Do upokojitve je delal v mariborskem zdravstvenem domu, tudi še zdaj jih veliko poišče njegovo pomoč. Z njim smo se tokrat pogovarjali o sanjah. »Sanje so kompas, ki nas lahko vodi skozi življenje. In iz srca prihajajo najboljši odgovori o našem življenju. Srce so naši mali možgani, od tod prihaja intuicija.«
Bohak svojo vitalnost že 15 let ohranja z zenovsko meditacijo, ki se je je učil pri benediktinskem menihu in dvakratnem zenovskem mojstru Wiligisu Jägru. Ta je enega največjih duhovnih centrov v Evropi ustanovil na razvalinah benediktinskega samostana iz 12. stoletja.
Pravite, da so sanje vaš vsakdanji kruh.
Malce v šali rečeno. Hotel sem poudariti, kako pomembne so sanje v psihoterapevtskem procesu. Čeprav je možno neki psihoterapevtski proces izvesti tudi za ljudi, ki ne sanjajo. Vendarle so sanje za človeka pomembnejše kot spanje sámo, zato ker v sanjah človek tudi na nezavedni ravni že razrešuje svoje težave, stiske, in četudi sporočilnosti sanj ne more dojeti, je to že nekaj terapevtskega. Že stari Grki so se jutro po sanjah ozrli proti soncu in mu glasno zaupali svoje sanje. V antiki so že bili tudi poklicni razlagalci sanj, njihov največji mojster je bil Artemidor, iz sredine drugega stoletja našega štetja. V petih knjigah je temeljito obdelal sanje in do Freuda ni bilo več nobenega tako velikega interpreta sanj. Vmes so bili sicer ljudje, ki so sanje razlagali in kaj napisali, ampak nekoga, ki bi integriral vse dosežke o sanjah in njihovem pomenu, ni bilo.
Ne strinjam se, da je Freud povozil Artemidorja, kot piše uvodničar slovenske izdaje, saj je že Artemidor omenjal tako imenovane napovedne, preroške sanje, ki se dogajajo še danes. To so tiste sanje, ki se potem dejansko uresničijo. In za take sanje po mojem mnenju niso potrebne inspiracija od Boga ali preroške sposobnosti, temveč ve nezavedno mnogo več kot naše zavedno. Freud je lepo povedal: sanje so kraljeva pot do nezavednega. Podobno globoko misel je povedal tudi Aristotel, ki je tudi pisal o sanjah: sanje so nadaljevanje psihičnega dogajanja v spanju. To sta dve najgloblji izjavi o sanjah.
Kaj pa tisti, ki ne sanjajo oziroma se sanj nikoli ne spomnijo?
Tudi oni imajo nezavedno, a je preveč zaklenjeno. S tem, ko potlačeno ostaja potlačeno, izgublja človek veliko energije, ki mu je potem v življenju primanjkuje za druge stvari.
Če se sanj ne spomnim, to pomeni, da je to ena od mojih težav, ki jo moram rešiti?
Vsekakor bi bilo zaželeno. Tako priporočam tistim, ki pridejo v proces in pravijo, da ne sanjajo ali sanjajo zelo poredko. Svetujem jim, da se zvečer zberejo in si dajo sugestijo: sanje si bom zapomnil. Če si to ponavljajo vsak večer, si bodo počasi sanje tudi zapomnili. Res pa je, da je treba na nočni omarici imeti beležko, da si, ko se zbudimo (četudi sredi noči), sanje zabeležimo. Drugače so sanje kot jutranja rosa: ko posije sonce, je ni več.
Kaj so potem ljudje, ki so uspeli s to svojo sugestijo, izkusili? So bili presenečeni?
Presenečeni ali zadovoljni. Bi se kar strinjal s hipotezo, ki pravi: če si sanj ne zapomniš, nimaš ravno dobrega stika s samim s seboj. Torej se človek, ki ne sanja, lahko vpraša: kakšen stik imam sam s sabo?
Nekdo drug pa lahko sanja zelo živo. Kar je lahko celo sreča, če sanjaš na primer o pokojniku, ki ga pogrešaš.
Če nekdo sanja o svoji mami in je tega vesel, je to zanj sreča. Tudi to je ena od Freudovih trditev: vsake sanje so izpolnitev naših želja – tudi nezavednih. Pri tem se z njim ne bi strinjal stoodstotno. Raje bi dejal, da to velja pogosto.
Če kot otrok sanjam, da mi je umrla mama, to ne more biti ravno odraz moje želje.
In koliko ste bili stari?
Okoli sedem, osem let. Laično bi si to razložila kot strah pred izgubo mame.
