Ali so izredne razmere, kot jih imamo zdaj, na neki način želja vsakega novinarja, ker osmišljajo novinarski poklic?
Želja zagotovo ne, ker smo ljudje, verjetno pa nihče ne želi živeti v takem svetu. Po drugi strani je to seveda novinarski izziv. Novinarji smo precej posebni ljudje, ki svet ves čas pozorno opazujemo in razmišljamo o tem, kako neko informacijo ali dogajanje čim bolje dognati in ga tudi čim bolj razumljivo predstaviti občinstvu. S tega vidika je to obdobje seveda zanimivo. A kakega veselja, da se zdaj lahko tudi bolj izkažemo, ne čutim. Poročanje o ekstremnih dogodkih je pravzaprav dokaj preprosto, pozornost pa zagotovljena. Jaz si želim, da bi bile razmere normalne. Prav v času normalnosti lahko dober novinar pokaže največ.
Kako je vaše delo v teh izrednih razmerah drugačno?
Delamo več od doma, več je dogovarjanja prek spletnih povezav. Na ta način mi je težje delati, ker je novinarstvo ekipni šport. Pomembno je, da se vidimo in sodelujemo. Razmeram se poskušamo karseda dobro prilagoditi. Delo na domu je trenutno ena boljših rešitev za zajezitev epidemije.
Mislite, da bo delo od doma nova realnost?
Zagotovo se bo poznalo pri razmišljanju o prihodnji organizaciji dela. A morda bo odziv v prvem obdobju po epidemiji prav nasproten: ljudje bomo poskušali vse zamujene stike hitro nadoknaditi, morda bo prišlo do nekakšnega novega zanosa, zagona za neposredno sodelovanje.
Pogrešate stike ali vam morda ustreza osamitev?
Ne poznam nikogar, ki bi mu osamitev v resnici ustrezala. Moje delo zahteva določeno mero individualizma, a imam okoli sebe vendarle zelo rad ljudi in z veseljem delam z njimi. V tej osamitvi sem precej nesrečen. Neposredni pogovori so najbolj produktivni, pogosto celo ključni za delo na televiziji.
Kako se odpočijete od slabih novic?
Znam se sprostiti. Šport je najbolj normalen naravni odziv na to. Pa s knjigami, čeprav zaradi službe bolj berem publicistiko, povezano z razumevanjem sveta.
Še vedno tečete?
Seveda. Glede tega se zaradi omejitev gibanja življenje ni kaj dosti spremenilo, že prej sem večinoma tekal po Ljubljani. A področje Rožnika, kjer sem najbolj aktiven, še nikoli ni bilo tako polno ljudi. Zapiranje v občine oziroma regije in s tem osredotočanje gneče na določene točke se mi v danih razmerah, sploh ker vemo, da se virus zunaj težje širi kot v notranjih prostorih, ne zdi posebej smiselno. Omejitev se praviloma držim, ker menim, da je to tudi izraz solidarnosti do drugih, ki so bolj ogroženi. To je pač tipičen primer zdravstvene krize, kjer je odgovornost posameznika velika. Bilo pa bi verjetno lažje, če bi bili določeni ukrepi utemeljeni bolje in predvsem bolj logični.
Mislite, da bi se ljudje bolj držali navodil, če bi bilo vladno krizno komuniciranje drugačno?
Domišljam si, da o javnem komuniciranju nekaj vem, navsezadnje sem tudi sam del tega. Da, mislim, da je to eden glavnih problemov slovenskih oblasti, prejšnjih, trenutnih in verjetno tudi prihodnjih. Nisem posebej optimističen, da bi se to lahko hitro spremenilo. Gre za problem komunikacijske kulture. Javna komunikacija, zlasti nekaterih institucij države, je pri nas res velika težava. Po drugi strani pa vidimo, da se da v teh razmerah delati tudi drugače. Nekateri deli civilne družbe so zgledni primeri, denimo skupina znanstvenikov, zbranih v Covid-19 sledilniku, ki komunicira odlično, čeprav od uradnih ustanov dobi premalo uporabnih podatkov. Ali pa Univerzitetni klinični center Ljubljana, kar me niti ne preseneča, saj je tam za to pristojen naš bivši kolega Jure Brankovič. Je pa težko z zanesljivostjo trditi, da bi bil naš epidemiološki položaj bistveno boljši, če bi bilo komuniciranje drugačno. Irska vlada na tem področju deluje na zelo kakovosten, jasen in pregleden način, a so tudi tam razmere trenutno zelo težke. Pandemija je pač univerzalen problem. Se pa vedno na vseh področjih vse da narediti bolje, kar navsezadnje velja tudi za medijske hiše in posameznike v njih, vključno z menoj. Pomembna je sposobnost učenja iz lastnih napak. V Sloveniji je ta sposobnost očitno precej omejena.
