Ljubljana je imela takrat nekaj manj kot 32 tisoč prebivalcev, ki so živeli v okrog 1400 zgradbah. Med hišami jih je ostalo nepoškodovanih komaj kakih trideset.
V Ljubljani je terjal sedem smrtnih žrtev, v Vodicah je zasulo tri otroke, nekaj jih je umrlo še med popotresno obnovo. Po zadnjih podatkih Arsa vseh skupaj okrog dvajset. Gmotna škoda pa je bila ocenjena na okrog 14 milijonov avstroogrskih kron. Za primerjavo: liter mleka je v tistem času pri nas stal okoli 0,20 krone.
»Tako grozne noči, kakor je bila ona na velikonočno nedeljo, Ljubljana pač še ni doživela. Ob 11. uri in 17 minut je vzbudil grozen potres stanovalce iz trdnega spanja. Nepopisno strašen je bil ta trenotek, ko je okrog tebe vse plesalo in se majalo, ko so stene pokale in sklepi v stenah se udajali, ko je sul nate omet, ko si slišal ropotanje padajočih dimnikov iz strehe, pod teboj pa je vrvelo in grmelo podzemlejsko šumenje neznanih skrivnostnih sil, ki so tem strašneje, čim globeje se skrivajo v zemeljskem osrčju,« so občutke Ljubljančanov dva dni po dogodku v uvodnem prispevku z naslovom »Šibe potresa reši nas Gospod!« strnili v časniku Slovenec.
Najbolj prizadet je bil center
Glavnemu potresnemu sunku je v naslednjih desetih dneh sledilo več kot sto popotresnih, ki so ljudem nagnali tak strah v kosti, da je moral »župan stolnega mesta Ljubljane gospod Peter Grasselli« prek časnika Slovenski narod »opozoriti občinstvo, naj nikari ne veruje do cela neosnovanim in iz trte izvitim govoricam, da se bode ponavljal potres, da pride še hujši sunek, da je to brzojavno napovedal Falb (Rudolf Falb, vodilni strokovnjak za potrese tistega časa, op. p.) itd.«. Med ulicami je potres sicer najbolj prizadel Špitalsko (današnjo Stritarjevo), Wolfovo, Prešernovo (današnjo Čopovo), Gosposko, Židovsko, Trubarjevo (današnjo Karlovško), Vegovo, Dunajsko (današnjo Slovensko), Sv. Petra cesto (današnjo Trubarjevo), Trg osvoboditve (današnji Kongresni trg), Krakovski nasip in Stari trg.
Porušili dobrih 10 odstotkov zgradb
Tovarne so v prvih dneh po potresu ustavile proizvodnjo, šole so bile zaprte, oblasti so krepile policijski nadzor, da ne bi prihajalo do kraj. Vzniknila so so šotorska naselja, nekaj lesenih barak, premožnejši so prve noči preživeli v vozovih in kočijah, na Mirju pa je pridelovalec kislega zelja Fran Jakopič, oče javnosti bolj znanega impresionista Riharda Jakopiča, ponudil brezdomcem 150 zeljarskih sodov in kadi, v katerih so lahko našli začasno bivališče. Ljubljana je imela takrat nekaj manj kot 32 tisoč prebivalcev, ki so živeli v okrog 1400 zgradbah. Med hišami jih je ostalo nepoškodovanih komaj kakih trideset. Najprej so oblasti predvidevale, da jih bo treba podreti okrog tristo, temeljito prezidati pa okrog osemsto. Pozneje so se odločili za rušenje 145 stavb, gonilna sila pri obnovi pa je bil v času potresa še mestni svetnik Ivan Hribar.
Popotresni preporod
Prav njegov načrt za obnovo mesta ga je po oceni ekspertov naslednje leto pripeljal na županski stolček. V letu 1896 so svetniki tudi odobrili prvi regulacijski načrt, in sicer mladega arhitekta Maksa Fabianija, ki je v mesto pripeljal secesijske elemente. Ljubljana se je spremenila v živahno gradbišče, v naslednjem desetletju je zraslo več kot 400 novih stavb, mnoge so dozidali, vpeljali so električno razsvetljavo, uredili kanalizacijo ... Začel se je preporod, ki je pustil pomembne sledi v samem središču mesta vse do danes. Ob arhitekturni in urbanistični prenovi je stekla tudi raziskava o novih gradbenih normativih, ki je pripeljala do prvih smernic za potresnovarno gradnjo. Že dve leti po potresu je v kletnih prostorih višje realke na Vegovi ulici začela delovati tudi prva potresna opazovalnica v avstro-ogrski monarhiji.
