Pomoč prek državnih vzvodov prejemajo. Vsaj to. Vendar ko poravnajo vse obveznosti, jim za hrano zmanjka, kaj šele da bi ostalo za kakšen priboljšek, počitnice, nakup nujno potrebnega pohištva ali še prej kot vse našteto – popravilo hiše, ureditev bivalnih pogojev. Veste, kako vam bom tistim, ki na družbenih omrežjih, kjer se širi, niste videli njihove zgodbe, najbolje razložila, kako hudo je? Tako, da vam bom prenesla besede mame Marjane: »Naše življenje je trdo, brez marsičesa, kar imajo drugi, zato smo že zdavnaj pozabili na svoje želje,« je dejala. A vas, kot to slišite, ne zaboli prav fizično nekje na sredini trupa?!
Kaj pa se vam v notranjosti zgodi, če mladeniča na vprašanje, kaj si želi, slišite odgovoriti: »Pogrešam tunino pašteto. Želim si pomfri in domače krvavice s kečapom.« Mene to pretrese do obisti in je najbolje, da me pustite vsaj dve uri pri miru, da se mi spet naravna življenjski kompas. Vem, da tudi vas take stvari globoko prizadenejo in vam ne pustijo obsedeti križem rok.
In tako kot ste se premaknili vi, ko ste na družbenih omrežjih slišali za zgodbo te družine in nemudoma ponudili pomoč, sem se zganila tudi sama. Zavedam se privilegija na eni strani in odgovornosti na drugi, ki ga imam kot novinarka. Vplivati, posredovati, povzročati spremembe ali tako kot tokrat – poseči v kruto usodo ene družine. Počutim se kot neke vrste humanitarka, le brez svojega društva ali denarnega fonda, čeprav, čakaj malo, saj moje društvo, adut ste vi! Ker, ko mi, novinarji, razgrnemo zgodbe, kot je takšna, skupaj krotimo stiske in poskušamo vplivati na sisteme, da bi bilo drugače.
Namen tokratnega pisanja je, da vam povem, da sem vesela, ker sem v Marjanino zgodbo vstopila, ko ste vi, skupaj s humanitarko Katarino Goričan, praktično naredili, organizirali že vse in vas torej tokrat za nič ne prosim, ampak vam samo, predvsem v imenu družine z območja Dola pri Ljubljani, izrekam HVALA! Ko sem jih obiskala, da bi pripravila prispevek, s katerim bi aktivirali akcijo zanje, sem namreč zadovoljna ugotovila, da vse že poteka. In ali se lahko pred vami zdaj še malo potrepljam po rami, ker sem s seboj na teren, v domačo vas tričlanske družine, nesla tudi tunine paštete, kečap in klobase? Za tega krasnega mladeniča, ki zaradi stiske, v kateri so, tako zelo trpi.
Saj mi najbrž ni treba izpostavljati, da me je, kar sem videla, pretreslo, kajne? Ko sem zagledala hišo, v kateri živijo, sem si mislila, a tu res kdo živi. Če bi stavba v takem stanju nastopala na nepremičninskem trgu, bi pisalo: objekt je nebivalen, potreben temeljite prenove ali primerno za rušenje.
Preden sem potrkala na vrata, sem prednje odložila še, kar sem nakupila zanje. Prežemala me je tesnoba, ker srečati se z revščino na štiri oči ni enostavno. Se pomaknem nazaj, nakar vhodna vrata odpre drobna dolgolasa ženska srednjih let z očali. Opazi vrečke, ki sem jih postavila na prag, in začutim njeno hvaležnost. »Kako ste kaj,« jo vprašam in usta se ji razlezejo v nasmeh, in mi hiti razlagati, da ji že od ranega jutra zvoni telefon, saj jim želijo vsi pomagati. »Pa to je super novica,« ji rečem, in mi vsa čustvena prikimava. Ostala je brez besed. »Prvič sem od ganjenosti jokala že pred zajtrkom,« mi je zaupala.
Ne zadržujem je dolgo, saj mi pove, da je ravno župan na obisku. Tukaj se pa meni še kako razlezejo usta v nasmeh, kajti glavni lokalni človek je tam. On ima moč, vpliv, bo lahko tudi sam veliko pripomogel, da ta družina spet začuti dostojanstvo. »Hvala njemu, vam in vsem drugim dobrim ljudem,« ob vsem dogajanju, ki mu komaj sledi, to prizna, poudari Marjana.
Zapuščam jih z grenko sladkim priokusom. Grenkim, ker je situacija res žalostna, sladkim in navdušenjem, ker v njej nastopate vi, ki jim pomagate. Eno je tako gotovo: njihovi letošnji prazniki bodo prijetnejši, mirnejši zaradi vas! Naj vam zaupam še, da si ne morete misliti, koliko veselja je meni povzročila tunina pašteta, ki sem jo nesla s sabo, ker sem vedela, koliko bo pomenila njemu ...
