Erjavec Bizjakova je zaposlena na Zvezi prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje, kjer v sklopu projekta Veriga dobrih ljudi zagotavlja terapevtske storitve. Veliko stika ima tudi z družinami, kjer sta se starša ločila. Na leto se sicer po podatkih Statističnega urada RS (Surs) loči okoli dva tisoč Slovencev. Leta 2018 se jih je ločilo 2353, leta 2019 2476, lani pa 2009. Terapevtka nam je povedala, kaj razdružuje slovenske zakonce, kakšne težave imajo zaradi tega njihovi potomci, kako prestati težki čas razveze in na kaj je treba biti še posebej pozoren, da bo transformacija odnosov, ki so se razsuli, čim manj boleča in poškodovalna za vse vpletene.
Je med epidemijo več ločitev? Statistika Sursa sicer ne kaže, da bi število ločitev, ki so se zgodile lani, ko so glavnino leta zavzele korona in izredne razmere, kar je močno vplivalo tudi na naše odnose, posebno odstopalo od števila iz prejšnjih let.
V času epidemije so se postopki na centrih za socialno delo in sodiščih odvijali počasneje, tako da verjetno ne moremo govoriti, da je bilo uradnih ločitev lani več. Lahko pa govorimo o tem, da je bilo v tem letu več nasilja v družinah. Opažamo namreč duševne stiske velikih razsežnosti, s katerimi se razkrivajo tudi družinska razmerja, ki so bila v tem času pod velikimi pritiski. Ločitve kot posledica epidemije se bodo statistično začele kazati v prihodnosti.
Se Slovenci pogosto ločujemo in kaj je najpogostejši razlog razveze?
Slovenija je po številu ločitev v samem vrhu EU, a je bolj kot sama statistika pomembno zavedanje, kakšno bolečino ločitev prinese v življenje ločencev in njihovih otrok. Vzroki ločitve so sicer od družine do družine zelo različni. Na ZPM Ljubljana Moste-Polje se v projektu Veriga dobrih ljudi pri delu z družinami pogosto srečujemo s tistimi najbolj ranljivimi, ko so vzrok razhoda nasilje, zlorabe, zasvojenosti. Takrat je potrebna vključenost vseh oziroma več oblik pomoči, da se žrtev lahko zaščiti. Še vedno pa je najpogostejši vzrok nevzdržnost v zakonu. Ko se partnerja ne začutita več, ko živita drug mimo drugega ter začneta potrebe po biti ljubljen, razumljen, slišan in sprejet zadovoljevati v odnosih z drugimi ljudmi, ne več med sabo. Takrat se niti ne zmoreta več boriti za svoj zakon in verjameta, da bo ločitev prinesla novo priložnost za več zadovoljstva v življenju.
Se zakonski par, ko ima težave, zglasi pri vas za pomoč takrat, ko je še čas kaj rešiti, pred ločitvijo? Ali vas potrebujejo bolj po ločitvi, da jim pomagate razrešiti stiske, ki jih doživljajo zaradi neuspelega zakona?
Pri svojem delu se srečujem tako s pari, ki ne vidijo več možnosti ohranitve zakonske zveze in so že vložili predlog za razvezo, kot s tistimi, ki si želijo dati priložnost in »rešiti« svoj zakon. V primerih, ko se za ločitev odločijo starši, se usmerimo k razreševanju starševskega odnosa. Pomembno zavedanje, ki ga moramo vzbuditi pri starših, ki se ločujejo, je namreč, da z ločitvijo zaključijo svoj partnerski odnos, ohranil pa se bo starševski odnos. Ostajata mama in oče svojim otrokom. Če se bosta zmogla notranje umiriti, regulirati svoja boleča čustva, predvsem afekt jeze, besa, razočaranosti, in se osredotočiti na starševski odnos, bosta dosegla največjo korist za svoje otroke. V sklopu Verige dobrih ljudi individualno izvajam psihosocialno pomoč tudi za otroke in mladostnike ločenih staršev. Tako spoznavam njihov vpogled v čutenja in bolečine, s katerimi se soočajo ob takih dogodkih. Ločitev za otroka pogosto predstavlja še hujšo izgubo kot smrt starša, saj je ob ločitvi lahko prisotnih nešteto afektivnih čutenj jeze in besa, ki otroka zaznamujejo za vse življenje.