V tem razvojnem obdobju je zadaj res strah, ker vemo, da brez zlate mame ne moremo preživeti. Če bi to sanjali vsaj pet ali šest let pozneje, bi lahko govorili o nečem drugem. Takrat bi lahko bila to nezavedna želja, ker se v času najstništva človek začne osamosvajati in ta ločitev pomeni tudi izgubo mame, staršev, odmikamo se od njih. Tako na neki način v najstniku umirajo, umrejo. To ne pomeni, da si želiš smrti staršev, ampak da poteka naravni proces zorenja, zato v takem primeru osebi ni treba imeti občutka krivde zaradi sanj.
V mladosti sem si sanje večkrat razlagala s pomočjo znamenite sanjske bukve. Verjetno bi jo označili za šund, primeren le za zabavo?
To je najboljši izraz zanjo, da. V stoletjih med Artemidorjem in Freudom je bilo napisanih ogromno sanjskih knjig. Že Artemidor je opozoril, da jim ne moremo zaupati in da lahko sanje pomenijo tudi nasprotje tega, kar se nam v sanjah prikaže. Če sanjam o nekem prijatelju, ni nujno, da se to nanaša ravno na dotičnega prijatelja, lahko se na brata ali sestro, na neko drugo osebo. Večkrat je tako, da neki del te osebe, o kateri sanjamo, nakazuje, da gre za nekoga drugega – to je morda glas ali nekaj na obrazu. To nam utegne sporočati, da se še v sanjah ne upamo soočiti s pravo osebo, z nekim svojim konfliktom, težavo, lahko tudi ljubeznijo, zato to prenesemo na nekoga drugega. Enako se nam dogaja v vsakdanjem življenju: če smo polni jeze in je v službi ne moremo stresti na šefa, jo bomo doma stresli na partnerja ali otroke. Na tak način zamenjamo človeka tudi v sanjah – svoja čustva usmerimo v drugega človeka, ker si jih ne upamo usmerjati v pravega.
Ali si lahko v sanje prikličemo kakšnega človeka, o katerem bi radi sanjali?
Da, in pri tem ima Freud prav: v sanjah si izpolnimo svojo željo. In to pogosto naredimo. Vendar vsake sanje niso izpolnitev naše želje.
Ljudje sanjajo tudi, da so intimni z osebo istega spola, čeprav so v resničnosti heteroseksualno usmerjeni. In se ustrašijo, kaj to pomeni, kaj mi sanje sporočajo ...
Poznamo ljudi, ki so imeli družino, pa so potem »prestopili« k drugemu spolu. So tudi ljudje, ki so to spoznali prav na terapevtskem kavču. K meni je prišel gospod, ki je imel partnerko, čez dve leti pa se je prepoznal kot istospolno usmerjen. K meni ni prišel zaradi te stiske, temveč ker je imel s partnerko težave v odnosu, pa tudi njegovo otroštvo ni bilo idealno, oče je bil alkoholik. Nato pa se mu je na kavču odkrilo (še) nekaj drugega.
Lahko se zgodi tudi obratno: nekdo, ki ima zelo šibko spolno identiteto in ne ve, ali je moški ali ženska, čez dve ali tri leta spozna in si reče, da zdaj končno ve, kdo in katerega spola je.
Če recimo heteroseksualna oseba občasno sanja o intimnosti z osebo istega spola, se lahko ob tem vpraša, ne z umom, ampak s celo svojo bitjo, kaj mi ob tem pride na misel, kako se ob teh sanjah počutim. Morda bo začutila pravi odgovor. Osnovno pravilo za psihoanalitično obravnavo je, da pripovedujete vse, kar vam pride na misel. Bolj ko se vam nekaj upira, tem pomembneje je, da drezamo tja, da se temu ne izognemo, da tega ne potlačimo, ampak se tega lotimo.
Nam hočejo vsake sanje nekaj povedati?
Da. Pravzaprav ni nepomembnih sanj. Kakšen pacient pravi, eh, nekaj brezveznega sem sanjal, moje sanje nimajo smisla. Na to mu odgovorim, da bova to videla šele na koncu. Če si rečemo, da so sanje nesmiselne, si to morda pravimo zato, ker se nismo pripravljeni soočiti z vsebino sanj, z njihovim sporočilom.
Ali je mogoče na sanje vplivati, jih zavestno spreminjati?
To je mogoče, gre za posebno vrsto sanj in pomeni, da je človek v dobrem stiku sam s sabo – če je v dobrem stiku s svojimi sanjami, se jih zaveda. Tega ne zmorejo vsi. Manjšina pacientov je takšnih, ki pripoveduje o tem, da so se zavedali, da sanjajo, da so sanjali naprej in da so se preusmerili, če je bilo zanje v sanjah prehudo ali nevarno.