Kako v poplavi mnenj in bombardiranju z informacijami z vseh strani izbrati prave oziroma vedeti, komu zaupati?
Mislim, da je to lažje, kot si marsikdo misli. Ena glavnih nalog sodobnih novinarjev je, da morajo znati hitro prepoznati verodostojne vire. In da informacije, ki jih imajo, tudi ustrezno preverijo. V Sloveniji imamo s tem očitne težave. Tudi na RTV Slovenija ti standardi niso vedno in v vseh primerih upoštevani. A večinoma vendarle so, v tem smo boljši od večine drugih. V Sloveniji je še poseben problem v tem, da je zaupanja v mnoge državne institucije malo, za kar je delno krivo tudi načrtno delovanje tistega dela politike v zadnjih letih, ki je podpihoval dvome o nekaterih institucijah države. Kritičnost je nujna, razdiralnost pa je nevarna. Če ostanem pri RTV Slovenija – ne glede na to, da sem tudi sam kritičen do našega in tudi lastnega dela, lahko mirno zatrdim, da smo eden od zaupanja vrednih medijev v Sloveniji. Imamo dolgo tradicijo poštenega dela, dolgoletne izkušnje, večina se nas iskreno in na temelju znanja trudi ohraniti verodostojnost. Na drugi strani pa je žal veliko virov, ki so izrazito neverodostojni. Splet ponuja ogromno informacij, a že s kančkom raziskovalnega brskanja in le nekaj kliki za mnoge, še tako udarne, lahko kar hitro ugotovimo, da so nerelevantne, nepopolne, zavajajoče ali celo lažnive.
Ampak ljudje sami ne preverjajo, senzacionalistični naslovi pa privlačijo.
O družbenih omrežjih
»Marsikaj poteka ciklično. Morda torej prihaja čas, ko se bodo ljudje utrudili od množičnega komuniciranja prek družbenih omrežij in bo neposredno komuniciranje spet prišlo v modo. A splet kot tak in vse komunikacijske možnosti, ki jih imamo, so lahko tudi odlično orodje za širjenje znanja in razumevanje sveta – so lahko tudi orodje dobrega. Stvari morda niso tako temačne, kot jih vidimo zdaj.«
Za to obstaja bržkone celo evolucijski razlog: homo sapiens je sorazmerno mlada vrsta in pisava je na premici našega razvoja sorazmerno nov fenomen. Pomislite: ko vidite nekaj napisanega, temu morda v prvem trenutku načeloma verjamete. Če je nekaj napisano, se je za to nekdo moral potruditi in napisano premisliti. Se pravi, da to mora držati. A v 21. stoletju ne klešemo več napisov na kamen. Morda je še prezgodaj, da bi se pri večini razvil mehanizem skepse in potreba po preverjanju in premisleku o napisanem ali slišanem. Ljudje še vedno preveč nasedajo prvotnemu instinktu glede napisanega. Zaradi družbenih omrežij smo še bolj izpostavljeni veliki količini informacij, ki so ob tem še bolj kričeče, tako rekoč seksi, hkrati pa jih sami ali s pomočjo nam skrivnostnih algoritmov filtriramo tako, da samo potrjujejo naša mnenja in celo predsodke. Razvoj množičnih medijev je problematičen, ker so s pojavom interneta postali odzivnejši in neposrednejši. Senzacionalistične novice hitro privabijo več klikov, pretiravanje se le še stopnjuje, v tej ihti pa je vse manj časa za preverjanje in premislek. Tradicionalni mediji, kar je medtem postala tudi klasična televizija, imamo precejšnje težave, ker smo po naravi in poslanstvu počasnejši. Informacijo praviloma objavimo šele, ko jo preverimo. A do takrat je informacijski stampedo že tako daleč, da ga je nemogoče zaustaviti, tudi če temelji na napačnih informacijah, ki so včasih celo čustveno nabite ali žaljive. Javno mnenje oziroma dojemanje informacij je postalo v zadnjem desetletju in pol tako rekoč histerično. Kričanje je težko utišati z umirjenim glasom. Vsi, tudi nenovinarji, bi morali vložiti več truda v preverjanje. Potrebno je več skepse, a spet ne preveč. Znanosti z vsemi težavami in dilemami, ki jih ima, vseeno kaže verjeti. Prav ta pandemija pa je pokazala, da od nje ne smemo in ne moremo takoj pričakovati nekih zelo jasnih odgovorov. Ker jih preprosto ni – ta virus je glede tega zelo jasen. Znanstvene metode zahtevajo neprestano preverjanje, a so na dolgi rok veliko bolj zanesljive kot prazne govorice, ki imajo takoj in za vse na videz preprosto rešitev in razlago. Mimogrede, tudi populizem v politiki temelji na slednjem. Zato je tudi tako prazen in nevaren.
