Ampak Dragan se ne more predolgo zadržati pri teh doživljanjih, saj ga ob spominih lahko popolnoma preplavijo silovita čustva. Pogovarjala sva se dolgo in vsaka iztočnica ga je zanesla nekam drugam: v njegovo otroštvo, pa v vesolje … Ne, na tem mestu ni prostora za vse njegove umetniške projekte, ki so za nas običajneže na meji dojemljivega. Dragan Živadinov je zelo poseben. Vesolj'c.
Pred Človekom pokleknem
Po političnem prepričanju je levi anarhist. Ampak nikar ga ob tem ne pospravite v za to odmerjeni predalček. »V času reda anarhisti delamo nered, da se ustvarja človeška dinamika; v času nereda pa delamo red. Oboje ima v sebi logiko preurejanja sveta in danes želimo svet preurediti na najboljši možen način. Zdaj imamo priložnost, vendar o resničnosti ne bom govoril, ker me v resnici zanima samo umetnost. Tudi kultura me ne zanima, čeprav ko sem dobre volje, vem, da je kultura presečišče umetnosti, znanosti in filozofije; kadar sem slabe volje, je kultura propagandni oddelek države. Jaz sem umetnik in umetnik je nad kulturo, mi smo maršali. Imamo pa tudi ministrante, tem pa pravimo ministri.«
Medtem ko do hierarhičnih avtoritet nima nikakršnega odnosa, pred duhovnimi avtoritetami poklekne. »Če je pred mano človek z velikim Č, se mu tudi priklonim. Tako recimo Milana Kučana ob srečanju vedno nagovorim s predsednik, kar je kontradikcija z anarhistično pozicijo. In za to imam globok razlog.«
Če se ne bi takrat Draganov oče zatekel k Mitji Rotovniku, ta pa poklical Kučana, ki je potem s klicem posredoval pri ljudeh z vojaškega vrha, bi se lahko vse bolj tragično zaključilo. Kučanove besede: »Smo pravna država. V preiskovalnem zaporu ne sme nihče pretepati osumljenca, ne glede na to, kaj je storil. Pa četudi je pod vojaško jurisdikcijo,« so ustavile batine, ki so padale po Draganu, za katerega so se kot živali borili starši, tedanje dekle in odličen odvetnik Demšar.
Morali bi te ubiti
Vse se je zgodilo zaradi plakata za dan mladosti leta 1987, ob katerem si je Živadinov zamislil predstavo. »Na Bohinjskem jezeru bi zgradili umetni otok, kjer bi se spomenik internacionale spremenil v Plečnikov parlament. To naj bi predstavljalo prehod iz enopartijskega sveta v socialistično-demokratičnega. Obstajali so trije plakati in žirija na zvezni ravni, sestavljena iz neizobraženih nesrečnikov, je izbrala najlepšega.« Plakat se je v sosledju mnogih neracionalnih trenutkov (ki bi jih lahko popisali zgolj v obsežnem romanu) iz sprejemljivega spremenil v izjemno spornega in zgodil se je pogrom. Kot edinega iz umetniškega kolektiva NSK so v vojsko v Beograd dobesedno čez noč vpoklicali 27-letnega Dragana. V Sloveniji so imeli mladi umetniki zagovornike, ki so plakat dojemali kot umetnost, a tudi pri nas se spominja moža na Mačkovi, ki mu je zabrusil: »Takoj bi te bilo treba ubiti.«
V vojaškem zaporu je bil tri mesece, prve tri dni so ga zasliševali in fizično mučili. Oče Ilija se je podal za sinom, ga iskal, niti ni vedel, kje je. Pozneje je prišla v Beograd tudi mati Ivanka, in ko ji niso dovolili, da bi s sinom govorila slovensko, ni ponižno sklonila glave. »Še zdaj me pretrese, kako je vojaku v srbskem jeziku zabrusila, češ, zdaj me pa poslušajte: s sinom bova govorila slovensko. To pa je mati medvedka. Te energije pri njej nisem še nikoli prej ne potem več doživel.«
Najhujša noč v življenju
Ko je oče izvedel, kje je njegov sin, je prišel v poslopje ravno v trenutku, ko je še slišal njegove krike. Nato so predenj pripeljali vsega podplutega Dragana. Oče ga je objemal in poljubljal, pazniki pa so ga odrivali stran. »Tudi od mame so me kasneje odrivali. To je neka vojaška logika – verjetno imajo to v opisih del in nalog na delovnem mestu. V trenutku, ko se je to dogajalo, so bile prisotne izjemne energije. Naj povem, da sem ateist – v tem torej ne vidim nekega (božjega) načrta. Ampak če načrt vendarle obstaja, mi je bilo jasno, da je višji cilj tega dogajanja, da se z očetom 'srečava'.«
Dotlej je bil Dragan namreč močneje povezan z mamo. A ob tem krutem dogajanju se je razgalila očetova ljubezen do sina, njegova predanost.