Pogosto ljudje sanjamo, da padamo, bežimo pred nečim ali nekom.
Najpogosteje to pomeni, da bežimo pred sabo, da smo sami svoj preganjalec in tisti, ki beži. Če smo zelo anksiozni in se čutimo hitro ogroženi, lahko pomeni, da bežimo pred strahom, da je ta svet za nas nevaren in da mu ne moremo zaupati. Padanje v sanjah je lahko tudi več pomensko; ne nazadnje se lahko ob tem ustavimo ob slovenskem pregovoru kdor visoko leta, nizko pade.
Prej ste omenili svojega pacienta, ki ni imel idealnega otroštva. Ali sploh obstajajo ljudje z idealnim otroštvom?
Ne, ne obstajajo in hvala bogu, da ne. Kako naj bi se otroci idealnih staršev znašli v našem, vse prej kot idealnem svetu? Ni treba, da so starši idealni, dovolj je, da so dovolj dobri. Freud, ki je imel šest otrok, je celo zapisal: kot starši pač vsi odpovemo. Mislim, da tako ali drugače res vsi odpovemo. Ampak če prevlada pozitivno družinsko vzdušje, potem ni tako hudo, je vse v redu. Danes je tudi možno, da prideta starš in otrok na krajšo svetovanje ali psihoterapijo in tam rešita problem, konflikt.
Naj to storimo že v najstniškem obdobju?
Nekateri otroci so za psihoterapijo zreli že kot najstniki, a ne vsi. Ti bodo morda dozoreli zanjo nekje po dvajsetem letu.
Kako je pa s sanjami pri otrocih? Včasih se zelo majhni otroci prebudijo v zelo močnem joku ...
Če se to zgodi večkrat in je zelo moteče, se je dobro temu posvetiti. Tudi otroci imajo svoje bojazni in strahove, o katerih tudi sanjajo. To je značilno za bolj senzibilne otroke, in bolj ko se razvija tehnologija, bolj so naši otroci bistri, a tudi občutljivejši.
Zdi se mi, da so z uporabo nove tehnologije bolj razdraženi.
Ni čudno. Razdraženost je lahko posledica občutljivosti otroka. Lahko pa tudi posledica zasipavanja otroka s tehnološko dovršenimi igračami ali zasloni.
...........
Sanje o šefu
Če pogosto sanjamo o šefu ali šefici, to pomeni, da se preveč obremenjujemo s službo. »Lahko pa je šef ali šefica predstavnik avtoritete, in kdo je naša prva avtoriteta? Starši. Torej ni nujno, da smo sanjali samo o šefu, lahko smo na neki način vključili tudi starše. Lahko da imamo tudi z njimi težave ali da šefa doživljamo tako, kot smo nekoč doživljali starša. Govorimo o prenosih v vsakdanjem življenju: ko nekaj, kar smo doživljali v otroštvu, podoživljamo v svojem vsakdanjem življenju.«
Ponavljajoče se moraste sanje
»Pomenijo globok konflikt v sebi, lahko neko otroško travmo, tudi zlorabo. Lahko da nam otroštvo ni dalo tega, kar bi moralo: varnosti, topline odnosov. Starši niso bili dorasli svoji vlogi – ne idealnih, le dovolj dobrih staršev, zato postane otrok starš svojim staršem ter se tako prikrajša za lastno otroštvo. To pa je zanj pretežko breme in tak človek neizživeto otroštvo pogreša vse življenje, čeprav se morda tega ne zaveda. Kar lahko naredimo, je, da to ozavestimo, predelamo in se tako osvobodimo tudi morastih sanj. Učimo se živeti s temi primanjkljaji, sprejmemo sebe in breme, ki ga nosimo. Da to zmoremo, neredko potrebujemo strokovno pomoč v psihoterapevtskem procesu.«
Je zdravilo rešitev ali bergla?
»Psihoterapevt zdravi z besedo, z odnosom, psihiater predpiše zdravila. A zdravila so praviloma bolj bergla kot rešitev, saj moramo na koncu vseeno razdelati to, kar nas muči, če hočemo zaživeti polnost življenja, k čemur nas je spodbujal že Valentin Vodnik: 'Glej, Stvarnica (narava) vse ti ponudi, iz rok ti prejemat ne mudi.' Tako kot človek pogosto potlači nekaj v nezavedno, nas zdravilo umiri, omami. Lahko gre za ljudi s pristno identiteto, ki pa jo zdravilo načenja. Zato se raje odločijo za bolečino, kar je izraz njihove psihične moči in ozaveščenosti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
