Slovenci smo že vajeni, da ima naš predsednik vlade zelo hitre prste in se na dogodke in dejanja ljudi odziva hitro, včasih na prvi pogled tudi brez premisleka, zagotovo pa brez omike, ki bi jo pri politiku na tako visokem položaju pričakovali. Svoboda govora, kot si jo predstavlja naš predsednik vlade, je pač neotesana dama. Janez Janša se prek izjav spoprime z vsemi, ki mu niso pogodu, od opozicije do domačih in tujih novinarjev, šolnikov, sindikalistov, nevladnih organizacij, kulturnikov, statističnega urada, tujih diplomatov, glasbenikov … Seznamu ni videti konca in zagotovo je še delo v nastajanju. Ker je pač karizmatična oseba, ki vodi z zgledom, mu predvsem na družbenih omrežjih sledijo zvesti občudovalci, ki neizmerno uživajo v spoznanju, da so očitno nastopili časi, ko si lahko nesramen, nevljuden, celo sovražen, a še vedno ljubljen s strani prvega med enakimi.
Drugi predsednik
V Sloveniji pa imamo še enega prvega med enakimi, ki zase prav tako trdi, da vodi z zgledom. Predsednika, ki sodeluje in ne obsoja. Ki pogosto ni razumljen, kot bi želel. Ki se trudi tudi slabe stvari povedati na prijazen način. Ki ne verjame, da je beseda bolj slišana, če je izrečena na bolj glasen način. Ki političnih sopotnikov nikoli neposredno in z imenom ne pozove k prekinitvi žaljenja in obtoževanja, ampak bo zgolj povedal, da se tem globoko ne strinja. Predsednika republike, ki si je pravno načelo institucionalnega ravnotežja, ki mu nalaga, da se v delo drugih vej oblasti ne sme vmešavati, razložil tako, da ljudi, ki sejejo nestrpnost, ne sme neposredno imenovati in jim v obraz povedati, kar jim gre. Številni Slovenci in Slovenke slednje od njega pričakujejo že dlje časa, predvsem zato, ker je očitno, da njegov princip združevanja naroda ne deluje in da ga tisti, ki jih z vso vljudnostjo nagovarja, namenoma ne slišijo.
Zaposleni vodja države
V zadnjih dneh je predsednik vlade poslance pošiljal v zdravstvene ustanove, novinarje nacionalne radiotelevizije označil za prikrite antisemite, nad delavce v prosveti pošiljal inšpektorje … Vse to ob izvajanju stalnega repertoarja o krivdi opozicije in medijev za poraz v boju z epidemijo. Ko se je v sredo, ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, v javnosti po dolgem času spet pojavil predsednik države Borut Pahor, smo pričakovali, da bo morda pa tokrat vendarle nastopil z več odločnosti in pokazal kanček ogorčenja nad tem, kar je zaznamovalo našo politično realnost v zadnjih dneh. A kot je predsednik Pahor povedal že v prednovoletnem intervjuju za naš časnik, je prepozno, da bi se spreminjal, in si bo ostal zvest tudi tokrat.
Delitev krivde
Tako smo spet dobili postreženo izjavo, ki krivdo za vse večjo nestrpnost med političnimi strankami in posledično tudi med državljani enakomerno deli na vse strani: »Vsi mi, zlasti tisti, ki imamo javno besedo, se moramo vzdržati vsake besede in vsakega ravnanja, ki bi ga lahko kdo razumel kot žaljivo, kot sovražno ali celo hujskanje k nasilju. To je naša moralna in človeška dolžnost, tistih, ki sodelujemo v javnem življenju, pa tudi politična zavezanost,« je povedal.
Odmev lastnih besed
Tisto, kar si mnogo ljudi v Sloveniji želi, pa je, da bi tudi sam slišal odmev besed preživelega poljskega taboriščnika v Auschwitzu Mariana Turskega, ki jih je predsednik uporabil v svojem govoru ob obeležitvi mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta na judovskem pokopališču v Dolgi vasi: da obstaja tudi enajsta božja zapoved, »ne bodi ravnodušen«. Predsednik je dodal, da je veliko dogodkov in procesov vodilo v moralno dno 20. stoletja. »Začelo se je z drobnimi nestrpnostmi in končalo s tem, da je bilo pobijanje Judov v Auschwitzu in drugod šteto kot normalno dejanje,« je povedal predsednik republike in poudaril, da do tega nihče ne sme biti ravnodušen. A pri nas smo že krepko mimo obdobja malih nestrpnosti, in če kdaj, je zdaj zadnji čas, da jasno in glasno povemo, kaj je narobe in kdo je tisti, ki seje razdor. Trenutno javno mnenje se sicer lahko ustvarja z besedami in slikami, objavljenimi na družbenih omrežjih, a ko bodo naši otroci gledali nazaj, kaj smo storili, da bi preprečili ponovni zdrs na moralno dno, bodo, tako kot vedno, štela le dejanja.
