Rad se smeje, rad je v družbi in med ljudmi ter nima nič proti šalam tudi na svoj račun. Imenitno smuča, rad potuje, z novinarskimi kolegi občasno igra tarok. Sicer pa je družinski človek, oče dveh odraslih sinov. In od nekdaj je deloholik, zaljubljen v novinarstvo. Ker je sam natančen in profesionalen, to zahteva tudi od drugih. Zadnje čase pa so njegovi delovni dnevi čedalje bolj stresni in smeh čedalje bolj grenak, saj nad njim in celotno STA vladna garnitura izvaja neosnovan mobing najhujše vrste, začinjen z vrsto izmišljotin in laži.
Videti je utrujen in shujšan
Ko prebira čivke na Twitterju in lažne zapise o sebi na Facebooku, se sprašuje, ali sploh še živimo v svobodni in demokratični Sloveniji. V vseh teh napadih ga poskušajo predvsem troli, to so anonimni dopisovalci na družbenih omrežjih, čim bolj diskreditirati na osebni ravni. »Tako sem izvedel, da sem iz družine, katere oče je bil častnik JLA, pa da sem bil orientiran proti osamosvojitvi in podobne laži,« začne. »Javno ponavljam, da je moj oče JLA zapustil v daljnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je bilo za tiste čase naravnost pogumno dejanje. Ponujali so mu marsikaj, da bi ostal, a je ponudbe za izbiro kraja, kamor bi bil premeščen iz Tržiča, odklonil.«
Bojan pa je bil v času pred osamosvojitvijo dopisnik takratnega Radia Ljubljana iz Beograda. »Med vojno za Slovenijo sem bil tako rekoč noč in dan pred mikrofonom v kleti pod RTV stavbo v Ljubljani. Zaradi moči radia v tistem času seveda ni šla mimo mene niti minuta tistega hudega obdobja. Res neverjetno, kakšne laži širijo o meni tudi vladni predstavniki.«
Pogled nazaj
Pravzaprav se je Bojan Veselinovič za novinarstvo ogrel že v OŠ Heroja Bračića, danes OŠ Bistrica v Tržiču, kjer pisal v šolsko glasilo Stezice, igral v amaterski gledališki skupini in, ker je imel lep in močan glas, je tudi redno deklamiral na šolskih proslavah. Pozneje, ko je obiskoval srednjo ekonomsko šolo v Kranju, ga je poročanje o domačih dogodkih in predvsem o mladih na lokalni postaji Radia Tržič (zdaj Radio Gorenc) čedalje bolj privlačilo. »Tedaj sem se dokončno okužil z novinarstvom. Še posebno radijskim.«
Potem nam še pove, da je bila mama poslovodkinja v klasični trgovini z živili, oče pa vodja skladišča v Bombažni predilnici Tržič. »Oba sta bila garača ter skrbna in ljubeča starša.«
Ko je maturiral in šel k vojakom, se je vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. »Bili smo dobra generacija. Tako so bile moje sošolke in sošolci denimo Lidija Kosi, radijska dopisnica s Ptuja, Rosvita Pesek, voditeljica Odmevov, Marta Kos, ena najboljših, žal že bivših ambasadork Slovenije v tujini, Vlasta Jeseničnik, dopisnica TV SLO, in Ali Žerdin, urednik sobotne priloge Dela ...«
Plača na STA
Njegova zadnja plača za marec je znašala 3552,27 evra neto. »Torej moja plača ni 8500 evrov, kot vztrajno ponavljajo troli s Trstenjakove, kjer je sedež SDS. Naj še dodam, da je to končni znesek. Nimam nobenih dodatkov. V tem znesku je obračunanih tudi mojih 33 let pokojninske delovne dobe. Iz tega tudi izhaja, da ne zaslužim sto tisoč evrov na leto. To je le bruto bruto znesek moje plače, ki je zapisan v letnem poročilu STA za leto 2019.«
To je znesek, ki ni končal v njegovem žepu, saj je približno polovico v obliki davkov pobrala država. »Pa vendar ga piarovci vlade in celo sam premier nenehno ponavljajo na družbenih omrežjih in jih s tem spreminjajo v greznico in kanalizacijske namesto informacijske kanale.«
