Novice Svet24

Marolt Medenova razmere še najbolje ponazori z izjavo, da kar se zdaj dogaja s slovenskimi starostniki, je sramota za človeštvo.

Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana

»Glasno hitijo razlagati, da je v domovih za starejše vse v redu, ampak je situacija precej drugačna, kot jo orisujejo pristojni. Še pred dnevi je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj dejal, da so razmere zahtevne, a da jih s pomočjo domskega osebja obvladujejo. Jaz pa pravim, da jih ne morejo, ker za to ni niti dovolj kadra, kar pa pomeni, da je oskrba stanovalcev pomanjkljiva. Že v časih pred epidemijo je bilo zaposlenih premalo, zdaj pa so ekipe zdesetkale še bolniške odsotnosti na račun covida-19.«

Do solz ...

Sogovornica izpostavi, kaj je neposredna posledica tega dejstva: »Stanovalci so prikrajšani za oskrbo, nego, kakršna jim pripada. Manj je pomoči pri hranjenju, osebni higieni, skratka pri vsem. Ker jih je premalo, izvajajo samo še najnujnejše. In ne veste, koliko stanovalcev ali njihovih svojcev se mi oglaša in mi razlaga, kako je to videti v praksi. Nemalokrat, ko se pogovarjamo o tem, kam je vse skupaj (pri)šlo, tudi tečejo solze.«

Priklenjeni na posteljo

Izpostavi, da se je treba zavedati, da je od 80 do 90 odstotkov od 20.000 upokojencev, ki starost preživljajo v domovih, med epidemijo doživelo pomembno poslabšanje v smislu kakovosti oskrbe. Mnogim se je po besedah predsednice društva zaradi tega celo poslabšalo zdravstveno stanje – obstoječa bolezen. »Da ne omenjam, kako so opešale njihove mentalne in telesne sposobnosti. Vse to je posledica ukrepov za zamejitev širjenja virusa ali v osnovi preprečitve njegovega vdora. Ni stikov, okrnjena je oskrba. Ni niti najosnovnejših aktivnosti, kot sta posedanje iz ležečega položaja in hoja. Že nekaj dni ležanja in tega, da ne hodiš vsaj malo, te za vedno priklene na posteljo,« pojasnjuje in dodaja, da so katastrofalne tudi psihološke posledice, ki se pri starejših izkazujejo kot popolna otopelost.  

Umivanje in aktivnosti so luksuz

Večina od 20.000 oskrbovancev domov ima torej po besedah Marolt Medenove veliko potrebo po zdravstveni negi, saj samostojno ne funkcionirajo. Ker je negovalnega in zdravstvenega osebja premalo, se je domska oskrba v času epidemije marsikje zreducirala malodane na hrano in plenico (včasih še pri menjavi teh ne poteka vse tako, kot bi moralo), torej na minimum, na najnujnejše. »Tako hudo je, da še higiena trpi, kar je grozljivo. Ravno pred kratkim me je namreč poklicala gospa iz enega od slovenskih domov za starejše občane in povedala, da jih sploh ne umivajo. Saj, kako pa naj jih, če ne zmorejo vsega postoriti?! Ne morete si predstavljati, kako to vpliva na dostojanstvo človeka, in kot sem že prej poudarila, na njihovo zdravje. Razmere so tako težke, da zaposleni pač ne morejo za vse poskrbeti tako, kot bi bilo treba.«

Predsednica Srebrne niti našteje še nekaj primerov, s čim vsem so omejeni stanovalci domov. »Zapovedali so jim, da morajo biti zaprti v sobah, a v nekaterih, da bi si krajšali čas, niti televizorja ni. Prepovedano je, da se družijo z drugimi stanovalci. Nekateri niti niso sposobni razumeti, kaj se dogaja. Vem, da se domovi večinoma zelo trudijo narediti, kolikor lahko, in ohranjajo nivo aktivnosti, vendar je na primer pletenja ter drugega dogajanja deležna le peščica. Če je v domu 200 oskrbovancev, jih ima to srečo, da prisostvujejo raznim prostočasnim dogodkom, le 15 ali 20.«

Primer, ki razveseljuje

Naši sogovornici se starejši precej pritožujejo tudi nad slabo prehrano. Po njenih besedah jim je prej veliko pomenilo, da so lahko šli v trgovino sami in si kupili kakšen priboljšek. Tudi od domačih so jih prejemali, zdaj pa jim je to odvzeto. »Med domovi so sicer tudi izjeme. Med njimi je Deos, center starejših Notranje Gorice, poleg katerega je trgovina, ki zjutraj, še preden pridejo drugi nakupovalci, odpre svoja vrata samo za starejše iz doma. To je krasno!«

Dostojno slovo

Pomembno se ji zdi – no, saj to se počasi že dogaja –v domove sprejemati prostovoljce, predvsem pa tudi sorodnike, saj bi ti lahko precej razbremenili osebje. »Veste, ko pridejo svojci, se potrudijo za starostnika, mu pomagajo pri kakšnih opravilih, prinesejo kaj dobrega za pojesti, ga peljejo na zrak, sprehod, z njim poklepetajo. Da bi bilo druženje s prostovoljci in sorodniki varno, predlagamo vpeljavo testiranja s hitrimi testi, da si izognili vdoru okužbe v dom,« predlaga Biserka Marolt Meden in izpostavi še, da ne smemo pozabiti niti na umirajoče. »Ne vem, ali je dovoljeno, da je v času odhoda z njimi kdo od domačih. To je treba omogočiti. To je tako pomembno. Dostojno slovo je nuja ...« 

Za konec nam predsednica Srebrne niti preda še misli, ki sta si jih v nedavnem pogovoru izmenjali s prijateljico, ki dela v zdravstvu. Slednja meni, da je v tem obdobju poleg smrti zaradi covida-19 tudi kar nekaj neokuženih stanovalcev umrlo zaradi slabe oskrbe, zanemarjenosti in izolacije. Obe se še kako dobro zavedata, da zaradi slabe zdravstvene politike in zdravstva na splošno hitimo proti najvišji umrljivosti v Evropi. Sploh pa ju skrbi, ker je tako hudo po slovenskih domovih za starejše, saj je koronavirus vdrl že v 90 odstotkov domov in okužil skoraj 5000 starostnikov ...