Biti reševalec je že v normalnih razmerah nedvomno eden težjih poklicev, v času, ko razsaja virus, ki z nekaj bolj ali manj svetlimi izjemami povzroča preglavice čisto vsemu svetu, pa delo reševalcev, vsaj tako se zdi, dobi povsem nove razsežnosti. Njihov delovnik traja 12 ur, od sedme do devetnajste, v t. i. ruskem turnusu, ki je videti nekako takole: 12 ur dela podnevi, 24 ur počitka, 12 ur dela ponoči, 48 ur počitka, od katerih prvi dan v veliki meri prespiš, nato spet 12 ur dela podnevi in tako naprej. Vikendov tako rekoč ni, še najlepše je, mi razložijo, če nočno izmeno končaš v soboto, tako imaš nekaj, kar od daleč z malo domišljije lahko spominja na dva prosta dneva med vikendom. Človek je trdoživo in prilagodljivo bitje in se gotovo tudi tega navadi, a moram priznati, da bi sam po dvanajstih urah nočnega intervjuvanja in fotografiranja verjetno ob 6.59, v stanju globoke nezavesti, trdno oklepajoč se fotoaparata pred obrazom stoje zaspal ter iztegnjen in še vedno iščoč vzporednice padel naravnost na svoj reporterski nos. Pa sem našel vzporednico. No, k sreči zdaj poznam Gregorja in Mirsada, reševalca s skupaj triindvajsetletnimi izkušnjami, ki bi me v tem primeru prišla iskat in me odpeljala k zdravniku, da mi zlomljen nos naravna. Med epidemijo se njun delovni urnik seveda ni spremenil, je pa zaradi bolniških odsotnosti tudi v njihovih vrstah velikokrat treba nadomeščati, kar lahko pomeni tudi več nočnih izmen zapored.
Normalne intervencije, torej tiste, pri katerih ni utemeljenega suma, da gre za bolnika, pozitivnega na covid, danes niti niso tako drugačne kot pred epidemijo. Potrebna sta maska in zaščitni vizir. A po drugi strani naj bi bilo intervencij, povezanih z bolniki s covidom, ki se jim doma stanje poslabša do te mere, da potrebujejo pomoč zdravnika, in drugih prevozov v covidne oddelke v zadnjem času skorajda vrtoglavih 75 odstotkov, in to njihovo delo zelo oteži.
Reševalca, ki bo v stiku z obolelim, mora njegov sodelavec obleči v posebno zaščitno obleko, še preden se odpravita z reševalne postaje. Voznik, če se le da, ostane v kabini, da ni treba naknadno razkuževati tudi te, saj to postopek le še podaljša. Po opravljeni intervenciji je treba zadnji del reševalnega vozila ročno razkužiti in temeljito prebrisati vse površine, s katerimi je prišel v stik oboleli, nato pa ga je treba s posebno napravo še pliniti s peroksidom, za kar porabijo eno uro, še eno uro po tem pa se mora vozilo zračiti. Dve uri po intervenciji je torej reševalno vozilo neuporabno in večkrat se jim zgodi, da stoji tudi po pet ali šest od približno desetih vozil, ki jih imajo običajno v dnevnem obtoku. Delo jim otežujejo tudi posebni postopki, denimo na urgenci, kjer bolniku s sumom na covid najprej vzamejo hiter bris, ki pokaže rezultat v bliskovitih 15–20 minutah, pa vendar, z bolnikom je treba počakati in ga, če je to potrebno, tudi prepeljati v bolnišnico. Nazadnje so morali bolnika s covidom odpeljati v novomeško bolnišnico, ker je v Ljubljani zmanjkalo prostora.
Ne morem si kaj, da ne bi vprašal, koliko povprečen reševalec mesečno za takšno delo zasluži. V maniri, ki se je ne bi sramovali niti najbolj prekaljeni mednarodni diplomati, mi povedo, da niso prepričani. Seveda jim verjamem, a vseeno uspem izvrtati podatek, da je reševalec na začetku svoje karierne poti razvrščen v 26. plačni razred, kar znese 814,88 evra. Luštno. No, je pa res, da lahko ta znesek dvigne, če naredi veliko nadur. Tudi fajn.
Ko jih vprašam, kaj si mislijo o ukrepih, so jasni. Po njihovem bi jih morali uvesti že prej, na začetku oktobra bi morali stisniti, pa bi imeli že november in december bistveno boljša. Obvezno pa bi moral tudi vsakdo sam poskrbeti za najnujnejše. Pravilno nameščena maska v javnih prostorih, higiena rok in kašlja so čista osnova, pa primerna medsebojna razdalja. Če bi se držali tega, menijo, bi bila danes situacija povsem drugačna.
Zdaj pač ne morem v pokoj
Zuhdija Hajdarević, vodja reševalne službe: »Moje delo je koordinacija reševalcev, s katerimi skupaj pokrivamo območje, na katerem živi približno 400.000 ljudi in še kakšnih 50.000 več, če upoštevamo še vse dnevne migracije. Zagotoviti moram dovolj ekip, organiziram prevoze v tujino, za transplantacije, inkubatorje, helioport. V službi sem že 41 let.« In ko ga vprašam, ali je morda že kaj pomislil na pokoj, v šali pripomni, »vem, lahko bi že šel v pokoj, ampak zdaj, ko se zdi, kot da se ladja potaplja, ne bi bilo higienično izstopiti.«
Pomagamo, kaj pa!
Rade, prostovoljec: »Kot voznik avtobusa sem zaposlen pri LPP. Trenutno nas je veliko voznikov na čakanju, saj avtobuse vozi le približno tretjina vseh zaposlenih, zato z veseljem pridemo pomagat. In fantje so zelo zadovoljni, pravijo, da česa takega še niso doživeli. Iz reševalnega vozila odstranijo, kar se da, jaz pa ga temeljito očistim tako znotraj kot zunaj.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