Dragan o tem seveda ne govori z lahkoto, preplavljajo ga čustva, grabijo za goltanec.
Po Kučanovem posredovanju – ko se je pravi človek skliceval na pravo, ki ga Živadinov dojema kot civilizacijski dosežek (gabi pa se mu vojno pravo), ga niso več pretepali. »Pustili pri miru pa me še vedno niso. Izživljali so se nad mano, izpostavljen sem bil odurnim psihološkim pritiskom. Začel sem z gladovno stavko, pa so me odpeljali iz vojaškega v civilni zapor, da bi me lahko priključili na aparature za umetno hranjenje. Zaprt sem bil v majhnem prostoru z dvema morilcema. Ko so me odpeljali v psihiatrični oddelek zapora, pa si lahko samo predstavljate, kaj vse sem doživel tam. V sosednji celici je bila mati, ki je ubila tri svoje otroke. Kaj je ta mati doživljala ponoči … Ta njen jok in javkanje, ko ni mogla več, sem lahko že matematično napovedal. Temu lahko rečem najhujša noč v mojem življenju.«
Dnevi groze
Ko povsem naivno, v slogu otroka, ki se je rodil v osemdesetih, vprašam, a tako je bilo včasih, Dragan odgovori: »Bilo je še huje. Ampak po štirih dneh sem bil bolj ali manj zaščiten. Oblast je pač želela pokazati, kaj bodo naredili otrokom z druge strani ideološke črte.«
V treh dneh groze se je izjokal za desetletje naprej in za vso sramoto, ki se nam bo zgodila na Balkanu.
Najbolj pa ga je jezilo, ker ga je bilo strah. »Njihov cilj je bil, da bom v zaporu pet let. To mi je povedal odvetnik Demšar. In vedel sem, da sem nekako varen, saj nad mano bdi javnost, bom pač odležal tistih pet let. Ampak ne – kljub temu me je bilo strah. To me je jezilo! Moje dekle je iz Ljubljane skoraj vsak teden prihajalo k meni. Vedno mi je prinesla torto. Veste, kako besni so bili name, ker so mi morali prinesti to torto?! V celico s tistima dvema zločincema. To jih je tako jezilo! Ker sta mi starša plačevala časopise, so mi morali dostavljati tudi te – to je bila moja pravica, ampak do mene so prispeli taki z luknjami, saj so iz njih izrezali članke o meni. Videl sem, da se piše o meni, ampak predstavljajte si, kaj bi bilo, če za mano ne bi prišel oče? Če me ne bi podprla javnost?! Kaj se je zgodilo z vsemi tistimi, ki take podpore niso imeli? Moji domači so se predvsem borili, da bi prišel iz zapora normalen. Od vseh tistih injekcij ...« Na vprašanje, ali so ga naphali z vsem mogočim, samo prhne, češ, normalno, ne sprašujte. »Ampak zame se je izteklo dobro in z očetom sva srečno živela do konca njegovih dni.«
Status odštekanca
Kot umetnik je vseskozi imel status odštekanca, a po analizi opravljenih psiholoških testov, ki mu jih je prinesel dodeljeni psihiater, mu nesposobnosti za vojsko niso dokazali. Prav nasprotno. »Psihiater mi je dejal, da bi lahko vodil Titovo gardo. Odgovoril sem mu: ali vi ne razumete, da nočem voditi Titove garde, dajte mi pravico, da opravim vojsko s civilno nalogo. Takrat civilno služenje ni bilo uzakonjeno. Hotel sem, da mi pustijo opraviti vojaščino civilno, ne pa da me učijo ubijati. Si predstavljate, da bi morali spet vsi naši otroci v vojsko?!« Odgovorim mu, da me taka pobuda sploh ne bi več začudila. »To bo pa meja. Takrat bom pa jaz vojski napovedal vojno!«
Ukaz vojski
Oče ga je vedno učil, da mora biti na strani šibkejših, in to je zanj tako osnovno kot vožnja s kolesom. »In ko se je jugoslovanska armada spravila na dvomilijonski narod, moj oče ni imel nobenega problema z opredeljevanjem. Tisti dan, ko se je začela vojna, sem imel premiero v Nemčiji v Theatru der Welt in na CNN zagledal svojega prijatelja Romana Uranjeka, kako ob zavijanju siren pred letalskim napadom teče v tunel pod gradom. Potem sem imel intervju za časnik Die Zeit – bil je zelo nenavaden intervju, v njem sem dejal: 'Jaz, Dragan Živadinov, ukazujem jugoslovanski vojski, da se takoj umakne iz republike'.«
