Lanina mama Monika Einfalt pravi, da se deklica sicer lahko giba, ne more pa se sama postaviti na noge: »Lana se mora naučiti vseh gibov z rokami in nogami. Zdaj jo učimo, kako se plaziti. Sicer je prava 'migica', če je na tleh, brca z nogami, tudi z rokami je aktivna, saj lahko sama jé in prijema igrače. Zmožna se je tudi kotaliti in pasti kravice, saj smo jo to že naučili. Tudi sedi lahko, vendar ni dovolj stabilna, zato moramo biti ves čas zraven ali pa okrog nje položiti blazine, da ne pade in se ne udari. Ni pa se zmožna sama postaviti na noge ali vse štiri.« Ker je bil dekličin mišični tonus pri dveh mesecih zelo nizek, so se ob pomoči družinskih prijateljev povezali s Polikliniko Stojčević Polovina v Zagrebu, kjer izvajajo rehabilitacijo za otroke. »Od drugega meseca, ko so Lani postavili diagnozo, jo vozimo vsak teden enkrat na zasebne terapije v Slovensko Bistrico, kjer deluje poslovna enota zagrebške poliklinike. Vmes jo peljemo še v Zagreb,« je pojasnila Einfaltova. Enourna terapija, ki Lani pomaga pri gibalnem razvoju, stane 50 evrov, kar je za Lanino družino velik finančni zalogaj. Odločili so se, da bodo poskušali denar zagotoviti z zbiranjem in prodajo odpadnih pločevink.
Pomagajo tudi gasilci
Na pomoč pri zbiranju odpadnih pločevink so jim priskočili številni. Zaradi lažje prodaje zbranih pločevink sta se Lanina starša povezala z ekipo Motocross-Ski Gajser Team oziroma ekipo GT243, ki tudi sicer organizira dobrodelne akcije za posameznike v stiski. »Midva s partnerjem bi imela kot fizični osebi težave pri prodaji takšne količine pločevink, zataknilo bi se tudi pri odmeri dohodnine, saj bi lahko prodala pločevinke le do zneska 500 evrov. Ekipa GT243 pa ima sklenjeno pogodbo s podjetjem Surovina, ki pločevinke odkupuje. Podjetje ima več zbirnih centrov po Sloveniji, kamor lahko ljudje nemoteno odpeljejo pločevinke,« je o sodelovanju povedala sogovornica.
Za en kilogram odpadnih pločevink dobijo od 65 do 70 centov, zato jih je treba nabrati kar nekaj, da je dovolj za eno terapijo. »Vendar je odziv res velik. Akcije zbiranja pločevink potekajo po celotni Štajerski in tudi v Pomurju, za kar smo res hvaležni.« Na prošnjo za pomoč so se odzvala številna gasilska društva iz obeh regij, organizirala so akcije zbiranja in odvoza zbranih pločevink. Med njimi je bila tudi Gasilska zveza Šalovci. Na spletišču Prostovoljnega gasilskega društva Podčetrtek, ki je prav tako organiziralo zbiranje pločevink, so zasledili objavo o dobrodelni akciji, navezali stik s predsednikom tamkajšnjega društva in se dogovorili o vsem potrebnem. »Nato smo aktivirali vsa gasilska društva v občini, vsa so se vabilu odzvala, k sodelovanju smo pozvali tudi krajane. Določili smo štiri zbirna mesta v občini, v Dolencih, Markovcih, Čepincih in Domanjševcih, kjer so lahko ljudje odlagali zbrane pločevinke. Zbiranje je potekalo dva tedna, na velikonočni ponedeljek pa smo približno pol tone pločevink, ki smo jih zbrali v Dolencih, Markovcih in Čepincih, odpeljali našim prijateljem v Podčetrtek. Gasilci iz Domanjševec pa so za prevoz zbranega poskrbeli sami,« je povedal Uroš Gašpar, predsednik GZ Šalovci.
Upanje ostaja
Zbiranje odpadnih pločevink je organizirala tudi Gasilska zveza Šalovci. Krajani so lahko pločevinke oddali na štirih krajih v občini, v dveh tednih so jih zbrali več kot pol tone.
Ker bo zbiranje pločevink za Lano potekalo do preklica oziroma dokler se ji stanje ne bo izboljšalo, bodo tudi v GZ Šalovci še organizirali take dobrodelne akcije. »Pomoč ljudem v stiski je poslanstvo gasilcev, zato se bomo na tovrstne prošnje vedno odzvali,« je dodal Gašpar. Za deklico so pločevinke zbirali tudi drugod po Pomurju, med drugim v Občini Kuzma in na Osnovni šoli Beltinci.
Kot je povedala mamica Lane, ne vedo, ali je dekličina bolezen popolnoma ozdravljiva. »Zdravniki mi nočejo dajati upanja, ker preiskave še vedno potekajo. Vendar močno verjamem, da ji bo enkrat uspelo shoditi, morda ne do tretjega ali četrtega leta, upam pa, da vsaj do sedmega ali osmega,« je poudarila Einfaltova in dodala: »Lana je najin prvi otrok, s partnerjem sva si ga res močno želela. Vso nosečnost so mi zdravniki govorili, da je z otrokom vse v redu, zato je bil šok ob diagnozi toliko večji. Postavlja se ti ogromno vprašanj. Sprašuješ se, zakaj se je to zgodilo tebi in tvojemu otroku, a se je treba postaviti na noge, če želiš pomagati svojemu otroku. Druge ni.«
