Včeraj popoldne se je članom parlamentarnega odbora za pravosodje predstavil Marjan Dikaučič, kandidat SMC za novega pravosodnega ministra. Gre za širši javnosti neznanega stečajnega upravitelja iz Slovenske Bistrice, za katerega so celo v pravniških krogih do zdaj slišali le redki. Kdo ga je priporočil prvaku SMC Zdravku Počivalšku, uradno ni znano. Da bi javnosti in poslancem predstavili, kdo sploh je kandidat za novega člana vlade, so na Necenzurirano.si v zadnjih dneh temeljito preiskali Dikaučičevo dosedanjo kariero. Ugotovili so, da Dikaučič ni primeren za ta položaj. To utemeljujejo s petimi razlogi, ki jih podrobneje predstavljamo v nadaljevanju. Dikaučiča jim za pojasnila ni uspelo priklicati.
1. POMANJKANJE UGLEDA IN IZKUŠENJ
Pravosodni minister je funkcija, ki so jo do zdaj zasedali tožilci, odvetniki, profesorji, nekdanji ustavni sodniki ali karierni politiki. Z Dikaučičem bi Slovenija dobila ministra z daleč najmanj izkušnjami na področju prava in ugleda v pravniških in drugih krogih. Za primerjavo: v prvi Janševi vladi je bil minister za pravosodje Lovro Šturm, doktor pravnih znanosti, nekdanji ustavni sodnik in profesor na ljubljanski pravni fakulteti, kjer predava tudi Senko Pličanič, pravosodni minister v drugi Janševi vladi. Goran Klemenčič je pred prihodom na ministrstvo vodil Komisijo za preprečevanje korupcije, Aleš Zalar je bil predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, Zdenka Cerar generalna državna tožilka, Miha Kozinc odvetnik ... Dikaučič do zdaj ni zasedal nobene omembe vredne funkcije. V karieri je bil dve leti sodniški pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani, nato pa je postal pravnik v družbi Varnost Maribor. Leta 2018 je dobil dovoljenje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Pred tem se je potegoval za položaj direktorja Zdravstvenega doma v Šmarju pri Jelšah, a zaradi pomanjkanja izkušenj ni dobil soglasja občin. Lani se je prijavil na razpis za prosto notarsko mesto v Žalcu, a za to ni izpolnjeval predpisanih pogojev, zaradi česar je neuspešno tožil ministrstvo za pravosodje.
2. STEČAJNI LOBI BI PREVZEL MINISTRSTVO
Stečaji so ena od šibkih točk slovenskega pravosodja. Afera »prijatelji v stečaju« je pred desetimi leti razkrila tesne osebne povezave med upravitelji in sodniki, zadolženimi za njihov nadzor, in znova pokazala, da izbrani upravitelji dobivajo najbolj bogate stečaje in si delijo visoke nagrade. Na ministrstvu so to področje poskušali urediti z več spremembami zakonodaje. Toda vedno znova so trčili ob vpliv stečajnega lobija, ki je imel svoje ljudi v delovnih skupinah za pripravo predlogov zakonskih sprememb.
Eden najmočnejših lobijev v Sloveniji bo zdaj očitno kar vodil ministrstvo. Kot je napovedal že Zdravko Počivalšek, bo ena glavnih Dikaučičevih nalog »sprememba stečajne zakonodaje za bolj učinkovite, pregledne in hitre postopke«. Ključno vprašanje je, koga od upraviteljev bo Dikaučič poslušal. Ministrica Lilijana Kozlovič je tako lani zavrnila predlog strokovne skupine odvetnikov in upraviteljev, ki jih je vodil zdaj že nekdanji predsednik Zbornice upraviteljev Slovenije Marko Zaman. Pri njegovem pisanju je sodelovala Nina Plavšak, dolgoletna ključna avtorica finančne in stečajne zakonodaje v Sloveniji, ki je nato za naročnike pisala pravna mnenja, v katerih je to isto zakonodajo razlagala po njihovih željah.
Kozlovičeva se je takrat odločila zavrniti predlog, saj bi z njim omejili konkurenco med stečajnimi upravitelji. Nadzor nad stečaji z milijonskimi stečajnimi masami bi prevzeli dve največji in najvplivnejši stečajni pisarni: BDO, ki je v lasti Grege Ermana in Andreja Marinca, in ST. ING, ki jo vodi Zlatko Vili Hohnjec. Temu se je uprla večja skupina upraviteljev, ki si ni želela ponovitve velikih zlorab v stečajnih postopkih.
Hohnjec je tesen zaupnik Zdravka Počivalška in nadzornik Term Olimia, ki jih je vrsto let vodil Počivalšek. V času aktualne vlade je Hohnjec postal še nadzornik v Istrabenzu Turizmu, že prej pa v SID banki. V sredo je zanikal, da bi Dikaučiča predlagal Počivalšku. »Nikoli ga nisem srečal. Sploh ga ne poznam,« je dejal Hohnjec. Informacij, da je Dikaučič v posameznih stečajih najemal storitve njegove pisarne, ni potrdil oziroma je dejal, da za to ne ve.