Družbena omrežja so postala orodje in orožje politike, prek njih lahko vsak izraža svoja mnenja, tudi žaljiva, sovražna, škodljiva. Raven komunikacije je zelo nizka. Kam nas bo to pripeljalo?
Sovražni govor in javne žalitve so obstajali že prej, nov fenomen pa je, da smo zaradi družbenih omrežij temu količinsko lahko bolj izpostavljeni. Problem je še v tem, da družbena omrežja, ki na neki način delujejo kot mediji, niso temu primerno regulirana. To bi morale urediti države oziroma povezave, kakršna je Evropska unija. Zamisli take regulacije se rojevajo, tako v EU, ZDA kot Avstraliji. Nekaj se premika. Je pa seveda na koncu veliko odvisno od ravnanja posameznikov. Mislim, da bi morali ljudje ta omrežja uporabljati bolj pametno in smiselno. Na koncu je vse povezano z izobraževanjem. Ključno je več znanja, več izobrazbe in poznavanja delovanja omrežij. Kdor ve več, je po navadi tudi bolj odprt za soočanje z drugačnimi mnenji.
V zadnjih letih je vse več napadov, verbalnih in tudi fizičnih, na novinarje. Ste tudi vi doživeli kakšnega?
Ne, razen nekaj verbalnih zdrsov in primitivnih opazk na moj račun. Tudi zato, ker imam glede tega kar debelo kožo in izkušnje. Vse to me posebej ne vznemirja. Opažam pa, kar potrjujejo tudi empirične raziskave iz tujine, da so tudi v Sloveniji novinarke precej bolj pogosto žrtve nasilja na vseh ravneh, še posebej besednega. Česa tako ogabnega, kar so razni ljudje, znani in neznani, pisali ali govorili o mojih kolegicah, sam še nisem doživel. Mislim, da je to žal tudi kazalec, kaj je dejansko v ozadju: izrazito sovraštvo do žensk in zavračanje enega od samoumevnih in ključnih temeljev vsake normalne demokratične družbe: enakopravnosti spolov. Enako velja tudi za rasno enakost. Rasizem je simptom iste bolezni. To je v 21. stoletju res skrb vzbujajoče.
Podpirate izbiro novega generalnega direktorja RTV Slovenija?
Nisem več član Programskega sveta. Mnenja o njegovem programu še nimam, ker ga še nisem videl. Prav tako Andreja Graha Whatmougha osebno ne poznam. Seveda pa mu želim vso srečo in upam, da bomo dobro sodelovali. Za nas ustvarjalce je najpomembnejše, da bomo imeli še naprej možnost za ustvarjanje še bolj kakovostnega programa na vseh področjih – RTV je namreč veliko več kot le informativni program televizije. Žal se premalo ljudi zaveda, kako obsežno je naše poslanstvo in na koliko področjih smo dolžni delovati. Če bomo lahko rasli, bili še boljši, šli v korak s časom, če se bomo imeli možnost še bolje odzivati na izzive, bom zadovoljen. Seveda pa od vodje hiše pričakujem, da se bo vsakokrat jasno zavzel za našo avtonomijo. Ta ni sama sebi namen, pač pa je potreba družbe, v času vsesplošne komunikacijske histerije še toliko bolj. Namreč da imamo odprt, dostojen, verodostojen, dostopen in odziven nacionalni medij, ki deluje neodvisno od državnih organov in nastavlja zrcalo družbi. To je navsezadnje tudi namen RTV-prispevka.
