»Moja zgodba je zgodba o drugačnosti, ki je še dandanes velik problem v odnosu med ljudmi. Prepogosto se drugačne obravnava z zadržki in nesprejemanjem, z neupoštevanjem njihovih pravic, želja in mnenj. Naučimo se ceniti drugačnost.«
»Nisem dovolila, da bi drugi odločali o moji usodi, padci so mi dali samo še več moči za pomoč sebi in drugim – mojim otrokom, klientom in gluhim,« pravi Natalija Spark. Skozi svoje izjemno zavzeto delo psihosocialne delavke in tolmačke simbolno predstavlja še vedno precej prezrto skupnost gluhih in ji odpira nova vrata.
Srečali sva se v prijetnih prostorih, kjer opravlja psihoterapevtsko prakso. Preden sva začeli govoriti o njenem življenju, sva se pogovarjali o Grdem račku, pravljici, ki ji je pisana na kožo, kot je rekla. In razložila, zakaj. Rodila se je gluhima staršema. »Na svet sem prišla velika, težka. Poleg tega nisem bila niti lepa kot moja starejša sestra. Ker sta bila starša gluha in zaradi družinske dinamike (nasilje in alkohol), so ljudje, ko sem bila še čisto majhna, začeli govoriti, da iz mene nič ne bo. Karkoli dobrega sem hotela narediti ali povedati, vedno je bilo vse narobe.« Starša sta se ločila, ko ji je bilo dve leti in pol. Mama si je našla drugega partnerja in do svojega devetega leta je Natalija živela v povsem neprimernem okolju. Ko je postalo nevzdržno, je spakirala najnujnejše in se s pomočjo sestre odpravila iskat očeta ter okolje, v katerem bo sprejeta. Na srečo so se vedno ob njej ob pravem trenutku znašle starejše gospe, botre jim pravi, in jo nekako usmerjale ter ji pomagale. Tako se je tudi pri iskanju očeta pojavila gospa in ji ga sredi velikega mesta pomagala najti. Oče si je prav tako ustvaril novo družino. Mislila je, da bo pri njem drugače, a tudi tam razmere niso bile rožnate. Nekaj let je zdržala.
Zgodba o uspehu
Ker se je je še vedno držalo prepričanje, da iz nje nič ne bo, saj je bila otrok gluhih staršev in iz neurejenih družinskih razmer, so jo hoteli po končani osnovni šoli usmeriti na trgovsko šolo. Pa se je uprla. »Rekla sem si, kje piše, da ne morem biti uspešna, če sem rojena v takšni družini. Že kot otrok sem si obljubila, da bom zgodba o uspehu in bom dokazala, da lahko človek z močno voljo ob pomoči pravih ljudi veliko doseže!« Ker so bile razmere tudi v očetovi družini vedno bolj napete, se je že konec drugega letnika odselila na svoje, v najemniško stanovanje, ponovno s pomočjo »botre«. Ob vikendih je delala, da je zaslužila za življenje, med tednom je hodila v šolo. Kmalu po tem, ko se je izšolala za modno oblikovalko, je spoznala moža. »On mi je prvi dal vedeti, da sem v redu takšna, kakršna sem.«
Tolmačka
Vedno se je odzvala, če je katera koli gluha oseba potrebovala pomoč pri tolmačenju. Gluhi namreč takrat niso imeli pravice do tolmača v vsakdanjem življenju in so to delo praviloma opravljali otroci gluhih staršev. Nehote je namreč tolmačila za starše že, ko je bila še deklica. »Starši nevede določijo v družini otroka, ki jim pomaga pri sporazumevanju z zunanjim svetom, in v naši družini sem bila to jaz. Zanje sem morala tolmačiti tudi vsebine, ki za punčko niso bile najprimernejše, recimo obisk pri ginekologu. Pa govorilne ure v šoli, ko je učiteljica razlagala, kaj vse ni v redu z menoj, in sem to morala pretolmačiti staršem.« Potem se je za nekaj let umaknila od staršev in znakovnega jezika, a jo je življenje pripeljalo nazaj k tolmačenju. Ker ji je bil znakovni jezik pravzaprav položen v zibelko, je čedalje večkrat komu pomagala z njim. »Ni mi bilo težko. To me je nekako izpolnjevalo. Ker je bilo tega dela vedno več, sem se na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) eno leto usposabljala in naredila izpit za tolmača znakovnega jezika.« Ko je začel veljati zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, je naredila še nacionalno poklicno kvalifikacijo in postala poklicna tolmačka.
Izgorela
Nenadoma je bilo dela čedalje več, poleg s tolmačenjem se je ukvarjala z zavarovalništvom, bila je mama, žena, gospodinja, za nameček se je pri triintridesetih še redno vpisala na študij pedagogike in andragogike. »V želji, da bom dokazala, da nisem grdi raček, ampak beli labod, da sem lepa tudi znotraj, sem pregorela. Izmučila sem svoje telo, imela hude migrene in tenzijske glavobole, prebolela sem tri pljučnice – drugo za drugo – in se na koncu na delovnem mestu onesvestila. Takrat sem se odločila, da moram najprej imeti rada sebe.« Vmes sta se tudi z možem čustveno povsem odtujila in ločila. »Ločitev me je dokončno pokopala. S hčerko sva ostali na cesti brez strehe nad glavo.« K sreči se je zanjo spet zavzela »botra« in jima ponudila začasno stanovanje, dokler si ne uredita življenja. »Potrebovala sem dve leti, da sem prišla k sebi. Dokončala sem fakulteto in za diplomsko nalogo dobila Prešernovo nagrado, a je takrat sploh nisem znala ceniti. S pomočjo terapij sem spoznala, da sem povsem v redu takšna, kot sem. Pomagala pa sem še vedno rada.« Čeprav je za tolmačenje takrat že prejemala plačilo, še danes ogromno stvari naredi brezplačno. »To je del mene,« pravi.
Ponovno mama
Po petih letih samskega življenja je spoznala svojega zdajšnjega partnerja. Skupaj z njim je pod svoje okrilje vzela še njegova dva otročka, za katera njuna mama ni (z)mogla skrbeti. »Zdaj se učimo biti družina. Ta dva otroka me nekako spominjata na zgodbo mojega otroštva.« Zato bi jima rada prihranila svoje trpljenje. »Tudi ta dva otročka sta že dobila etikete, ljudje znajo biti zelo posmehljivi. Zato se učimo o življenjskih vrednotah. Za vse je težko, ampak rada bi jima pokazala, da s pozitivno naravnanostjo in z odprtim srcem lahko uspeš ter imaš lepo življenje.« Največja potrditev zanjo, da je na pravi poti in da dela dobro, pa je bilo, ko sta jo dečka pred nekaj meseci vprašala, ali ji lahko rečeta mama. »In to kljub temu, da nisem vedno najbolj ugodna, znam namreč biti zelo stroga in se držim pravil!«
Celostna obravnava za gluhe
Ob dveh malčkih se je pred nekaj leti odločila še za magistrski študij psihosocialne pomoči. Opravila ga je z odliko, zdaj pa opravlja psihoterapevtsko prakso, za vse, ki potrebujejo pomoč pri čustvenih, vedenjskih motnjah in težavah. Ker je poleg tega poklicna tolmačka, je v Sloveniji edina terapevtka, pri kateri lahko gluhi dobijo celostno psihosocialno obravnavo v svojem jeziku, brez prisotnosti tolmača. Zato so lahko take terapije tudi uspešnejše.
»Sama sem v otroštvu dobila milijon etiket, ampak sem jih vztrajno odstranjevala, ker nisem dovolila, da bi drugi odločali o moji usodi,« je pojasnila, od kod ji moč za vse, kar je v življenju dosegla. Nominacija za Slovenko leta dokazuje, da je pomembna in da so njeno delo in prizadevanje opazili tudi drugi. »Ko je moja mama brala revijo, v kateri je bila objavljena moja nominacija, mi je prvič v življenju s solzami v očeh rekla, da je zelo ponosna na to, kar sem dosegla, da me ima rada. Povedala mi je še, da sem dober človek in da ve, da sem veliko pretrpela, ker je ona tudi.« Tako se ji je na neki svoj način opravičila za vse težke trenutke v otroštvu, ko ji ni zmogla stati ob strani.
Uživa v svojem poslanstvu
»Zdi se mi, da sem našla svoje poslanstvo,« je povedala ob koncu najinega pogovora. »Rada imam prostovoljno delo, uživam v svoji praksi in poklicu tolmačke. Vse počnem z veseljem, to je moj hobi, plačilo je samo nagrada. Ko zjutraj vstanem in se odpravim na delo, to naredim z nasmehom in užitkom.« Eden njenih zadnjih izzivov je tolmačenje gledaliških predstav, ki so bile še do nedavnega za gluhe nedostopne – in je tako še naprej pomembna vez med gluhim in slišečim svetom.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
