Če bi še naprej pritiskali in spraševali, koliko nam jih manjka, bi se morala država, zaripla od zadrege, spet zateči k zelo približni oceni. In če bi vztrajali, rekoč, in koliko medicinskih sester se bo naslednjih desetih letih upokojilo, bi, zdaj že povsem škrlatna, zajecljala, eeee ... tretjina? Dve tretjini od premalo pa je, kot vsi vemo, veliko premalo.
In vendar, in vendar: prav te medicinske sestre v neznanem številu so tiste, ki med pandemijo rešujejo svet. In so prepričane, da ga bodo tudi rešile. Prav med pandemijo se je (še bolj) pokazalo, kako zelo jih potrebujemo.
Tole so številke, kolikor jih poznamo: en register izvajalcev zdravstvene nege vodi Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, v njem je vpisanih več kot 30.000 ljudi, »vendar register ni popoln, ker se v njem ne da prepoznati, kateri so že umrli, in jih iz registra ne moremo odstraniti in tudi nikogar ne moremo izbrisati, tudi če se upokoji,« pravi predsednica Zbornice – Zveze Monika Ažman. »V registru so torej tudi vsi tisti, ki so že upokojeni, in tisti, ki ne delajo več v tem poklicu, ker so odšli v druge poklice ... Vseh teh ljudi nihče ne izbriše.« Ocenjuje, da je aktivnih medicinskih sester okrog 23.000. »En register vodijo tudi na NIJZ, ta bi moral spremljati vse te migracije, pa jih ne. Če ta dva registra primerjamo, nista enaka. Moja informacija je, da v registru na NIJZ ne vodijo tistih izvajalcev zdravstvene nege, ki delajo v socialnem varstvu. Potem imamo ZZZS-jev register izvajalcev, pa SPIZ-ov register, Zdravniška zbornica ima svoj register ... Vse to bi moralo biti povezano, pa ni. Če bi, na primer, rada vedela, koliko zdravnikov imamo na primarnem nivoju in koliko sester, tega podatka ne morem dobiti. V tretjem tisočletju smo še napol v kameni dobi.«
Špekuliramo
Medicinske sestre že leta opozarjajo, da jih je premalo, po zadnji oceni naj bi bili v Sloveniji v minusu za okrog 5000 medicinskih sester, »a to so ocene, ki so bolj ali manj špekulacije. Že od leta 2007 imamo orodje, spremljamo potrebe pacientov na bolnišničnih oddelkih. Te številke seveda rastejo, zato ker rastejo tudi potrebe pacientov. Smo sedma najstarejša država na svetu. V bolnišnicah so danes pacienti, ki so zares težko bolni, ki nimajo samo ene bolezni, temveč več hkrati. Pa tudi obrat teh pacientov je ogromen. Še pred desetimi leti je operacija raka na črevesju, na primer, pomenila desetdnevno bivanje v bolnišnici, danes se to zgodi v dveh, treh dneh. Zato potrebuješ toliko več ljudi, ker se vsi procesi dogajajo toliko hitreje.«
Izvajalci zdravstvene nege so razdrobljeni med več sindikatov, njihovo največje strokovno združenje pa je Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica – Zveza), ki ima več kot 16.300 članov. Zato se je uredništvo Zarje Jane odločilo, da bo kandidatkam za Slovenko leta, medicinskim sestram, VSEM medicinskim sestram, dala glas in podobo Monika Ažman, predsednica Zbornice – Zveze. Konec koncev so problemi medicinskih sester enaki ne glede na to, kateremu sindikatu ali strokovni organizaciji pripadajo. In prav vse rešujejo nas in naše zdravstvo.
