V kulturni sektor je epidemija še posebej hudo zarezala, pa naj govorimo o glasbi, filmu, gledališčih, muzejih ali knjižnicah. »Evropska komisija je kulturo prepoznala kot enega od petih najbolj prizadetih sektorjev, pri čemer vemo, da so se kulturne institucije zapirale med prvimi in da se bodo med zadnjimi odpirale,« je dejala Inga Remeta, predsednica Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture, ter direktorica gledališča Glej.
7. marca lani, torej še pred začetkom uradne epidemije, so se zaradi prepovedi zbiranja ljudi na javnih prireditvah v zaprtih prostorih, kjer se pričakuje več kot 500 obiskovalcev, kmalu nato pa več kot 100, začele odpovedi večjih prireditev, na primer koncert Andree Bocellija (odpovedan le nekaj ur pred dogodkom), nekatere prireditve v Cankarjevem domu in koncert Petra Graša v Kopru. Z razglasitvijo epidemije 12. marca je sledilo popolno zaprtje vseh kulturnih ustanov in knjižnic ter prepoved prireditev. Konec aprila so se počasi začeli odpirati muzeji, knjižnice in galerije, a v omejenem obsegu in z varnostnimi ukrepi za preprečevanje prenosa okužbe. Konec maja je sledilo odpiranje dvoran, a ob varnostni razdalji in z do največ 50 gledalci. Junija je bilo dovoljeno zbiranje do 500 oseb, seveda s spoštovanjem varnostnih ukrepov, še vedno pa so ostali zaprti diskoteke in nočni klubi. Julija se je zbiranje spet omejilo na največ 50 ljudi (in še to s seznamom prisotnih), dovoljene so bile javne prireditve z do 500 udeleženci, a pod pogojem, da organizator pridobi pozitivno mnenje NIJZ. Oktobra so se z vnovično razglasitvijo epidemije prepovedale vse prireditve in zaprle kulturne ustanove, kar velja še danes, z izjemo knjižnic, muzejev in galerij.
»Zaprtje gledališč se z nekaj meseci izjeme, ko smo predstave lahko igrali pod poostrenimi varnostnimi pogoji pred močno razredčenim številom gledalcev, vleče že skoraj leto dni. Blokada je povzročila velikansko škodo tako na statistično-finančnem kot na vsebinsko-moralnem področju,« je povedala Barbara Hieng Samobor, direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. »Vsi smo v stanju prisilnega mirovanja oziroma čakanja. In največji problem je, ker ne vemo, kdaj bo tega konec,« se ji je pridružil Mitja Prezelj iz Gospodarsko interesnega združenja koncertnih organizatorjev Slovenije. »Ostali smo brez prihodkov, in če se bo stanje vleklo še naprej, bo katastrofa.« Treba je seveda vedeti, da kulturni sektor ne vključuje le nastopajočih, za realizacijo projekta (film, predstava ali koncert) je potrebna cela četa različnih tehničnih mojstrov, pa od prodajalcev vstopnic do cvetličnih aranžerjev, čistilk ter varnostnikov in gasilcev. In vsi ti ljudje ter posledično njihove družine so ob epidemiji ostali brez dela in dohodkov. Ogromno delavcev s področja kulture je tudi samozaposlenih, ti so v epidemiji najbolj nastradali. »V partnerski mreži Centra za kreativnost je zavod Poligon opravil raziskavo o vplivu korone na samozaposlene in iz podatkov se je tudi empirično potrdilo, da je stanje skrb vzbujajoče. Pri številnih že tako nizki prihodki naj bi se po ocenah dodatno znižali za 40 odstotkov, naročila so močno upadla, anketiranci pa poročajo tudi o anksioznosti, strahu pred prihodnostjo, tesnobo in drugimi negativnimi psihološkimi efekti,« je poudarila Inga Remeta. »Dodatno so samozaposleni v stiski zaradi bližajočega se letnega davčnega obračuna, saj se bo šele zdaj videlo, ali so bili do državne pomoči upravičeni ali ne. In za tiste, pri katerih se bo izkazalo, da bodo morali iz različnih razlogov pomoč vračati, bo to gotovo velik šok.«
SAMOZAPOSLENI V KULTURI
