Do omenjenega dodatka so bili šolniki in vzgojitelji (tako kot ostali javni sektor) upravičeni z razglasitvijo epidemije. Določen je z 11. točko 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS), ki pravi, da se izplača »za delo v rizičnih razmerah (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij) v višini 65 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca«.
Marsikdo se sicer upravičeno sprašuje, ali so razmere v šolskih zavodih res tako rizične, da bi si zaposleni lahko izplačevali omenjeni dodatek. Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) pa bolj kot to skrbi formalna razlaga KPJS, ki dopušča odločitev o pravici do višinedodatka vsakemu posamičnemu delodajalcu v javnem sektorju.
Po besedah Majde Anzelc, predsednice OO SVIZ Ptuj s 1300 člani, gre predvsem za neenakosti, ki lahko nastanejo pri izplačilu dodatka zaposlenim, ki opravljajo delo v enakih pogojih. Šolsko ministrstvo se namreč ni odločilo za enotno urejanje dodatka, zato so se razlike po mnenju Anzelčeve v praksi tudi uresničile.
Učiteljem krizni dodatek le za čas pouka v učilnici, ostalim zaposlenim različno
Učitelji, ki delajo od doma, do tega dodatka niso upravičeni; razen prvi teden epidemije (oktobra, op. a.), ko so svoje delo opravljali v šolskih učilnicah. Takoj ko se je vzpostavilo izobraževanje na daljavo, kriznega dodatka niso več prejeli. So pa s tistim dnem pridobili pravico do izplačila dodatka za materialne stroške, ki znaša dva evra na dan.
Ravnatelji šol so tako morali sprejeti interni akt oziroma sklep, s katerim so opredelili nevarne pogoje dela in čas, ko je javni uslužbenec dejansko opravljal delo v teh pogojih ter s tem pridobil tudi pravico do dodatka. »Za dela in naloge, ki se opravljajo pod nevarnimi pogoji, šteje delo, ki ga zaposleni strokovni delavci opravljajo neposredno z otroki, učenci in dijaki v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Pri tehničnem osebju so to dela, ki se opravljajo v prostorih zavoda, kjer so skupaj z drugimi sodelavci ali uporabniki. Pri ostalem osebju pa za nevarne pogoje dela šteje opravljanje dela s sodelavci ali s strankami,« je pojasnila Anzelčeva.
Krizni dodatki različni od šole do šole
Višina dodatkov je odvisna od tega, koliko časa je posameznik na delovnem mestu izpostavljen stiku s sodelavci in zunanjimi uporabniki, kar je po posameznih zavodih zelo različno. »Kakšni so ti zneski, se ne ve, ker gre za varovan podatek; vem le, da so različni.«
Po zbranih informacijah so ptujske osnovne šole interne pravilnike o tem, kdo in koliko časa dela v nevarnih pogojih v šolskih zgradbah, in mu zato pripada dodatnih 65 odstotkov višja urna postavka, poenotile. Načeloma so lahko zaposleni v šolah po teh internih aktih upravičevali do največ 50 odstotkov oddelanih ur, za katere jim je pripadel še omenjeni krizni dodatek. Ali so bili do zdaj vsi krizni dodatki res obračunani in dodeljeni pravično, je že drugo vprašanje, saj je očitno šlo bolj ko ne za »uravnilovsko« določanje meril.
Ravnatelji želijo enakovredno obravnavo
Na drugi strani so ravnatelji, ki jih lahko upravičeno boli glava, ko delijo krizne dodatke za delo zaposlenim, ki pravzaprav v času dela v šoli niti niso bili v stiku s komerkoli, po drugi strani pa sami do tega dodatka nimajo pravice. Zato se je Združenje ravnateljic in ravnateljev Slovenije že obrnilo na pristojna ministrstva s pobudo, da se dodatek prizna tudi njim, saj se ne obravnavajo enakovredno. Prepričani so, da so upravičeni tudi do dodatka za stalno pripravljenost, saj že od 16. marca lani delajo v manj ugodnem delovnem času in so v stalni pripravljenosti. Po mnenju Ivanke Korez, predsednice Društva ravnateljev ptujskega področja, imajo ravnatelji v času epidemije veliko več dela, predvsem administrativnega in organizacijskega.
Šolnikom, ki čakajo na delo, solidarnostna pomoč ne pripada
Šolsko ministrstvo je v času epidemije prejelo več vlog za izplačila solidarnostne pomoči. Kot so pojasnili na ministrstvu, zaposlenim, ki so bili napoteni na čakanje, pripada nadomestilo v višini 80 odstotkov plače oziroma najmanj v višini minimalne plače, zato jim solidarnostna pomoč ne pripada. »Sklicevanje na nastalo škodo zaradi prejemanja nadomestila plače, ki je za 20 odstotkov nižje od polne plače, ni možno šteti za nastalo škodo zaradi epidemije, saj je javni uslužbenec prejel vse, kar mu po zakonu pripada. Če bi javni uslužbenec za čakanje na delo prejel stoodstotno nadomestilo plače, bi bil v privilegiranem položaju glede na tistega, ki dela in dobi plačo. Zgodilo pa bi se lahko tudi, da bi nadomestilo plače javnega uslužbenca in solidarnostna pomoč presegla plačo, ki bi jo javni uslužbenec prejel, če bi delal,« so zapisali na ministrstvu.
