Novice Svet24

Kje je razlog, da Nemci pridelajo toliko več ekoloških jabolk na hektar kot vi?

To jim uspe, ker na veliko škropijo, dovoljeno imajo tudi uporabo hormonov, ki so pri nas prepovedani, zelo veliko tudi gnojijo z naravnimi gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Rezultat so debela jabolka, ki pa nimajo tako polnega okusa niti hranilnih vrednosti, kot jih imajo naša ali pa denimo avstrijska.

To pomeni, da Evropa nima enotne zakonodaje na področju ekološkega gojenja sadja?

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana

Evropa ima določene standarde, se jih pa vse države, ne bom rekel, da se jih ne držijo, ampak imajo malce bolj propustne zakone. V Sloveniji imamo, poleg Avstrije, eno najstrožjih zakonodaj v Evropi. So pa celo v Avstriji bolj liberalni kot pri nas. Če se vrnem k Nemčiji. Tam lahko kmetje uporabljajo kar nekaj sredstev, ki so pri nas prepovedana. Enako je tudi v Italiji. Osebno najbolj poznam razmere na Južnem Tirolskem. Tam jim dovolijo, da na enem hektaru površine v eni sezoni, lahko uporabijo pripravke, ki vsebujejo do šest kilogramov čistega bakra. Pri nas je dovoljena količina največ do tri kilograme. Oni za pospeševanje rasti in dozorevanja plodov lahko nasade namakajo z vodo, v kateri je raztopljen tekoči dušik, pa čeprav ni naravnega izvora. Pri nas je dodajanje dušika v namakalne sisteme prepovedano.

Večja uporaba sredstev proti škodljivcem in boleznim ter dovoljena uporaba snovi, ki pospešujejo rast in zorenje plodov, pomenita več pridelka in nižjo ceno.

Seveda. V Nemčiji si lahko privoščijo, da kilogram jabolk prodajo že za 40 centov, na Južnem Tirolskem se cene gibljejo od 60 do 80 centov, pri nas pa je vse, kar je pod en evro, izguba. Se pa tudi pri nas cene že nižajo. Dogaja se, da se veliki nasadi iz integrirane pridelave preusmerjajo v ekološko. Ker imajo veliko dreves – blizu nas je eden od nasadov, ki obsega 120 ha in je lani dobil certifikat za ekološko pridelana jabolka – jim uspe pridelati velike količine in si lahko privoščijo, da jabolka prodajajo po 60, 70 centov. Taka cena za nas ni sprejemljiva, saj imamo precej stroškov. Samo pakiranje in dostava nas staneta okoli 35 centov na kilogram. Nam se tak račun ne izide.

Slovenija veliko jabolk tudi izvozi, hkrati pa jih veliko uvozimo. V čem je kleč?

Razlog je seveda v zaslužku. Velja pa to samo za jabolka integrirane pridelave. V dobri letini se integriranih jabolk pridela tudi do 90 ton na hektar. Ker gre za dobre zaslužke, se z jabolki na veliko trguje. Naša jabolka, na primer, uvažajo Srbi, ki jih potem naprej prodajajo v Rusijo, ki jih zaradi embarga sama ne more uvoziti. Zelo jih cenijo tudi na Bližnjem vzhodu. Kar pa se tiče ekoloških jabolk, jih ne izvažamo, saj je povpraševanje večje od ponudbe. Dodatne količine uvažamo, najpogosteje iz Italije.

Iz katere države ne bi pojedli ekološkega jabolka?

Viktor Pavlič je leta 1999 na slabih dveh hektarjih površine zasadil svoj prvi ekološki nasad jabolk. Danes na skoraj devetih hektarjih prideluje osem sort jabolk in hruško sorte uta. Vodilna sorta v nasadu so jabolka topaz, ki rastejo na 70 odstotkih obdelovalnih površin. Kmetija je poleg za pridelavo sadja registrirana tudi za predelavo sadja v ekološki sok, kis in suho sadje.

(smeh) Tega vam pa ne smem povedati. Sem jih pa, zaradi primerjave z našimi, res poskusil iz skoraj vseh evropskih držav. Tako bom rekel. Nobeden ni bil tako zanič, da ga ne bi pojedel. (smeh) Še najbolj sporna se mi zdijo ekološka jabolka, pridelana na Nizozemskem. Težko namreč verjamem, da lahko na tako uničeni zemlji, kot jo imajo – Nizozemci so pionirji v novih prijemih v kmetijstvu – zrastejo ekološko pridelane rastline. Zagotovo pa ne bi pojedel jabolka, ki je bilo pridelano na konvencionalen način.

Jabolka, pridelana konvencionalno, veljajo za najbolj škropljeno sadje. S fungicidi jih škropijo od 16- do celo 25-krat na sezono, šestkrat z insekticidi in od ena- do dvakrat s herbicidi. Kako pa se proti boleznim in škodljivcem borite ekološki sadjarji?

Mi lahko uporabljamo samo škropiva naravnega izvora, ki so razgradljiva ali pa se izperejo. V ekoloških jabolkih zato ne boste našli ničesar škodljivega. V našem nasadu drevesa spomladi poškropimo z žvepleno-apneno brozgo (žveplo se razgradi v dveh, treh dneh), ki učinkuje kot naravni fungicid (proti glivam), preprečuje pa tudi skladiščno gnilobo in sajavost plodov. Proti črvivosti se borimo s feromonskimi vabami, ki delujejo tako, da zmotijo samce jabolčnega zavijača, da ne iščejo samičk. Sivih mokastih uši, ki se pojavijo spomladi, pa se lotimo z oljem NeemAzal.