V naslednjih desetih letih se bo začela upokojevati najštevilnejša generacija medicinskih sester. »Iz registra lahko vidimo, da je takih v sistemu okrog devet tisoč, skoraj tretjina,« pravi Ažmanova. »Že 15 let opozarjamo, da nas ni dovolj, in zdaj nas je kljub vsemu temu opozarjanju še manj. Največji problem je, da ni kadra in da ga nimamo kje vzeti. Preproste rešitve ni. Nismo Avstrija, da bi lahko ponudili 2500 evrov plače, namestitev, brezplačen tečaj nemščine. Več kadra pomeni boljše pogoje dela, manj utrujenosti, bolj normalne urnike, omogoča koriščenje dopusta. Tako pa še takrat, ko si doma na dopustu, samo čakaš, kdaj bo zazvonil telefon, da je nekdo zbolel in moraš nazaj v službo.«
Način življenja
Pomanjkanje kadra je najhujši, nikakor pa ne edini problem slovenskih medicinskih sester. Pred časom sem se pogovarjala z medicinsko sestro in rekla je nekaj, kar me je zares pretreslo: da mora danes medicinska sestra imeti partnerja s spodobno plačo, da si lahko ona sploh privošči, da dela v svojem poklicu. Ja, tako slabo so plačane. »Že večkrat sem rekla, da ne poznam bogate medicinske sestre, razen če se je bogato omožila,« pritrjuje Monika Ažman. Zdaj so na plačilnih seznamih sicer višje številke zaradi dodatka za covid. A višja plača ima tudi visoko ceno: »Zakaj moje kolegice toliko delajo? Pojdite pogledat plačne liste, malokatera dela manj kot 200 ur na mesec – zato da si s povečanim obsegom dela popravijo plačo, da je vsaj kolikor toliko dostojna.«
So rešitve, ki bi medicinskim sestram olajšale življenje, vsaj na vidiku? Ne, pravi Monika Ažman. »V Jugoslaviji smo imeli več pametnih rešitev kot danes. Zraven kliničnega centra smo imeli vrtec. UKC je postavil vrtec za svoje zaposlene. Zdaj pa ta deluje kot vsi drugi ljubljanski vrtci. Postavili smo stolpnico za medicinske sestre na Taboru. Samo čakam, kdaj jo bodo prodali, čeprav srčno upam, da je ne bodo. Pametne države se zavedajo, da vlaganje v medicinske sestre ne pomeni stroška, temveč to, da se bodo te ženske odločile za ta poklic in v njem tudi ostale. Kajti to ni poklic, to je način življenja. Zdaj stavkati niti ne smemo. Imamo moralno-etične vrednote, verjamem, da jih tisti, ki se odloči za ta poklic, že ima, potem mu jih pa še privzgajamo, vcepljamo. Skrb za sočloveka je naše najvišje poslanstvo. In zaradi vsega tega ne moremo prenehati delati, ne moremo stavkati, ne zapustimo pacienta. Ni se še zgodilo, da bi medicinska sestra zaradi bolezni v svoji družini zapustila človeka na ventilatorju. Verjemite mi, da ne. Da bi rekla, moj otrok doma ima 39 stopinj vročine, jaz grem. Ne more iti, dokler je nekdo ne nadomesti. Poklicala bo okrog sorodnike in rekla, pojdite k mojemu otroku. In zato, če ne bomo vsi skupaj našli mehanizmov, kako podpreti medicinske sestre, ki so v devetdesetih odstotkih ženske, kako jim olajšati dostop do jasli, vrtca, pa tudi šole, kako jim pomagati s solidarnostno namestitvijo, torej z reševanjem stanovanjskih problemov ... A je normalno, da se ženske iz Prekmurja vsak dan vozijo v službo v UKC? Ali da se moraš iz Velenja voziti v Ljubljano, oddelati na covidnem oddelku 12, 13 ur, potem se pa še dobro uro po trdi temi, poledici voziti nazaj? To je nečloveško.«
