Milena je prostovoljka v krajevni organizaciji zadnjih 13 let, 12 let pa vodi tudi skupino starejših za samopomoč, ki ponuja podporo starejšim, ki živijo sami in bi bili brez srečevanja v skupini osamljeni. »Od nekdaj sem bila odprta ter pripravljena nuditi pomoč in podporo ljudem, ki so se znašli v stiski. Vključitev v takšno organizacijo pa mi je ponudila priložnost, da del svojega prostega časa namenim ljudem, ki to vrsto pomoči potrebujejo,« je povedala Milena, ki je ena od devetih prostovoljcev v KORK Šmihel, ki pokriva območje Šmihela, Košenic, Škrjanč, Boričevega in del Šegove ulice.
»Naši krajani imajo različne potrebe, nekateri potrebujejo stalno pomoč in podporo, nekaterim to nudimo le občasno. Socialno ogroženi največkrat potrebujejo materialne dobrine ali finančno pomoč. KORK Šmihel se oskrbuje le z denarjem od pobrane članarine in s prostovoljnimi prispevki, ki jih razdelimo med pomoči potrebne. Medtem ko so starejši občani večinoma prikrajšani za osebne stike in pogovore. Tako eni kot drugi pa so hvaležni za topel objem, iskren stisk roke in prijazno besedo,« je opisala. Opaža, da vsem primanjkuje pristnih medsebojnih odnosov, da se ljudje preveč zapiramo med štiri stene. »Ne najdemo časa za sočloveka, za pogovor in oporo, ki bi v ljudeh pregnala strah ob spoznanju, da v težkih situacijah niso sami,« meni.
Dodaja, da je epidemija stanje še poslabšala, saj smo se čez noč zaprli v svoje domove in se izolirali pred soljudmi. »Še posebej vse to slabo vpliva na starejše, saj spadajo med rizične skupine. Poleg tega so manj vešči uporabe računalniških programov, ki trenutno omogočajo edini stik z drugimi. A kljub vsemu se prostovoljke KORK Šmihel ne damo. Sprotne težave smo reševale v telefonskih pogovorih, starejše pa smo ob upoštevanju vseh priporočil NIJZ presenetili in obdarili z novoletnimi darilci. Tokrat topel objem in stisk roke nista prišla v poštev, a kljub vsemu smo narisali na obraze kar nekaj nasmehov,« je zadovoljno dejala Milena, ki se bo s prostovoljnim delom ukvarjala, dokler ji bo služilo zdravje.
KORENINE
S Faniko Avbar sta leta 2008 ustanovili skupino za samopomoč starejših z imenom Korenine, ki se je začela srečevati enkrat tedensko v Gasilskem domu Šmihel. Začele so z le nekaj člani, kasneje je bilo v skupini enajst žensk in en moški, ker pa se je starostna meja zelo višala, povprečna starost leta 2017 je bila 82 let, so se lani na žalost poslovili od dveh svojih članov, šest jih je zaradi zdravstvenih težav prenehalo obiskovati skupino. »Srečanja so se začela ob čaju in klepetu, nato smo nadaljevale s kakšno poučno temo, igrami za urjenje spomina, petjem ali družabnimi igrami. Praznovali smo tudi rojstne dneve. Vsi udeleženci so zelo radi prihajali na srečanja, zaradi druženja. Stkale so se pristne prijateljske vezi. Ob pojavu epidemije smo po telefonu ostali v stiku, vendar moram priznati, da zelo pogrešamo svoja srečanja ob sredah,« je dodala.
KRVODAJALEC Z VELIKO ZAČETNICO
Matjaž Šinkovc se je s krvodajalstvom srečal v tretjem letniku poklicne šole, ko je tedaj zaradi prostega dne kri daroval celoten razred. »Življenje je zanimivo popotovanje, nikoli ne veš, kaj te čaka na poti. Treba se je zavedati, da se ti življenje lahko čez noč postavi na glavo in se znajdeš v situaciji, v kateri potrebuješ pomoč sočloveka. Sam na srečo transfuzije krvi nikoli nisem potreboval, sem pa vesel, da lahko s skromno gesto nekomu pomagam rešiti življenje. Nič ne boli, nič ne stane, s tem ničesar ne izgubiš, za sočloveka pa lahko veliko dobrega narediš,« je poudaril. Ponosen in vesel je, da je lahko kri daroval 190-krat, zadnjič ravno na svoj 66. rojstni dan. »Če ne bi bilo starostne omejitve, bi bil z veseljem krvodajalec tudi v prihodnje. Vsake tri mesece sem se res veselil darovanja krvi, to je bil zame prav poseben dan. Pa ne zaradi prostega dne, saj sem bil samostojni podjetnik, temveč zaradi prijetnega občutka, ki se je vsake tri mesece rodil v meni. Ponosen sem, da lahko darujem in pomagam!«
Zdravje mu je res dobro služilo, saj se nikoli ni zgodilo, da bi ga zavrnili, le v otroštvu je imel otroško paralizo. Kot leto in pol star fantič je v bolnišnici preživel leto dni, kasneje je imel okoli deset operacij, zadnjo leta 1972, ko so mu zravnali zvito stopalo. »Posledica otroške paralize je le, da imam malo krajšo nogo, a to se z letala ne vidi,« je nasmejano pripomnil Matjaž.
TUDI GASILCA
Oba sta tudi člana Prostovoljnega gasilskega društva Šmihel – Milena od leta 1997, Matjaž dve desetletji. Ona je bila blagajničarka 20 let, priskočila je tudi na pomoč pri urejanju doma in okolice, pred 14 leti pa je ustanovila tekmovalno skupino veterank. V svoji zbirki imajo že 38 pokalov, posebej pa so ponosne, da so se štirikrat uvrstile na državno tekmovanje. »Tudi lani bi se ga udeležile, a so vsa tekmovanja zaradi epidemije odpadla,« je povedala. Matjaž je zadnjih 16 let gospodar gasilskega doma oziroma hišnik, kot sam pravi, sicer pa se v prostem času rad usede na kolo ali se druži s prijatelji.
Z Rdečim križem, če se vrnemo na začetek, je povezana vsa družina. Sin Jure in zet Danilo se občasno udeležujeta krvodajalskih akcij. Hči Mateja je svojega moža spoznala na Debelem rtiču, kjer je bila mentorica, Danilo pa športni animator. Nekaj let sta še skupaj hodila na Debeli rtič, kjer sta se trudila, da sta otrokom iz ogroženih družin polepšala počitnice. Danes sicer nista več vključena v dejavnosti Rdečega križa, saj imata svojo družino in druge obveznosti, ki jima trenutno ne dopuščajo takih dejavnosti. »Z ženo meniva, da otrokom nudiva dober zgled in da bodo v prihodnje tudi oni stopali po poti prostovoljstva,« pravi Matjaž Šinkovc.