Kaj svetujete kupcem, ko v nakupovalnem centru stojijo pred policami z ekološkim sadjem in zelenjavo?

Naj najprej preverijo poreklo. Želim si, da bi doživel, da bomo Slovenci postali lokalpatrioti in bomo najprej posegli po našem sadju, pa četudi bomo morali zanj odšteti nekaj centov več, in se ob tem zavedali, da ne samo, da s tem podpiramo naše pridelovalce, zavestno bomo naredili še nekaj dobrega za naše zdravje.

Slovenci danes pojemo veliko manj jabolk, kot smo jih včasih, le še četrtino jabolka na dan. Zakaj?

To je posledica tega, da v trgovinah lahko kupiš sadje z vsega sveta. Se mi pa zdi škoda, da je jabolko postalo tako zapostavljen sadež, saj je eden najbolj zdravih. Po učinkovinah, ki koristijo zdravju, je na drugem mestu, takoj za brusnicami. Jabolka so močan antioksidant, znižujejo povišan holesterol, uravnavajo maščobe in sladkor v krvi, pospešujejo presnovo in odvajajo vodo iz telesa. Sam se lahko pohvalim, da pri 63 letih nimam še nobenih zdravstvenih težav. Ni iz trte izvit rek eno jabolko na dan odžene zdravnika stran.

Začnete dan z jabolkom?

Dan začnem s čajem iz zdravilnih zelišč, ki jih nabirata mama in tašča, ki si ga osladim z medom. Po čaju pa pojem še jabolko.

Ga tudi končate z jabolkom?

Velikokrat, ali pa s kozarcem domačega vina. (smeh)

Sadjarstvo ni ravno sanjski poklic. Vaš kruh je močno odvisen od narave. Oktobra 2012 vam je snegolom uničil skoraj vse sadike. Od 27.000 ste jih morali zamenjati 20.000.

Vedno je nekaj. Pred dobrimi desetimi leti nam je denimo voluhar v eni sezoni uničil skoraj 600 dreves, lani smo imeli hudo pozebo. Saj nekaj dobimo povrnjeno, ker smo zavarovani. Vse, kar se zgodi, smo pač vzeli v zakup, sicer se tega ne bi šli.

Kaj bi bilo treba spremeniti v naši kmetijski politiki, da bi postali država, ki prideluje predvsem ekološko sadje in zelenjavo?

Ne vem. Veliko se govori o promociji. V ta namen nam država zadnja tri leta vzame okoli 20 evrov po hektaru. Na žalost od tega ni nobenega učinka, razen da ima nekaj ljudi na ministrstvu, ki se s tem ukvarja, službo. Mi v teh letih nismo prodali čisto nič več jabolk kot prej.

Kaj predlagate, da bi bilo bolje?

Ko so Pavličevi lani eni od slovenskih trgovskih verig ponudili motni sok, so ga dvakrat dali v analizo, enkrat celo v Italijo. »Prepričani so bili, da smo v sok dodali sladkor. Sokovi imajo običajno med 11 in 12 odstotkov suhe snovi, naš pa je je imel 16 odstotkov. Nazadnje se je izkazalo, da je bil rezultat posledica kakovostnega sadja. Mi sokov, niti krhljev, nikoli ne delamo pred decembrom. Naša jabolka so umedena, je pa res, da zaradi tega izgubimo kvantiteto, ker se jabolka začnejo izsuševati, nekaj jih pa tudi že zgnije.«

Eko sadjarji Slovenije, pet nas je ustanoviteljev, smo se povezali v eno skupino z namenom, da se poenotimo v cenah. Ko nam je že ravno začelo uspevati, so se na tržišču pojavili veliki igralci (veliki nasadi, ki so se iz konvencionalne pridelave preusmerili v ekološko), ki poslujejo na svoj način. Z njimi se ne moremo dogovarjati, saj gledajo samo na svoje interese. Če želimo preživeti, je naša edina možnost, da postanemo butični in iščemo kupce od vrat do vrat. Njim pa prepustimo trgovske verige, ki jih bodo zalagali z velikimi količinami jabolk po dumpinških cenah. Trgovcev pa kakovost, na žalost, ne zanima preveč.

Če vas prav razumem, se zasebnim ekološkim sadjarjem napovedujejo še slabši časi, kot so bili doslej.

Najboljši časi, ko smo lahko vse, kar smo pridelali, prodali, so zagotovo mimo. Država ekoloških sadjarjev tudi ne stimulira prav dosti. Saj so razpisi, vendar ti za sabo potegnejo ogromno administracije in začetnih stroškov. Mi se že nekaj let nismo prijavili na noben razpis. Ljudje, ki delajo na teh razpisih, pa tudi ne delajo v interesu kmetov. Bolj so sami sebi namen. Če za primerjavo vzamemo Avstrijo. Tam h kmetu, ki je zaprosil za denarna sredstva, pride kmetijska svetovalna služba, poslika parcelo, preračuna, koliko sadik gre na parcelo, in naredi predračun. Čez 14 dni je na kmetovem računu že 40 odstotkov denarja. Preostanek pa dobi, ko dokaže, da je projekt uspešno zaključil. Jaz sem se z enim razpisom, preden je bil odobren, mučil tri leta. Denar so mi nakazali šele, ko je bil projekt končan, pa še to šele po tem, ko sem izpolnil še cel kup dodatnih zahtev. Pri nas so razpisni pogoji pisani bolj na kožo velikim. Tako kot v zdravstvu se tudi v kmetijstvu dogajajo sumljivi posli.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana