Vzrok ni v zavedanju, da vsakodnevno »nalivanje« vodi v uničevanje telesa in duha, finančne težave in razpad družine, temveč v zavisti, ker zaradi lastnih travm ne sme popiti kozarca vina, saj bi ga to lahko že naslednji dan vrnilo na pota stare slave.
Ekonomist Damijan je leta 2004 opozarjal na pasti prve vlade Janeza Janše, ki je obljubila davčno reformo, bolj fleksibilen trg dela, reformo javnih financ, umik države iz gospodarstva in liberalizacijo šolstva. Čeprav je po njegovi tedanji oceni obstajala nevarnost, da bodo vladajoče stranke zasedle strateška mesta v upravah in nadzornih svetih podjetij, pri čemer bi bila po oceni Damijana lahko ogrožena privatizacija, je leto kasneje postal minister brez listnice. V prostorih ministrstva se je zadržal ravno toliko časa, da je brez težav našel stranišče, iz osebnih razlogov je namreč odstopil že tri mesece kasneje.
To je bilo dovolj časa, da se je naučil metod predsednika SDS. Ko je Karl Erjavec v dveh Janševih vladah ministroval na obrambnem in zunanjem ministrstvu, je svojo funkcijo opravljal brezhibno. V trenutku, ko je decembra lani stranko Desus odpeljal iz vlade, se je v njegovih očeh prelevil v predstavnika izrojene levice.
Enak pristop je Damijan uporabil v primeru Koalicije ustavnega loka. Ko so stranke LMŠ, SD, Levica in SAB oktobra lani predstavile pobudo KUL, in sicer kot idejo civilne družbe, je bil Damijan prvopodpisani. Pobuda civilne družbe, ki jo je poleg Damijana podpisalo še sedem oseb?! Da bi se Slovenija rešila njegovega nekdanjega vladnega šefa, se je bil Damijan pripravljen celo žrtvovati, saj je soglašal, da sam postane mandatarski kandidat. To spominja na leto 2014, ko je takratna predsednica vlade Alenka Bratušek praktično sama sebe predlagala za kandidatko za evropsko komisarko. Epilog zgodbe je bil v obeh primerih enak. Bratuškova ni postala evropska komisarka, v igri je bilo celo mesto podpredsednice Evropske komisije, a Jože P. Damijan v primerjavi z Bratuškove ni postal niti uradni kandidat za mandatarja nove slovenske vlade, kaj šele njen predsednik.
Že pred samim glasovanjem o nezaupnici je bilo sicer več ali manj jasno, da se bo manjšinska desnosredinska vlada obdržala na oblasti. Le nekaj ur po neizglasovani konstruktivni nezaupnici v državnem zboru je Damijan na svojem blogu v prispevku z naslovom »Kaj po KUL? Novi KUL« začel udrihati po svojem prvorojenem političnem projektu, Koaliciji ustavnega loka.
Še včeraj možni rešitelji Slovenije pred Janševo vladavino in Damijanovi novi »prijatelji« so postali politični kanibali. Kot ugotavlja, je bistvo problema politično razklana leva sredina, kjer je šest strank, ki med seboj »tekmujejo in kanibalizirajo politični prostor«. Damijan je zato napovedal ustanovitev nove stranke, ki naj bi bila nekakšna novodobna LDS. Kdo naj bi bil novi obraz na vrhu stranke, še ni znano, prav tako ne ime nove politične stranke. Glede na naslov Damijanovega prispevka bi bilo sicer najbolj prikladno ime NKUL.
Damijan bi moral biti dejansko ponosen na projekt Koalicije ustavnega loka, saj mu je uspelo nekaj, kar se je še v začetku letošnjega leta zdelo nemogoče. Nekdanje koalicijske partnerice LMŠ, SD in SAB ter njihova nekdanja zunajkoalicijska partnerica Levica, ki so s svojimi razprtijami, prestižnimi boji in hlastanjem za volivci političnih partnerjev dejansko omogočili tretjo Janševo vladavino.
Damijan in Janša imata vsaj dve skupni točki. Spoštljiva sta le takrat, ko imata od tega kakšno korist, kritike pa najraje preslišita. Tako je na Damijanovem blogu ostalo neodgovorjeno vprašanje enega izmed uporabnikov spleta, ki je ekonomista povprašal, zakaj sam ni bil mandatarski kandidat KUL.
Morda bo Damijan postal prvi mož NKUL, a ga po epizodi KUL za mandatarja ne bodo podprle stranke, ki kanabalizirajo levico, morda pa se bo NKUL koalicijsko povezal s SDS, a tudi v tem primeru je premiersko mesto že zasedeno.