»Več kot tretjina članov našega društva je v prekarnih delovnih razmerjih,« so nam povedali v Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI). »Tudi igralci, ki so sicer stalno zaposleni v gledališčih po Sloveniji, so občutili stiske kolegov, ki delujejo kot samozaposleni kulturni delavci. Narava našega poklica je namreč zelo projektno usmerjena. Potencialna sodelovanja se dogovarjajo tudi leta vnaprej. Ko enkrat pride do popolne zaustavitve kulturnega življenja, se stvari zasučejo. Šlo je za kvantni preskok v dojemanju nove realnosti. Zaustavljeni so bili vsi dogodki, vsa vnaprej dogovorjena sodelovanja doma in v tujini, na žalost pa se je pri večini samozaposlenih to izrazilo v popolni prekinitvi finančnega toka. Gre torej tudi za eksistencialno vprašanje, ne samo za potrebo po umetniškem izrazu.« Tudi Barbara Hieng Samobor se je strinjala, da bodo posledice blokade najbolj uničujoče »prav gotovo za vse tiste umetnike, s katerimi sodelujemo prek pogodb, honorarno. Korona je mnoge umetnike svobodnjake v celoti odrezala od možnosti zaslužka oziroma preživetja. Še vedno verjamem, da bo teater kot zvrst prestal vse preizkušnje. Ali jih bodo prestali tudi ustvarjalci, pa je veliko vprašanje.«
BLOKADA FINANCIRANJA FILMA
Enako stanje je v filmskem sektorju. »Film je ena od vej kulture, ki je bila najbolj prizadeta v svetovnem merilu, tako v smislu nastajanja novih filmov kot v prikazovanju le teh. In tako je tudi pri nas. Filmski avtorji, producenti in filmski delavci so zaradi popolnega zaprtja čez noč ostali brez dela. Moramo razumeti, da večina filmskih ustvarjalcev in delavcev živi od dela na trgu, in ko se takšen trg sesuje, ostaneš brez vseh možnosti za prihodek,« je pojasnil Matevž Luzar, predsednik Društva slovenskih režiserjev. »Edina specifika pri nas je v tem, da na slovenski film ni vplivala samo covidna situacija, ki je že sama po sebi težka, ampak tudi blokada financiranja slovenskega filma s strani države. Absurdna situacija, ki je pripeljala do te mere, da smo se slovenski filmarji spraševali, ali živimo v pravni državi ali v državi, v kateri vlada politična samovolja.« Sprašuje se tudi, ali se bo slovenski film, ki je bil že pred epidemijo v zelo kritičnem položaju, kar zadeva financiranje, sploh lahko pobral. »V zadnjih tridesetih letih ni niti ena politična opcija naslovila problema slovenskega filma in poskušala urediti področja, da bi bil zadostno financiran in tako primerljiv z ostalimi evropskimi državami, ki v filmu vidijo priložnost tako v kulturnem smislu kot tudi v smislu pomembne kreativne industrije. Odbor za kulturo je v parlamentu že dvakrat potrdil povečanje financiranja slovenskega filma, prvič pred dvema letoma, zadnjič ob koncu lanskega leta, in se še vedno ni nič zgodilo. Slovenski film potrebuje urejeno področje, da se bo lahko zaradi teh dejstev ponovno pobral in preživel.«
PREKVALIFIKACIJA STROKOVNJAKOV
»Vsi glasbeniki imamo veliko finančno krizo, problem je, kako preživeti. Veliko kolegov se je že prekvalificiralo in opravlja druge stvari,« je Tadej Košir iz skupine Muff opozoril na še eno problematiko. »Skoraj eno leto nam je bilo onemogočeno izvajati našo dejavnost in to bo imelo dolgoročne posledice predvsem v ozadju, torej pri vseh tehničnih ekipah; ozvočevalci, lučkarji, tonci, scenci ... Tu so posledice že zelo zelo vidne, ker se jih ogromno odloča za nove poklice in išče nove priložnosti, ker jim je delo onemogočeno,« je potrdila tudi Nina Pušlar. »Bojimo se, da določeni strokovnjaki zdaj izginjajo zaradi prekvalifikacij, življenje jih je prisililo, da morajo delati nekaj drugega, ker položnice je pač treba plačati,« je povedal tonski tehnik Maks Gregor (GoUp Production). »Obstaja resna nevarnost, da bodo nekateri umetniški poklici dobesedno odmrli,« se zaveda tudi Barbara Hieng Samobor.
