»Naše delo je zelo raznoliko. Ne gre le za obdelavo vlog za denarno pomoč ali urejanje rejništva, skrbništva in podobno. Pokušamo pomagati tudi ljudem, ki ne potrebujejo državnih sredstev, imajo dovolj prihodkov za normalno življenje, pa morda ne znajo z njimi upravljati,« pravi Miran Kerin, direktor Centra za socialno delo Spodnje Podravje. Ena takih zgodb se je začela pisati leta 2018. Leto dni po smrti staršev je Hajdinčan Miran Merc sprevidel, da čeprav je podedoval precej nepremičnin, jih sam ni zmožen upravljati. Na pomoč pri tem mu je priskočila socialna služba. »Naša socialna delavka je preverila njegove želje. On še vedno v celoti upravlja z invalidnino, ki jo prejema. Izkupiček vseh nepremičnin, ki jih je prodal v tem času, pa je bil porabljen namensko; za obnovo dotrajane hiše,« še doda Kerin.
V samo dveh letih je prenova več kot očitna. Staro gospodarsko poslopje so podrli, ureja se notranjost hiše, dvorišče je dobilo povsem novo podobo. Vse to je Mercu uspelo urediti v celoti s svojim denarjem. Da ga smotrno in karseda ekonomično porablja, pa skrbijo zaposleni na CSD Spodnje Podravje. Kar še posebej poudarjajo, je, da vse odločitve sprejemajo v sodelovanju z njim. »Dvakrat smo prodajali nepremičnine, zdaj bomo očitno prodajali še eno njivo, ker si želi novo fasado. Ko smo začeli obnavljati hišo, smo ugotovili, da je res treba urejati vse na novo. Od vrat, oken, strehe do izolacije, tal in podobno. Delno se je urejalo tudi dvorišče. Pomagamo mu pri realizaciji, seveda pa vse počnemo v sodelovanju z njim,« pojasnijo na CSD.
Socialni delavci v več vlogah
Od sklenjenega dogovora z Mercem sta minili dve leti. Skupaj z zaposlenimi na CSD Ptuj jim je uspelo pokazati, kako se da v takšnih primerih – ko so ljudje pripravljeni na to – nekomu povsem spremeniti življenje. Kot pravijo strokovni delavci, to sicer zahteva zelo veliko truda in angažmaja. Pravzaprav so oni tisti, ki kličejo gradbenike, se dogovarjajo za ceno, skrbijo, da je vse urejeno skladno z dogovorom in podobno.
Centri so že večkrat zaradi nemogočih pogojev poskrbeli za nova domovanja posameznikov in družin. To pa je prvi primer, da so dejansko le usmerjali uporabnika. »Življenje se mu je popolnoma spremenilo. Je zelo dobrosrčen možakar, ki potrebuje le pomoč pri sprejemanju odločitev,« še pravijo. Njegova velika želja, da izboljša bivalne pogoje, je skorajda v celoti izpolnjena. Zdaj si želi le še družbe. Kot pravi, bi z veseljem pod svojo streho sprejel žensko, ki bi mu krajšala dneve. »Gledaš televizijo, se pogovarjaš z znanci, sosedi, ampak najlepše je, ko imaš nekoga, s komer lahko spiješ kavo,« pravi Merc. Želi si urejeno žensko. Tudi sam je zelo pedanten; čeprav živi sam, je njegova hiša zelo urejena in čista.
»Zadovoljen sem, kako sta urejeni hiša in okolica. Še polno vsega si želim, ampak bo počasi. Lepo bi bilo, če bi potem lahko z nekom užival tu,« še doda 56-letnik.
S tem, ko je CSD prevzel skrbništvo nad prodanim premoženjem, se je zanj osebno začelo novo poglavje. Socialna delavka, ki dela na njegovem primeru, upravlja le ta del sredstev – seveda v dogovoru z njim. Z nadomestilom za invalidnost upravlja popolnoma sam. Kar zelo zadovoljno ugotavljajo na centru, je, da je tudi na tem področju Merc izjemno redoljuben. Redno poravna vse položnice, kar pa je daleč od tega, da je redna praksa. Primerov, ko posamezniki prejemkov ne porabijo smotrno in za njimi, kljub temu da morda niti nimajo zelo nizkih prihodkov, ostanejo dolgovi, je žal preveč.
Na zahodu je praksa, da CSD pomagajo pri racionalni porabi prejemkov uporabnikov
»Zahodne države, vem konkretno za Belgijo in Veliko Britanijo, imajo službe, ki delajo izključno na vodenju financ posameznikov. Mnogo jih niti ne vidi denarja, najprej se poplačajo položnice, šele nato lahko upravljajo s preostankom prejemkov. Imajo prav službe, ki držijo roko nad temi dohodki uporabnikov, nad tem, da so porabljeni smotrno. Tudi v Sloveniji bi gotovo potrebovali takšno službo znotraj centrov za socialno delo. Pomembno je, da se denar porabi za osnovne stvari. Pri nas pogosto za uporabniki kljub denarni pomoči, ki jo prejmejo, ostane zelo veliko dolgov, ker enostavno ne plačajo položnic, pač pa porabijo denar za kaj drugega,« pravi Kerin. Prepričan je, da bi bila takšna sistemska rešitev na nivoju države nujna. Trenutno priznavajo, da tak način dela, kot so ga ubrali v tem primeru, za strokovne delavce ob rednem delu predstavlja zelo veliko obremenitev.
