Če ima vaš otrok duševne težave in potrebuje prvo obravnavo pri pedopsihiatru ali kliničnem psihologu, boste morali nanj čakati več mesecev, tudi šest. Na to, kdaj boste prišli na vrsto, vpliva tudi stopnja nujnosti na napotnici, ki jo izda otrokov osebni zdravnik.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je v povprečju na prvo pedopsihiatrično obravnavo pri stopnji napotitve zelo hitro treba čakati 107 dni (tri mesece in pol), pri stopnji hitro okoli 180 dni (skoraj pol leta), pri redni napotitvi pa 220 dni (sedem mesecev). Z zelo hitro napotnico se na prvo obravnavo pri pedopsihiatru najdlje, 483 dni (leto in štiri mesece), čaka v postojnskem zdravstvenem domu.
Kaj pa čakalne dobe pri psihologih
Za prvo obravnavo pri kliničnem psihologu je s stopnjo zelo hitro treba čakati 108 dni (tri mesece), s stopnjo hitro 175 dni (skoraj pol leta) in 188 dni (več kot pol leta) z redno napotnico. Z napotnico s stopnjo nujnosti zelo hitro se na prvo obravnavo pri kliničnem psihologu otroka in mladostnika najdlje, 418 dni (dobro leto), čaka v Zdravstvenem domu Domžale.
Samo 41 pedopsihiatrov
Glavna težava so kadrovske podhranitve. Pedopsihiatrinja Hojka Gregorič Kumperščak, ki dela v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor in je tudi predsednica združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo, je povedala, da v Sloveniji deluje 41 psihiatrov za otroke in mladostnike ter 33 specializantov na tem področju, kar je premalo. Vsako leto se za specializacijo pedopsihiatrije odloči okoli pet kandidatov. Če bi bilo tako zanimanje tudi pri drugih profilih, ki delujejo na področju duševnega stanja otrok in mladostnikov, bi bilo po oceni Gregorič Kumperščakove stanje sprejemljivo.
Luksuz, ki to ni
Kaj se je zgodilo, da mladi ne morejo do obravnave, ki jo potrebujejo, osvetljuje dr. Mateja Hudoklin, psihologinja in specialistka klinične psihologije, sicer direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Nagovorila nas je, naj na dolge čakalne dobe pogledamo širše, v kontekstu, ki ga je izpostavila. »Čakalne dobe se niso zgodile čez noč. Nedopustno dolge so bile že pred korono. Epidemija jih je res povečala, drugače pa ta problem obstaja že dolgo let,« je razložila in dodala, da je to dejstvo med drugim posledica kadrovskega primanjkljaja na tem področju, kakor je izpostavila že Gregorič Kumperščakova.
»Ni se naredilo dovolj, da bi lahko sledili potrebam mladih. Pa ne samo premalo kadra, saj v Sloveniji primanjkuje visoko usposobljenih strokovnjakov, kot so pedopsihiatri in klinični psihologi za otroke in mladino, tudi sistemsko nismo usmerjeni, da bi proaktivno težave otrok naslavljali že prej, in to v tistih okoljih, kjer preživijo največ časa. Tu imam v mislih predvsem šole in njihove svetovalne službe. Te moramo razumeti kot luksuz, saj na tak način kot pri nas te v svetu niso tako prisotne,« je poudarila.
Da ne bo treba na urgenco
Z analizo otrok, ki so v obravnavi pri njih, so ugotovili, da so pri tistih, ki so imeli pred epidemijo blažje težave in niso imeli izpolnjenih kriterijev za postavljanje diagnoze, zdaj ti kriteriji izpolnjeni. »Stanje se jim je tako poslabšalo, da lahko postavimo diagnozo. In zdaj potrebujejo drugo pomoč, niso več dovolj samo pogovori z učitelji, svetovalnimi delavci,« je sporočila Hudoklinova iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Problem, ki ga tu vidi, je, da so svetovalne službe, namesto da bi se res povsem posvetile svojemu poslanstvu – skrbi za otroke in preventivnemu delu z njimi, kar je vse podpora njihovemu zdravemu razvoju –, zadnje čase postale bolj deklica za vse. »Svetovalni delavci so pogosto bolj administratorji in nadomestni učitelji, ne pa toliko tisti, ki so posvečeni mladim v težavah,« je izpostavila Hudoklinova.
Če bi namreč to bilo izpolnjeno, bi po njenih besedah mnogo stisk otrok prestregli že oni »in ne bi prihajalo do težav v tako resni obliki, da je treba iti prav v bolnišnico. Ker do bolnišnic, ki so zdaj zelo obremenjene, bi morali priti res samo tisti, ki imajo najbolj hude težave. Ostale bi morali 'uloviti' prej.« Sogovornica je dejala, naj bodo tudi starši pozorni na to, kdaj reagirajo, saj se, ko gre za duševno zdravje otrok, mnogokrat pomoč išče prepozno. »Če se predolgo čaka, je potem lahko res treba iti v urgentno ambulanto.«
Šola je tudi varnost
Psihologinja in specialistka klinične psihologije sicer duševne motnje mladih razume tudi kot posledico umanjkanja določenih varovalnih dejavnikov, ki ščitijo otroke, ki so bolj ranljivi, dojemljivi, imajo posebne potrebe ali pa živijo v družinah, ki niso najbolj funkcionalne. »Ker teh varoval ni več, so toliko bolj do izraza prišle stiske. Eno od varoval so gotovo šole. Te v otrokovem življenju, sploh pri tistih, ki nimajo najbolj optimalnih pogojev za odraščanje doma in ustrezne podpore staršev, predstavljajo kompenzacijo. Šolanje v smislu predajanja znanja, informacij je potekalo, ampak s tem, ko je vse potekalo na daljavo, drugi vidiki niso bili izpolnjeni. Tudi ta, da šola nudi socialno podporo, stike z drugimi in to, da te denimo opazuje nekdo od odraslih in lahko prepozna, da se ti kaj dogaja, ter pri tem pomaga.«