Lani so bili odpovedani številni veliki festivali, denimo MetalDays, Punk Rock Holiday, Kolpa Music, Gora Rocka, Pivo in cvetje, Overjam raggae festival, Okarina, Melodije morja in sonca. Festival Ljubljana je uspel izpeljati nekatere dogodke, večji pa so bili odpovedani, Festival dokumentarnega filma se je z marca premaknil na junij, Liffe in Animateka sta potekala v virtualni obliki, Festival slovenskega filma pa v hibridni. Borštnikovo srečanje se je zreduciralo le na podelitev Borštnikovega prstana …
Poleg tega tako dolgo zaprtje ogroža tudi ustvarjalnost. Glavni prihodek vseh velikih glasbenikov so koncerti, denar od koncertov pa je vložen v nadaljnje ustvarjanje glasbenika, na primer snemanje plošče, je pojasnil Mitja Prezelj. »Glasba se ustvarja, da je na koncertu, brez interakcije z občinstvom glasbenik ne ve, kaj je dejansko ustvaril, in počasi izgublja občutek za to, kaj pri ljudeh učinkuje. Vsem manjka tudi adrenalina, ki drži ustvarjalnost in vleče naprej celotno glasbo. Če glasba stoji, je naša ustvarjalnost slepa, ne vodi nikamor.«
KULTURA NA SPLETU
Med epidemijo se je kulturno dogajanje preselilo na splet, v prvem valu večinoma kot brezplačni dogodki oziroma posnetki starih koncertov in predstav, v drugem valu pa se je na spletnih platformah zagnala plačljiva nova produkcija. »Spletno konzumiranje kulture je sicer na začetku kazalo rešitev, a se je kmalu izkazalo, da je živ stik s kulturo pogosto zelo pomemben. Naposled je umetnost namenjena obiskovalcu, gledalcu, bralcu, poslušalcu. Odrezanost od sveta oziroma odsotnost stika z občinstvom pušča posledice na kreativnosti,« je priznala Inga Remeta. »Koncerti prek interneta je kastrirana glasba, saj ni v stiku z občinstvom, ni interakcije, ni adrenalina,« meni Mitja Prezelj. »Nič ne more v celoti nadomestiti izkušnje gledališča v živo in glede tega, da se bodo dvorane napolnile takoj, ko bo to dovoljeno, sploh ni dvoma,« je prepričana Barbara Hieng Samobor.
STRATEGIJE ODPIRANJA NI
A očitno bo do vstopa gledalcev v dvorane preteklo še nekaj časa. »Nekatere kulturne dejavnosti so sicer že odprte, na primer muzeji in knjižnice, nujno pa je, da se ob upoštevanju epidemiološke slike začne čim prej razmišljati tudi o odpiranju drugih prostorov, na primer gledališč in glasbenih prizorišč. Poseben zalogaj nas čaka tudi, ko se bodo prizorišča naposled ponovno začela odpirati. Strategije, kako bo država spet zagnala kulturni sektor, ni,« je opozorila Inga Remeta. »Težko je razumeti, da se odpirajo veleblagovnice, frizerski saloni in fitnesi, gledališča pa ostajajo zaprta,« so dejali v DSI. »Upamo, da bo zadnje poročilo Nacionalnega sveta za kulturo pripomoglo k rešitvi problemov na področju AV, da bo ministrstvo za kulturo zaupalo strokovni javnosti pri pripravi novega zakona, da bodo končno stekli razpisi za nove projekte ter da se bo s sprostitvijo sredstev poplačalo dolgove države do ustvarjalcev,« so dodali. »Dolgo časa smo gradili celotno sceno in zelo hitro se lahko vse sesuje, če ne bomo imeli dobrega načrta za naprej. Občinstvo se izgublja, po zadnji recesiji je trajalo pet let, da so se obiskovalci vrnili na koncerte. Nekaj let si bo treba prizadevati za to, da bomo znova vzpostavili stanje, kot je bilo leta 2019,« je opozoril producent Andrej Sevšek, vodja festivala Punk Rock Holiday. »Prihodnosti ni mogoče napovedati, delno tudi zato, ker se pravila igre oziroma točke ukrepov vsak dan spreminjajo. Odločitev, da sme v naši deželi biti odprto že skoraj vse, le kulturne prireditve ne, je dokaj nelogična. In diskriminatorna. Srčno upam, da nas bodo odločevalci kmalu vključili med dovoljene dejavnosti. Kdaj in po kakšni ceni se bo agonija boja s posledicami korone končala, tega ni mogoče predvideti. Bojim se, da bo trajalo dolgo, zelo dolgo,« je zaključila Barbara Hieng Samobor.
