Zakon o vodah, ki so ga pripravili na ministrstvu za okolje, ki ga vodi Andrej Vizjak, je razburil okoljevarstvene institucije. Že marca je bilo jasno, da v kolikor se iz zakona ne izvzame spornih določil, bo sledila zahteva za referendum. Ker je vlada trmoglavo vztrajala pri svojem, smo dobili ne ene, ampak dve referendumski pobudi. Prvo s sloganom Vode ne damo, ki jo je sprožilo gibanje Za zdravo družbo, in drugo, ki jo je vložila civilna iniciativa Za pitno vodo. Odziv na pričetek referendumske pobude je bil ogromen. Iniciativa Vode ne damo je v le šestih dneh zbrala več kot 33.000 podpisov. Iniciativa Za pitno vodo sicer manj, a več kot dovolj, da je zadostila zakonskim predlogom.
Polena pod noge
Glede na to, da se obe pobudi nanašata na isti zakon, je bilo pričakovati, da ju bo državni zbor združil v eno, v kateri bosta obe iniciativi združili moči. A predsednik državnega zbora Igor Zorčič je odločil drugače. Tako zdaj potrebne podpise podpore iniciativi zbirata ločeno, vsaka s ciljem doseči 40.000 podpisov. Ljudje, ki se odpravijo na upravno enoto oddati svojo podporo, so tako pogosto zmedeni. Uroš Macerl, predstavnik iniciative Za pitno vodo, svetuje, naj ljudje, ki so v dilemi, podpišejo obe. Macerl je ob tem izpostavil še več težav. V praksi se namreč na upravnih enotah in krajevnih uradih dogaja, da ljudi, ki želijo oddati svoj podpis, odslovijo oziroma jim naročijo, naj pridejo drugič. Tako lahko denimo na kranjski upravni enoti ljudje podpis overijo samo po predhodnem naročanju in samo v delovnem času, ne pa v celem poslovnem času. O tem poročajo tudi iz Tržiča. Mnogi krajevni uradi pa v času, ko so sodeč po informacijah na vladnih spletnih straneh odprti, sploh ne delajo. Primeri krajevnih uradov, ki naj bi bili odprti, pa v resnici niso, so Kanal, Dobrovo ter Bohinjska Bistrica.
Zorčič zavrnil predlog
Gregor Kos, predstavnik iniciative Vode ne damo, je na predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča naslovil tudi pobudo, da bi zaradi epidemije in prej omenjenih težav 35-dnevni rok za zbiranje podpisov podaljšali, a ni bil uslišan. Iniciativa Vode ne damo se je tako odločila na upravno in ustavno sodišče nasloviti zahtevo za zadržanje postopka zbiranja 40.000 podpisov volivk in volivcev, kot vzrok pa so navedli po njihovem mnenju nesprejemljiv način zbiranja podpisov. Menijo namreč, da je predsednik DZ Igor Zorčič s tem, ko je odločil, da se zbirajo podpisi za obe pobudi, volivke in volivce pahnil v nekakšno tekmovanje. Na referendum bo namreč šla le pobuda, ki bo prej zbrala 40.000 glasov.
Nesoglasja med pobudniki
Zgodbi obeh iniciativ gresta tako vsaka svojo pot. Iniciativa Vode ne damo išče rešitev na sodiščih, od katerih pričakujejo, da bo obe pobudi združila, iniciativa Za pitno vodo pa medtem pospešeno deluje na terenu in zbira podpise. Kot nam je povedal Uroš Macerl, so ocenili, da so možnosti za uspeh na sodišču skoraj nične, da so imeli za izvedbo referendumske kampanje že vse pripravljeno, zato so se raje lotili dela. Trenutno jim je po njegovih ocenah uspelo zbrati okoli polovico glasov. Kljub temu, da se s kampanjo aktivno ne ukvarjajo, jim je nekaj tisoč glasov uspelo zbrati tudi v iniciativi Vode ne damo. V obeh taborih borcev za vodo pa v resnici ni čutiti navdušenja nad skupnim delovanjem. Uroš Macerl izpostavlja, da so z aktivnostmi pričeli že marca in so oni tisti, ki so naredili praktično vse. »Kdo je problematiko predstavil javnosti? Kdo je aktiviral strokovna društva in zdravnike? Kdo je bil na vseh pogovorih v državnem svetu in državnem zboru? Kdo je pravzaprav naredil vse v tej zgodbi?« izpostavi vlogo svoje iniciative in doda: »Nato pa nekdo prisede na ta val in brez usklajevanja prične zbirati podpise,« ošvrkne iniciativo Vode ne damo.
Pomemben je cilj
Gregor Kos na drugi strani pomanjkanje volje za sodelovanje pripisuje iniciativi Za pitno vodo. »Mi smo pričeli z zbiranjem podpisov takoj po sprejetju Zakona o vodah, le dva dni za nami pa so podporo pričeli zbirati še v drugi iniciativi brez predhodnega kontaktiranja ali koordinacije z našim gibanjem.« A tako Kos kot Macerl sta nam v pogovoru zatrdila, da nesoglasja glede poteka referendumske kampanje ne smejo biti v ospredju, in se strinjata, da je ta trenutek bistveno le, da pobuda za referendum uspe.
