Koroški Slovenec Inzko že od leta 2009 deluje kot visoki predstavnik v BiH, kar mu podeljuje nekakšen status varuha Daytonskega sporazuma.
Slovenija se rada pozicionira kot glavni zaveznik Zahodnega Balkana v Evropski uniji. Zgodovinske vezi z državami nekdanje Jugoslavije in tržni interes slovenskega gospodarstva namreč napeljujejo k temu, da je Slovenija tista članica EU, ki lahko ob vstopu Srbije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Črne gore ali Kosova v Unijo poleg Hrvaške pridobi največ. A mimo obljub in zavez vloga Slovenije na Balkanu ni tako jasna, sploh ne iz Sarajeva.
Tuji interesi
Krvavi razpad Jugoslavije je Slovenija več ali manj pospremila kot opazovalka, njen vpliv pa je, če izvzamemo gospodarski aspekt, odtlej postal zanemarljiv. Razen iz sosednje Hrvaške se Slovenija iz balkanske perspektive zdi daleč in predvsem manj pomembna, kot sama meni o sebi. Območje nekdanje Jugoslavije je medtem postalo geopolitično igrišče za velesile. Zahodna vojaška posredovanja, sprva v Bosni in Hercegovini, nato pa še v Srbiji in Črni gori ter na Kosovu, so omenjene države še enkrat več postavila v zgodovinsko vlogo perifernega območja, kjer se prepletajo interesi ZDA, Rusije, Nemčije, Turčije in tako naprej. Obstoj »non-paperja«, torej spornega neuradnega dokumenta, ki naj bi ga po poročanju necenzurirano.si aktivno po celini razpošiljala tudi slovenska vlada, predstavlja še en udarec ugledu Slovenije južno od meje.
Odposlanec Kučan
Nad slovensko veleposlanico v Bosni in Hercegovini Zorico Bukinac, ki je morala zaradi omenjenega dogovora tudi na zagovor na sedež predsedstva BiH, že tako visi senca nekdanje veleposlanice Nataše Vodušek, ki je bila obsojena na zaporno kazen, ker je leta 2008 v vinjenem stanju prevozila rdečo luč in povzročila hudo prometno nesrečo, ki je imela skoraj smrtonosne posledice za voznika drugega vozila.
Ravno v teh letih je, takrat še v vlogi premierja, Borut Pahor že kazal ambicije, da se aktivno vplete v reševanje večnega problema BiH, tako da je za posebnega odposlanca imenoval prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. Kučanovo zaupno poročilo je obravnaval državni zbor, z njim pa so se seznanili tudi visoki predstavniki iz Bruslja in Washingtona. Pravega rezultata tega poročila ni bilo, kot ga ni pri veliki večini poročil o Bosni in Hercegovini, ki jih pripravljajo takšni in drugačni strokovnjaki. Ta praviloma temeljijo na ugotovitvi, da je trenutni sistem, gledano tako politično kot gospodarsko, nevzdržen. Daytonski mirovni sporazum, ki je ustavil morijo leta 1995, je bil namreč že od samega začetka zamišljen kot prehodni dokument k vzpostavitvi nove ustave, a je zgolj prinesel zamrznitev konflikta in ustvaril nestabilno državo, kot jo poznamo še danes. Da bi zagotovili, da gre razvoj države v želeno smer, je omenjeni sporazum predvidel mesto visokega predstavnika, ki je imel pravice veta na vse odločitve, kot tudi možnost suspenza politikov, ki delujejo v nasprotju z določili Daytona. Te pravice ima tudi aktualni predstavnik, koroški Slovenec Valentin Inzko, a se jih ne poslužuje.
Država v leru
O disfunkcionalnosti trenutne ureditve ni dvoma, saj se o njej strinja skoraj celotno prebivalstvo. Za EU in vsaj bošnjaško populacijo Bosne in Hercegovine ta ugotovitev praviloma privede do klicev k ustavni reformi in oblikovanju multietnične države, katere politična ureditev ne bi temeljila na medvojnih delitvah. Od številnih politikov tamkajšnjih etnično hrvaških, še toliko bolj pa srbskih strank pa vsake toliko pridejo pozivi k razdružitvi, kar je bil ne nazadnje cilj tako Zagreba kot Beograda v začetku devetdesetih, preden so pod pritiskom mednarodne skupnosti pristali na dogovor, da morajo ostati meje iz nekdanje Jugoslavije nespremenjene. Oblikovanje neodvisne republike Kosovo, ki je v bivši državi uživala zgolj status avtonomne pokrajine, je leta 2008 postavila pod vprašaj to določilo, zaradi česar so ponovno dobili krila pozivi o spremembah mej, bodisi v obliki priključitve Republike Srbske k Srbiji bodisi v obliki »Velike Albanije«, kjer bi se Kosovo pridružilo Albaniji.
Nevarne igre
»Non-paper«, ki odkrito dovoljuje takšno možnost, je v vsakem primeru skrajno neodgovoren, in če se izkaže, da je slovenska vlada resnično v kakršnikoli meri sodelovala pri njegovi pripravi ali pošiljanju, bi se s tem postavila ob bok najradikalnejšim silam na Balkanu. A tisti, ki misli, da bi z nekaj spremembami meja lahko ustvaril večjo stabilnost in evropsko prihodnost za Balkan, se krepko moti. To bi privedlo do, kot se je tudi izrazila ministrica za zunanje zadeve BiH Bisera Turković, »odpiranje pandorine skrinjice«, s čimer bi ponovno pod vprašaj postavili meje SFRJ. To pa je scenarij, ki si ga lahko želijo samo tisti, ki jim ni mar za mir in dobrobit navadnih ljudi. Ne glede na razplet tokratne afere, ni dvoma, da se je aktualna vlada, z Janezom Janšo na čelu, s svojimi skrajno desničarskimi in islamofobnimi stališči že zdavnaj postavila ob bok nacionalističnim hrvaškim in srbskim strujam. Očitno nas ta vlada res želi na vsak način vrniti v leto 1991.