Čista laž je tudi, da je dobil izplačano nagrado za poslovno uspešnost v letu 2020 v višini 16.000 evrov. »Nagradi sem se v resnici odrekel – dokončno in nepreklicno. Le kako bi jo lahko vzel, če zaposleni ne vemo, ali bo za plače,« je nadaljeval, da pa bi bila nagrada povsem legalna, saj jo omogoča tako imenovani Lahovnikov zakon. »Predvidevam, da je dezinformacija o tem, da sem nagrado dobil, prišla v javnost zato, ker je eden od nadzornikov, to je gospod Radovan Cerjak, sejo nadzornega sveta STA, na kateri se je o tem odločalo, predhodno zapustil. Takrat, ko sem že na seji povedal, da sem se nagradi odrekel, ga ni bilo več tam. Tako se je 'globoko grlo' razkrilo samo, saj so vsi drugi nadzorniki mojo odločitev slišali.« Vzdih in misel: »To ni ravno častno dejanje za odvetnika ...«
Občutje zaposlenih
Počutje na STA ni rožnato. V resnici je negotovo, celo grozljivo. Kljub temu pa so se vsi skupaj dogovorili, da bodo delali za vsako ceno in da kolektiv ne bo stavkal. »To smo sklenili predvsem zato, ker po mojem vladna stran prav hrepeni po tem, da bi bili potem lahko obdolženi kršenja zakona. Zakon o STA nam namreč nalaga opravljanje javne službe, vladi pa plačilo zanjo. Mi zakona ne kršimo, vlada pa ga!«
Že od januarja niso dobili niti centa za opravljeno delo. »Če bi pripravo novic ustavili, bi bili tudi ob naročniške prihodke, ki jih naši odjemalci ne bi več namenjali STA-ju. Tega si preprosto ne moremo privoščiti. Na slovenskih novičarskih portalih je na leto objavljenih okrog 150.000 novic, ki v celoti ali vsaj delno slonijo na novicah STA. To pomeni vsak dan 410 takšnih novic. Zato ta norost: mi delamo, vlada pa nas ne plačuje in si izmišljuje nove in nove razloge za to.«
Nikomur od zaposlenih ni lahko. Kolektiv je mlad, mnogi imajo po več otrok, kredite itn. Plače pa so nizke – najnižje med mediji z nacionalnim dosegom. »A čutiti je duh pripadnosti STA-ju, ki ga do zdaj, pa sem delal v več medijskih hišah, nisem še nikjer zaznal v tolikšni meri.«
Histerični napadi na STA
Mnogi se sprašujemo, zakaj tako histerični napadi na STA? »Eden od razlogov je zagotovo bližajoče se slovensko predsedovanje Svetu EU v drugi polovici tega leta. Do takrat želi imeti aktualna vlada zadeve 'urejene'. Želi si agencijo, ki bi aktualno oblast le hvalila in kovala v zvezde.«
Poleg tega ima STA tudi edina v naši državi dnevni servis angleških novic. »To pomeni, da je okno v svet. In tudi to je eden od razlogov, zaradi katerih je odnos aktualne izvršne oblasti do STA tako brutalen.« Sogovornik poudari, da se jim zdi v tujini nepojmljivo, da slovenska vlada ne spoštuje zakonov, ki so jih celo sami pomagali sprejeti v parlamentu. Tega preprosto ne razumejo. »Naša vlada pa si po tekočem traku izmišljuje nove in nove izgovore, zakaj STA ne izplačajo potrebnega zneska.« Mu pa podpora iz domovine in tujine veliko pomeni.
V obrambo STA so stopili Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije, Evropska zveza novinarjev (EFJ), Mednarodni inštitut za tisk (IPI), Evropsko združenje tiskovnih agencij (EANA), Katedra za novinarstvo Fakultete za družbene vede in večina slovenskih medijev. Akcijo aktivno podpirajo tudi sindikalne centrale Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Pergam in Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS). STA podpirata celo oba policijska sindikata.