3. SLAMNATA PODJETJA
Ministrstvo za pravosodje je v preteklosti že večkrat ostro ukrepalo proti notarjem in stečajnim upraviteljem zaradi vpletenosti v mreže slamnatih podjetij, v katerih so najkrajšo potegnili delavci, upniki in finančna uprava (Furs). Te prakse je poskušalo preprečiti tudi s spremembami zakonodaje, po katerih so morali lastniki podjetja pred njegovo prijavo na naslovu pridobiti soglasje lastnika nepremičnine, v kateri bo imelo podjetje sedež.
Dikaučič je bil vpleten v najmanj dve zgodbi, v katerih so podjetja pristala v rokah slamnatih lastnikov. Med letoma 2012 in 2017 je bil direktor podjetja SCL, ki je v tem času oddajalo prazne bilance. Uradno je bilo brez premoženja, kapitala in prihodkov. Ko je Dikaučič odšel s položaja direktorja, ga je zamenjala državljanka Ukrajine Olena Holiuk, lastnik pa je postal brezdomec iz Maribora. Danes je podjetje SCL brez bančnega računa in ima za več deset tisoč evrov neporavnanih davčnih obveznosti.
Med letoma 2013 in 2016 je Dikaučič vodil tudi družinsko podjetje Prevozi Žižek iz Črenšovcev. V istem času so njegovi lastniki odprli novo podjetje, ki je prevzelo večino poslov. Kmalu zatem, ko je Dikaučič odšel s položaja direktorja, je podjetje Prevozi Žižek zašlo v težave in končalo v stečaju. Več deset upnikov je prijavilo za okoli 1,3 milijona evrov terjatev, med njimi je tudi Furs, ki so mu Prevozi Žižek ostali dolžni več kot 200 tisoč evrov.
4. DRAŽBE
Na dražbah, kjer se prodaja premoženje iz stečajev in izvršilnih postopkov, se že več let pojavljajo organizirane skupine. Ene namerno zvišujejo ceno in na koncu od najbolj zainteresiranih ponudnikov zahtevajo provizijo v zameno za umik z dražbe, drugi kupujejo premoženje v imenu dolžnikov, spet tretji poskušajo druge dražitelje »prepričati«, da se umaknejo, in tako sami priti po nizki ceni do nepremičnine.
Slamnata podjetja, ki domujejo v poštnih nabiralnikih, se velikokrat znajdejo pod drobnogledom davčnih inšpektorjev in organov pregona. Ti imajo velike težave z iskanjem njihovih dejanskih lastnikov.
Več virov je novinarjem Necenzurirano.si zaupalo, da sta se dražb v stečajnih in izvršilnih postopkih ločeno udeleževala tako Dikaučič kot tudi njegov prijatelj Tomaž Kokot, novi generalni direktor Pošte Slovenije. »Pred tremi ali štirimi leti je bil Dikaučič pri meni v pisarni in se zanimal za nakup premoženja na dražbi,« je povedal eden od stečajnih upraviteljev. Po podatkih Necenzurirano.si je nepremičnine kupoval iz stečajev SGP Zasavje Trbovlje in premožnih posameznikov. To je počel prek družbe Trijus, ki jo je vodil, njeni lastniki pa so bili poleg Dikaučiča še odvetnik in upravitelj Boštjan Pavec iz Celja ter Karla Prebil, sorodnica Dikaučičevega prijatelja Janeza Prebila, nekdanjega strokovnega sodelavca na gospodarskem oddelku okrožnega sodišča v Celju.
Iz dokumentov je razvidno, da je najmanj eno nepremičnino, ki jo je to podjetje kupilo na dražbah, Dikaučič prenesel nase. Od svojega podjetja je za slabih 50.000 evrov kupil 1755 kvadratnih metrov veliko stanovanjsko parcelo nad Strunjanom.
5. POVEZAVE Z ROKOM SNEŽIČEM
Marjan Dikaučič je po informacijah več virov dober znanec Roka Snežiča, svetovalca predsednika vlade Janeza Janše za področje davkov, ki je v preiskavi Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zaradi svoje vloge v mednarodni mreži za pranje denarja. Dikaučič ima trenutno sedež svojega podjetja v središču Maribora, od koder prihaja tudi Snežič.
Kot so v seriji člankov razkrivali na Necenzurirano.si, je mreža prek bančnih računov v BiH, Sloveniji, Švici, Avstriji, na Slovaškem, Cipru in Madžarskem od leta 2016 obrnila 22 milijonov evrov denarja. V njej je imel po ugotovitvah tožilstva BiH eno glavnih vlog Snežič. Bil je tudi ključni človek v ozadju finančne operacije, v kateri je SDS konec leta 2017 najela 450.000 evrov posojila pri državljanki BiH Dijani Đuđić.