Kako torej, če nam pojasnite podrobneje, ločitev vpliva na otroka?
Otroci se na ločitev odzivajo zelo različno. Veliko je odvisno od njihove starosti in zmožnosti razumevanja posledic ločitve. Nekateri otroci se odzovejo z jokom, drugi besnijo, spet tretji se lahko začnejo zapirati, postanejo otopeli. Vsem je skupno to, da so v stiski in potrebujejo ob sebi starša, ki ga sprejemata v tej njegovi bolečini. Nikar naj starš ne poskuša preusmerjati tega, kar čuti otrok. Da je sposoben otroka začutiti in zdržati ob njegovi bolečini, pa mora biti najprej pomirjen starš. In v praksi je to zelo težko. Ravno zaradi nepredelanih afektov jeze in razočaranosti starš pogosto pričakuje, da se bo otrok postavil na njegovo stran. In pogosto se to dogaja – ob prepiru se otrok postavi v bran enega starša; tistega, s katerim sočustvuje v mišljenju, da je nemočen, šibkejši, da ne zmore poskrbeti zase. Ob tem se otrok nauči zavračati enega starša, da lahko čuti ljubezen drugega starša. Če ne zavzame strani, pa čuti, da je nekje na sredini, ko ne pripada ne enemu ne drugemu. Starši se ne zavedajo, kako nepravični so in kako velike posledice to pušča pri njihovih otrocih. Otrok, ki raste v prepričanju, da je en starš dober, drugi pa slab, bo morda tako vrednotil tudi sebe – del mene je dober, del mene je slab, kar pa vodi v mejna samozavedanja in nerealno samovrednotenje. Otroci, ki so zavrnili enega od staršev, da so lahko ohranili drugega, se tako naučijo izogibati odnosom s težavami, namesto da bi se jih naučili reševati. Vsak odnos pa je opremljen tudi s težavami – starševski, prijateljski, partnerski. Zato takšno vedenje lahko vodi v osamljenost. Otroci si želijo vprašati svoje starše: »Oba vaju imam rad. Nočem biti na strani enega ali drugega. Me boš vseeno imel rad?« V večini primerov otrok tega ne zmore vprašati, vseeno pa mu starši lahko dajo ta odgovor.
Kako otroku pomagati sprejeti, da se bosta oziroma sta se starša razšla?
Otroku je pogosto treba povedati, da ni kriv, da se je ali se bo zgodila ločitev, in da je to odločitev staršev. Jasno mu je treba sporočiti, da mu ni treba reševati njunih problemov. Pa tudi, da na ločitev ne more vplivati ali česa spremeniti in da sta za to odgovorna izključno starša. Otroku je pogosto treba ponavljati, da bosta oče in mama ostala njegova starša, ker se ločujeta kot partnerja in nikoli kot starša. Ljubezni do njega ločitev ne spremeni. Sicer obstaja veliko smernic in literature, ki so staršem v pomoč pri oblikovanju stavkov in podajanju informacij otrokom v različnih starostnih obdobjih. Odgovornost staršev je, da se pripravijo na trenutek, ko bodo otroka soočili z informacijo, da se ločujejo. Otrok bo morda imel veliko vprašanj in starša mu morata zagotoviti, da bodo prestali stisko ter da odgovornost za to prevzemata nase.
Kaj vam na terapijah o bolečinah, ki jih doživljajo ob ločitvi staršev, povedo otroci?