Solze
»Zaposleni na STA so s solzami v očeh gledali na našo vhodno ploščad, kjer se je 3. maja ob mednarodnem dnevu svobode medijev zbralo nekaj sto slovenskih novinarjev in novinark, ki so prišli izrazit podporo uradnemu začetku zbiranja prostovoljnih prispevkov za ohranitev STA.«
Ve, da so nekateri prišli na protest iz Brežic, Maribora, Ptuja, Ajdovščine itd. »Menda je tudi odziv darovalcev velik,« je bil ganjen in dodal, da je zelo žalostno, da se kot ena zadnjih rešitev za obstoj STA izkazuje zbiranje donacij. Bolj kot to pa je pomembno, da ljudje na takšen način dajejo signal vladajoči garnituri, da se z njenim početjem ne strinjajo, in opozarjajo na pomen STA.
Naj počiva v miru
Zanimalo nas je še, kako je bilo z odpustom na smrt bolnega novinarja, o čemer kar naprej tvita g. Urbanija, zdaj šef Urada vlade Republike Slovenije za komuniciranje (UKOM). Prepričan je, da je eden najbolj neokusnih očitkov, da je odpustil na smrt bolnega urednika Boruta Meška. »Moram povedati, da je bil odpuščen zato, ker ni opravljal svojih delovnih nalog. Da je bil bolan – tega ni vedel nihče. Morda le g. Urbanija, ki je bil takrat zaposlen na STA. Zato se sprašujem, zakaj tega ni povedal. In vam povem, da ni!«
Zato se mu zdi njegovo klevetanje, ki si ga je privoščil enajst let po smrti Boruta Meška, toliko bolj podlo. »Odpuščen je bil 3. novembra leta 2009. O razlogih je vse navedeno v sodnem spisu. Za njegovo bolezen pa smo izvedeli mnogo pozneje – maja 2010, ko je njegov odvetnik sporočil, da so mu decembra 2009 odkrili hitro napredujočo in invazivno bolezen. Ponavljam: decembra, odpuščen pa je bil v začetku novembra.«
Spet pogled nazaj
Ko je diplomiral na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, se je prijavil za radijskega dopisnika v Beogradu. »Ker za to mesto ni bilo velikega zanimanja, sem bil sprejet.« Skupaj z žal že pokojnim Vladom Krejačem, tedaj beograjskim teve dopisnikom, sta pravzaprav poročala o medrepubliških razprtijah ter o razpadu Jugoslavije. Med slovensko vojno pa je postal šef notranjega in gospodarskega uredništva Radia Slovenije in mu ostal zvest do leta 2006, ko ga je moral zapustiti, saj se tedaj ni zdel primeren tedanji vladni stranki SDS.
Se zgodovina ponavlja? Takrat je odšel na Dnevnik, kjer je bil od leta 2006 do 2009 urednik notranje politike. Dejstvo je, da ga Janševa vlada ne prenese, a ne šikanira le njega, pač pa prav vse redne in honorarno zaposlene, saj poskušajo STA finančno izčrpati in jo prisiliti v stečaj. V igri je torej mnogo več: uničiti STA.
Ugled STA
Bojan Veselinovič je vesel, da si je STA v 30 letih delovanja pridobila pomembno vlogo v slovenskem medijskem prostoru in da je danes eden vodilnih ponudnikov informacij za domačo in tujo javnost. Vsak dan v povprečju pripravijo več ko 400 novic v slovenskem in še približno 50 ključnih vesti o dogodkih v Sloveniji v angleškem jeziku. Imajo razvejano dopisniško mrežo po državi ter več stalnih in honorarnih sodelavcev v tujini. »To je še posebno pomembno, ker drugi dnevni mediji dopisništva doma in na tujem ukinjajo po tekočem traku,« je sklenil Bojan Veselinovič.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
