Novice Svet24

SD

Predsednik Sindikata kmetov Slovenije Anton Medved opozarja na težak položaj prašičerejcev in govedorejcev, pa tudi vinarjev, sadjarjev in zelenjadarjev. »Kličejo nas obupani kmetje, ki se sprašujejo po smislu pridelave, če ni pravega kupca. Številni napovedujejo zapiranje dejavnosti. To bi pomenilo pravo katastrofo, saj iz preteklosti vemo, da tisti, ki neko dejavnost enkrat opusti, je običajno nikdar več znova ne zažene. Zadnji meseci leta so denimo za vinarje čas, ko največ prodajo. Tokrat ni bilo tako, vino ostaja v kleteh. Pred vrati je nova sezona, ki jo je treba načrtovati in nabaviti reprodukcijski material. Kako, če ni denarja? Ne gre za prazno jadikovanje, stiska je res velika, država pa se bo morala hitro odločiti, ali slovenskega kmeta še potrebuje ali ne, ali potrebuje lepo obdelano podeželje ali ji bodo dovolj zaraščene površine.«

Čeprav jim na načelni ravni vsi priznavajo, da skrbijo za prehransko varnost države in obdelanost podeželja, jim epidemija ni dvignila ugleda, kot bi to kdo glede na pomen samooskrbe v izrednih razmerah pričakoval. Prav nasprotno, pahnila jih je na dno preživetja. Zdaj jim je dovolj, pravijo. Če ne bodo nemudoma uslišani in država ne bo prekinila z nepoštenimi praksami znotraj prehranske verige, napovedujejo državljansko neposlušnost, zgodila se bo ulica.

Ključne nepoštene prakse

»Prišlo je tako daleč, da je tako kmetom kot kmetijskim nevladnim organizacijam tega dovolj. Zaradi nevzdržnih razmer na trgu smo na vlado in slovenske trgovce naslovili skupno odprto pismo in jih pozvali, da nam zagotovijo okolje, v katerem bomo lahko funkcionirali,« razlaga Anton Medved, prvi mož kmečkega sindikata. Gre za okolje brez nepoštenih praks in v katerem bo potrošnik lahko zaupal domačim živilom, saj bo jasno ter preprosto našel in izbral živila iz slovenskih surovin.

Od vlade kmetje poleg sledljivosti in jasnega navajanja porekla vseh sestavin v živilih, iz katerega mora biti znano poreklo države, in ne zgolj Evropske unije, med drugim zahtevajo učinkovit nadzor nad poreklom v živilskopredelovalni industriji in nadzor nad neupoštevanjem pogodbenih obvez, kot so odkup, cene in plačilni roki. Zavzemajo se za celovito promocijo slovenskega kmetijstva in pomembnosti ter kakovosti lokalno pridelane hrane, obenem pa v javnih zavodih pričakujejo več lokalne hrane, posebno pri tistih sektorjih, kjer smo samooskrbni. Zahtevajo tudi takojšnjo prepoved zavajajočega oglaševanja, kot je »retroromantičen način dela na kmetiji«.

Rok do konca meseca

»Gre za korenite zahteve, ki predstavljajo temelj za preživetje kmetov in ohranitev številnih kmetijskih panog,« pravi Medved in dodaja: »Od vlade pa pričakujemo, da jih uresniči do konca januarja. Sicer bomo skupaj s Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije začeli priprave na protestne in druge aktivnosti, h katerim bomo povabili tudi vse druge stanovske organizacije. Če ne bo šlo drugače, bomo šli na ulico, saj nam kaj drugega niti ne preostane.«

Najprej domače, potem tuje

Kmetje pa imajo zahteve tudi do trgovcev, od katerih pričakujejo pravično razdelitev cene med členi v verigi preskrbe s hrano, ki bo primarnemu pridelovalcu, torej kmetu, pokrila stroške pridelave. Poleg tega od njih zahtevajo povečanje ponudbe slovenske lokalne hrane v trgovskih verigah s primerno ceno za potrošnika in pregledno oglaševanje brez zavajajočih besednih zvez, ki nakazujejo izvor porekla, ki ni preverjen. Da je mogoče marsikaj urediti tako rekoč čez noč, je prepričan Medved. »Če bi na primer trgovci začeli intenzivno prodajati domače prašičje meso, bi lahko viške rešili že v dveh dneh in s tem pripomogli k preživetju rejcev. Gre torej za samo nekaj dobre volje. Ne razumem, zakaj lahko to deluje v Avstriji, pri nas pa ne. Tam se namreč najprej pokupi domača roba in šele nato tuja.«

»Poleg kmeta bo zaščiten tudi potrošnik, saj bo imel zagotovljeno višjo stopnjo samooskrbe s kakovostno in cenovno dostopno slovensko hrano,« še pravi Medved in dodaja, da v vsej tej zmedi in netočnih informacijah znotraj prehranske verige tudi potrošniku ni lahko. »Posluša o pomenu lokalno pridelane hrane, ki pa je bila doslej praviloma dražja od uvožene. Ker v povprečju premalo zasluži, si torej ne more privoščiti osveščenosti, ampak kupi ceneje. Zdaj smo tako daleč, da je tudi domače cenejše, a ga ni veliko na trgovskih policah, skratka, cela zmeda.«