjižni jezik je pač tehničen termin, ki je potreben, da vse skupaj deluje; kar si jaz o tem mislim, pa je, da če je nekaj slovnično pravilno, še ne pomeni, da je jezikovno pravilno. Pri tem hočem reči, da mislim, da je jezik močnejši od slovnic ter da so te pogosto konservativne, namesto da bi spremljale jezik in pomagale ljudem, da bi se lažje izražali. To bi moral biti namen jezikoslovcev, oni pa namesto tega jezik rinejo nekam, kjer naredijo še več zmede in ljudem še bolj otežijo njegovo uporabo. Ampak to nima velike zveze z nacionalizmom. V samem jedru nacionalizma je strah za svojo nacionalno identiteto, nekakšna negotovost. Predvsem pa je nacionalizem direktno nasprotje domoljubja. Domoljubje se zavzema za pestro domovino, za takšno, kot je, nacionalizem pa zagovarja dominacijo večine nad manjšino. To je paradoks in to je treba ob 30. obletnici povedati tem ljudem, ki se zmotno označujejo za domoljube. Nam nacionalisti uničujejo in so nam že uničili domovino. Že takoj na začetku, ne samo z izbrisanimi, tudi z ravnanji Ljubljanske banke. Od začetka so nam govorili, da bomo druga Švica, hkrati pa so odganjali od sebe vlagatelje iz drugih držav?! Da ne rečem, kakšen kretenizem je odcepiti se od svojega južnega trga. Zdi se mi, da je bil ta stampedo v samostojno državo nepremišljen. Ko danes govorijo, da ni zadosti, da si proti Janši, da moraš vzpostaviti tudi neko alternativo, bi jaz tiste ljudi vprašal, ali so imeli kakšno alternativo, ko jim je bilo zadosti, da gredo iz Jugoslavije. Če so jo imeli, je bila očitno skrajno nepremišljena, ker tega, kar so nam naredili potem, od nekih odgovornih ljudi preprosto ne bi pričakoval.
Če ostaneva še malo pri jeziku ... Vedno z zanimanjem opažam razne moralne panike, ki nosijo sporočilo, češ da mladi uporabljajo preveč izrazov iz angleškega ali srbohrvaškega jezika. To mi je seveda toliko bolj absurdno, ker ti, ki se pritožujejo, v svojem jeziku že koristijo toliko nemških ali kakšnih drugih tujk, pa se tega niti ne zavedajo.
Jeziki se prelivajo. Beseda mačka je denimo iz madžarščine, a se tega nihče ne zaveda. To preprosto tako deluje in to sploh ni problem. Problem je to, da je zelo malo vsebin v slovenskem jeziku kvalitetnih in hkrati dosti popularnih, zato zelo veliko ljudi večino svojih kulturnih potreb zadovoljuje v drugih jezikih. Preprosto smo prisiljeni svoje kulturne potrebe zadovoljevati v drugih jezikih, kar pomeni, da kulturno nismo samostojni; denimo gledalci pri nas v lastnem jeziku nimajo na voljo kvalitetnih nadaljevank, predvsem pa ne družbeno reflektiranih televizijskih nadaljevank o našem specifičnem kulturnem prostoru.
Kje tiči razlog? Ali preprosto ni denarja? Smo premajhen trg?
Če bi bila težava premajhen trg, tudi Islandci ne bi snemali svetovno uspešnih nadaljevank. Če delaš dobro, lahko izvažaš, v Sloveniji pa enostavno ni tradicije, tu so se ves čas filma bali. Če ne bi bilo Tita, je vprašanje, kdaj bi Slovenci sploh začeli snemati zvočne celovečerce. Ena od razlag je, da je bil naš zborni, knjižni jezik dosti umetno ustvarjen. Gledališki jezik se v gledališču lahko obnese, na filmu pa veliko težje. Že pri snemanju Na svoji zemlji so imeli konflikt, ko je scenograf Veno Pilon predlagal, da bi partizani govorili v svojih dialektih, a so ga odločno zavrnili. Ta strah pred živim jezikom in potreba po umetelni slovenščini sta zelo zavirala film pri nas in smo zatorej pač v zaostanku.
Govorite izključno o filmu. Kaj pa gledališče ali pisana beseda?
Tukaj deluje zakon fizike. Če je ena pot zaprta, grejo ljudje po drugi. Ker slovenski igralci in režiserji niso imeli možnosti snemati filmov, so šli ali v tujino ali pa v teater. Pri nas je bil zatrt tudi nadrealizem. Že pred vojno je bil zelo priljubljen socialni realizem, nadrealizem pa je veljal za nekaj bolnega. Tudi Integrale Srečka Kosovela so zaklenili v predale, češ da narod ni zrel za to, in zato, ker so Integrali smrdeli po italijanski umetnosti, italijanska umetnost pa je bila fašistična umetnost. Kot pravi moja znanka iz Češke, ki je slavistka, smo Slovenci šele v 60. letih končali z romantiko, to smo dosegli šele s Tomažem Šalamunom in s tem, ko so Integrale dali v javnost. Tozadevno ima pri nas politika – to pa je posledica malega trga – večji vpliv na kulturo, kot bi ga imela kje, kjer je kultura odvisna od trga.
A bolj kot vse ostalo menim, da je treba braniti naravo. Zato tudi upam, da referendumska pobuda proti zakonu o vodah uspe. Zagotovo je narava trenutno daleč najpomembnejša. Brez jezika bomo preživeli, brez narave pač ne.