Kadar so otroci zaskrbljeni zaradi družinskih razmer, potlačijo svoja čustva in o njih ne želijo govoriti. Na ta način v molk zaprejo boleča občutja in se zavarujejo pred nadaljnjo ranjenostjo. Starš nikakor ne bi smel zasliševati otroka o drugem staršu, potem ko živita ločeno – to lahko v otroku vzbudi ogromno neprijetnih občutkov, saj se zaveda, da bo njegov odgovor le poslabšal odnos med staršema. Zato se začne zapirati. S tem, ko ne govorijo, izkazujejo tudi, da še nimajo toliko razvitega jezika, da bi znali ubesediti čustva, misli in doživljanja, ki se jim porajajo. Če čutijo, da starši ne znajo regulirati svoje jeze, se raje naučijo biti tiho. Prisotno je tudi veliko sramu. Nerodno jim je govoriti o ločitvi staršev, strah in sram jih je, kako bodo to sprejeli sošolci, prijatelji. Prav zanimivo je, kako ob velikem številu ločitev, ko je v razredu več otrok ločenih staršev kot neločenih, to še vedno predstavlja stigmo. Zato je pomembno, da znajo starši »med vrsticami« ali pa v otrokovem vedenju razumeti, da morda trenutno pretežko govori o teh temah, morajo pa mu sporočiti, da bo prišel čas, ko bo o tem lažje govoril, da so njegova občutja povsem normalna, da je lahko jezen, žalosten, razočaran, in starši želijo, da jim pove vse tako, kot čuti.
Katere posledice ločitve najpogosteje zaznavate pri otrocih?
Otroci se najbolj bojijo, da bosta starša, ker ne ljubita več drug drugega, prenehala ljubiti tudi njih. To lahko povzroči težave v otrokovem razmišljanju, čutenju, motivaciji za izobraževanje. Pri mlajših otrocih se lahko pojavi strah, da bo eden od staršev kar izginil. Te strahove je treba nagovoriti in odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, in sicer kot starša, ne več kot partnerja, torej brez obtoževanj, vzbujanja krivde, sramotenja in merjenja moči. Pri otroku se lahko pojavi tudi občutek nepomembnosti, saj se starši v fazah ločitve soočajo z veliko bolečine, hkrati rešujejo pravne in finančne zaplete, si iščejo nov dom. To jih popolnoma okupira in tako lahko otrok obtiči sam s kopico vprašanj, kaj se bo z njim sploh zgodilo. Pojavi se skrb glede prihodnosti in sprašuje se, na koga se sploh še lahko zanese. Te skrbi ga lahko tako zaznamujejo v njegovi otroški notranjosti, da postanejo ta občutja zelo navzoča tudi v odraslosti. Dokler starša jasno ne razmejita, da je ločitev njun problem, ostaja otrok njuna žrtev, žrtev njunih nerešenih sporov. Zato naj, če sama ne zmoreta, če sta preveč čustveno obremenjena, poiščeta sogovornika, ki jima bo pomagal regulirati čutenja, da jih ne bosta »nalagala« na svojega otroka.
Pogosto slišimo, da so otroci sredstvo za obračunavanje med ločenimi starši. Da jih zlorabljajo za to, da prek njih nagajajo nekdanjemu zakonskemu partnerju. Kaj so lahko posledice takšnega početja? Pogosto slišimo tudi, kako en starš otroka hujska proti nekdanjemu partnerju, kar je najbrž za otroka izjemno naporno.
Žal je tega veliko. Starši ne morejo predelati svojega partnerskega odnosa in se osredotočiti na biti starš. In tako svoje zamere kot ženska ali moški vcepijo tudi v vlogo mame ali očeta. Primer, kako lahko to opazimo: po ločitvi drug drugega v povezavi z otrokom začneta nazivati z imenom, namesto z mama, oče. Ko oče kliče po telefonu, mama reče: »Petra (hči), Tomaž (oče) kliče!« V tem stavku je toliko prezira in mama s tem popolnoma razvrednoti vlogo očeta. Starše je treba spodbuditi, da se izogibajo obtožb in grdega govorjenja drug o drugem. Če otrok začuti, da ga želi starš obrniti proti drugemu, mu takšno opravljanje, grdo govorjenje zelo zameri. Učinek takšne manipulacije se imenuje bumerang, saj se staršev načrt, da bi očrnil drugega starša, poruši in pusti hudo zamero pri otroku. V otroku se sproži prezir do takšnega starša. K temu lahko veliko prispeva širša družina. Prav vsi babice, dedki, tete in strici se morajo zavedati, da z opravljanjem in kritiziranjem drugega starša le povečujejo odtujitev otroka od sebe. Staršem lahko povem nekaj pomembnega v imenu vseh otrok ločenih, ki tega sami ne zmorejo izustiti: Ni mi všeč, ko drugi govorijo grdo o tebi, in ni mi všeč, ko ti grdo govoriš o mojem drugem staršu. Želim, da s tem prenehaš!