Tudi odpočiti si ne morejo, kot bi se morale, ker jih je premalo: »Ali veste, da ženske leta 2020 sploh niso izkoristile svojega dopusta? Ali pa le minimalno. Ta covid traja že vse leto, februarja bo že eno leto. Dobile so največ dva tedna, to je deset dni dopusta – vedeti pa morate, da imajo kolegice mojih let, ki imajo trideset let delovne dobe, pa še z dodatkom za delovne pogoje, po 35, 40 dni dopusta. In si ga tudi še kako zaslužijo. A ga niso mogle izkoristiti. Kaj bomo s tem dopustom? Zdaj je pa že novo koledarsko leto in nov dopust.«
Odnos, ki ga ima država do medicinskih sester, Ažmanova opisuje kot mačehovski: »Tudi to, da nimamo priznane nobene poklicne bolezni, je tako mačehovsko od te države! Si predstavljate, koliko TON! dvigne vsaka medicinska sestra vsak teden? Pa ne samo v socialnovarstvenih zavodih, tudi na oddelkih. Samo premestiti iz sedečega položaja na posteljo pacienta, ki ima 80 kg, ni mačji kašelj. In to se dogaja vsak dan.«
Bolniki jim zaupajo, vlada ne
»Vsi imajo polna usta timskega dela. To timsko delo v praksi seveda živi, ampak na področju načrtovanja, odločanja ... Pri umeščanju zdravstvene nege v zdravstveni sistem je zdravstvena nega v veliko preveč podrejenem položaju. V vladni krizni ekipi za covid nimamo vključene niti pol medicinske sestre. Pa odločno trdim, da bodo ta svet v tem trenutku z velikim angažmajem rešile tudi medicinske sestre. Pretežno one. Ker jih je v sistemu največ. V vsaki državi smo najštevilnejša poklicna skupina v zdravstvu – ni področja, kjer ne bi bile zastopane. Nimamo besede pri odločanju, nismo vključene kot pogajalke v odnosu z zavarovalnico, morale bi imeti predstavnika v zdravstvenem svetu, ki je najvišji posvetovalni organ, pa ga že od začetka epidemije nimamo. Minister ga ni imenoval. Človek bi pričakoval, da bomo na ministrstvu imele oddelek za zdravstveno nego, pa ga nimamo. Da bi imeli ministrsko medicinsko sestro (chief nursing officer), pa je nimamo. Bolniki nas izredno cenijo, vsako leto dobivamo ocene zaupanja in smo medicinske sestre vedno na drugem mestu, takoj za gasilci. Torej nam bolniki zares zaupajo. Odločevalci se pa do nas obnašajo izredno mačehovsko.«
Vedno znova prek sebe
Zakaj medicinske sestre vse to dopuščajo? Zakaj ne udarijo po mizi? Zakaj ostajajo v tem premalo cenjenem, premalo plačanem poklicu? »Mislim, da je odgovor to, da se ženske tako predajajo svojemu poklicu, da gredo vsakič znova čez rob – in še se da. Še se da reorganizirati. Če bi bili cinični, bi rekli, no, same ste si krive, zakaj greste vedno znova čez mejo vzdržnega? Zato, ker nam tako veleva zakon, ker nam to nalagajo etika, morala, skrb za bolnika.«
Živijo, da se sestavijo
»Tisti, ki so ostali, izgorevajo do konca, bolniki ne dobijo vsega, kar bi lahko, če bi nas bilo dovolj. Temu se reče neopravljena zdravstvena nega. Seveda naredimo osnovne stvari, ampak človek je bio-psiho-socialno bitje, prav bi bilo, da se ga pride še malo zmasirat, pobožat, počesat itd. Tega ne naredimo, ker lahko naredimo samo najnujnejše stvari. In to povzroča val nezadovoljstva, začaran krog – ljudje se začnejo pritoževati, pritožba na pritožbo, slaba volja, nastane 'jamer bataljon' in potem ljudi preprosto ne moreš več motivirati. Če vprašate moje kolegice, ki so stare več kot petdeset let, imajo za seboj že 35 let delovne dobe in odrasle otroke, bodo rekle, še dobro, da so otroci že odrasli – ker zdaj živijo samo za to, da se sestavijo za naslednji dan. Prej so vsaj za pol meseca vnaprej vedele, kdaj bodo v službi, zdaj ne vedo niti za dva dni vnaprej.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