V zaporu ga je bilo strah, jokal je. »Še zdaj jočem, ampak to ni problem, v tem oziru sem pač čustven umetnik in ponosen Balkanec.« In tudi ob napovedih vojne morije ga je stiskalo v prsih. »Vedel sem, kam to pelje: najprej jih bo ubitih 50, nato 200, potem pa 200.000. Kdo pa je ta, ki si želi mrtvih?!«
Tema se je spustila na mizo, ob kateri dva se pogovarjala, in Dragan Živadinov je imel na zalogi še toliko pripovedi. O računalniški umetnosti, o izjemnih Slovencih, kot je Edvard Zajec, pa o tem, da Ljubljana potrebuje trg Srečka Kosovela, ter o nostalgičnih slikah njegovega srečnega otroštva. Kljub vsemu.
---
Kulturo bo ponesel v vesolje
Živadinov ni redek gost v pomembnih tujih časnikih (pred kratkim v osrednjem ruskem časniku Komersant in nedolgo tega v MIT Pressu, v reviji Leonardo v ZDA), prav tako predava od ZDA, Rusije, Francije, Norveške, Anglije, Španije, Italije, Kitajske, Singapurja pa do Balkana. Z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem proizvaja postgravitacijsko umetnost ter se zavzema za kulturalizacijo vesolja in kozmifikacijo kulture. Je proti komercializaciji in militarizaciji vesolja. »Samo vprašajte se, kaj delajo vsi ti sateliti v vesolju. Več kot polovica je vojaških.«
---
O fantu, ki je živel z medvedko
Njegov oče Ilija je bil Bolgar, mati Ivanka pa Slovenka. Z Draganom in njegovo sestro Vesno sta živela v soc-modernistični idili. Oče je bil praporščak v vojski, nadvse občutljiv človek. Sina umetnika je sprejemal. Glavni konflikt v srečnem družinskem življenju je bil, ali bo Dragan igral klavir ali klarinet. Oče je zastopal interese klarineta. Najprej so živeli v Ilirski Bistrici, nasproti vojašnice. Ena vznemirljivejših zgodb iz njegovega otroštva je tista o srečanju s fantom, ki je živel z medvedko. Zavrženega otroka je v gozdu našla in posvojila medvedka. »Njega pa so po mnogih leti življenja našli in ga na koncu pripeljali še v vojašnico. Ta nesrečni otrok, vojak, je neprestano plezal na drevo in ob naši hiši ob sončnem zahodu tulil. Tako je klical mamo medvedko. Mati me je enkrat prijela za roko in sva šla gledat tega fanta, ki je v krošnji trepetlike objemal veje in tulil. Mnogo let pozneje sem v Narodni univerzitetni knjižnici (NUK je zame eden najpomembnejših prostorov v naši republiki) v beograjski kulturno-umetniški reviji DELO našel pogovor neke antropologinje s tem fantom – iz leta 1980. Fantu so sicer pomagali, mu dali neko garsonjero, ampak on se je preselil v velike betonske cevi, ki so ga spominjale na brlog. Na vprašanje, kako se je pogovarjal z medvedko, je dejal, da na mrmuliče – da je mrmral, ko je sporočal mami, da je lačen.«
Pri Draganu je naposled zmagal klavir, pri štirinajstih pa ga je mama vpisala v gledališko šolo, da se bo v njej znebil čiškega narečja. Skrbelo jo je, da ga na Vrhniki, kamor so se preselili, zaradi tega ne bi zasmehovali. Prva oseba, ki jo je srečal v gledališču, mu je ob tem, ko mu je pokazala prava vrata, dejala: »Pa lepo se imejte naslednjih 50 let v gledališču.« To je bil Lojze Kovačič, eden naših največjih piscev. Čez tri minute pa je že srečal dramatika Dominika Smoleta. Njegov učitelj je bil Janez Jemec.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
