Žiga Metelko o razmerah v DSO med prvim valom: »Epidemija covida je zares pokazala pomen zdravstvene nege. Mogoče je malo žalostno, da se šele v drugem letniku magisterija zavedam, ZARES zavedam, kaj pomeni zdravstvena nega. Ko smo bili v domovih za starejše – ja, saj je bilo tudi lajšanje bolezni, simptomov z zdravili, ampak glavno je bilo to, koliko človeku pomeni, da zjutraj nekdo pride, ti reče dobro jutro, te umije s toplo tekočo vodo, te stušira, ti zamenja plenico ... Po enem mesecu so bili ti starostniki spet umiti, en mesec namreč ni bila tuširanja zaradi karantene, po 24 ur so ležali v lastnih iztrebkih ... Koliko pomeni to, da mu pomagaš. En sam nasmeh je včasih boljši kot zdravilo.«
Ampak v tem članku bomo govorili o lepih zgodbah – na devetih fakultetah za zdravstvo se šola nova generacija študentov zdravstvene in babiške nege, ki jih ne plašijo dolge ure napornega dela in slabo plačilo. Z zvezdicami v očeh – tako rekoč – pravijo, da imajo radi svoj poklic, da ima lepo prihodnost in da se da že z majhnimi spremembami veliko narediti, če je volja in če ljudje stopijo skupaj.
In povrhu smo končno, kon-čno! razjasnili, kakšna je razlika med zdravstvenikom in medicinsko sestro.
Pravzaprav je ni, razen v spolu: zdravstvenik (skrivnosten naziv, ki me bega že leta) je moška različica medicinske sestre. »Zdaj se sicer pojavljajo ideje, da bi medicinsko sestro preimenovali v zdravstvenico, ampak mislim, da je izraz medicinska sestra pri nas preveč zakoreninjen, sestra bo vedno sestra,« pravi Žiga Metelko, predsednik sekcije študentov zdravstvene in babiške nege, ki deluje pod Zbornico zdravstvene in babiške nege. Žiga je študent 2. letnika magistrskega študija zdravstvene nege, njegova kolegica Valentina Syla pa študentka 1. letnika magistrskega programa. Dodiplomski študij traja tri leta, in ker je to reguliran poklic, je študij po vsej Evropi enak. Najmanj 4900 ur morajo opraviti študenti, od tega 2500 ur prakse na kliničnem oddelku, z bolniki pa začnejo delati že v prvem letniku, najprej v domovih za starejše, v višjih letnikih pa v kliničnih ustanovah pod mentorstvom medicinske sestre.
Dan študenta zdravstvene nege je dolg in naporen: od sedmih do pol dveh so na praksi, od dveh pa tja do osmih pa na obveznih predavanjih in seminarjih. »Ampak se da! Vse se da narediti in tudi zabavati se je mogoče vmes,« pravi Žiga. »Midva sva odličen primer, kako se da poleg študija zdravstvene nege početi še ogromno stvari, od obštudijskih dejavnosti do študentskega dela v zdravstveni negi, do potovanj ... Jaz delam že od 2. letnika študija. Prosti čas si lahko zapolniš s koristnimi stvarmi, tako da ni samo študij, lahko se tudi malo razbremeniš,« mu pritrjuje Valentina. »Midva z Žigo in drugi študenti, ki so šli v klinična okolja, kljub vsemu mislimo, da se lahko z majhnimi spremembami naredijo zelo lepe dolgoročne stvari in ima zdravstvena nega v Sloveniji lepo prihodnost, ker še vedno obstajajo mladi, ki se šolajo za ta poklic. Letniki na fakultetah so še vedno polni, kar pomeni, da je kadra dovolj, samo treba je delati na njem.«
Ali razmišljata, da bi šla službovat v tujino? »Ne!« vzklikneta oba hkrati.
Za nasmeh
Ta generacija študentov je bila ob prvem naskoku korone tako rekoč na glavo vržena v vodo, mnogi so šli kot prostovoljci pomagat tja, kjer so jih potrebovali, na Infekcijsko kliniko, v domove starostnikov, na vstopne točke za covid ... »Že v prvem valu, ko je bila največja kriza, smo prostovoljno pomagali v domovih za starejše, v domu Šmarje pri Jelšah in domu v Ljutomeru, tako rekoč v epicentrih. Povezali smo se tudi s študenti medicine, in to je bilo po mojem prvo tako povezovanje. Med študijem se sicer nikoli ne srečamo. Bilo nas je 55 študentov zdravstvene nege in medicine, od začetka aprila pa vse do julija smo bili vpeti v delo. Od sedmih zjutraj do osmih zvečer, trinajst ur smo bili na nogah. Zjutraj smo se oblekli, pet ur smo bili oblečeni, potem smo se slekli in šli na stranišče, na malico, pa se potem spet za pet ur oblekli. Maske, vizirji, očala. Najhuje je bilo pri tuširanju starostnikov, ker je bilo v kopalnici zares hudo vroče. Enkrat sem po desetih minutah rekel kolegu, da moram ven in se sleči, ker nisem več zdržal. Očala so se mi čisto zarosila, moral bi gospodu postriči nohte, pa nisem videl prstov in je bilo že nevarno za pacienta. Naporno je, premočen si ... ampak zdržiš. Sčasoma se navadiš. Saj se moraš. Najbolj smo se smejali, ker se zaradi mask nismo slišali in smo se drli po hodnikih,« poroča Žiga.
Ekipe desetih študentov so bile na posameznih krajih po dvajset, trideset dni, domov pa vmes niso hoteli. Plačila za to niso dobili, saj so šli kot prostovoljci, vendar je bila izkušnja zelo dragocena, pravi: »Epidemija covida je zares pokazala pomen zdravstvene nege. Mogoče je malo žalostno, da se šele v drugem letniku magisterija zavedam, ZARES zavedam, kaj pomeni zdravstvena nega. Ko smo bili v domovih za starejše – ja, saj je bilo tudi lajšanje bolezni, simptomov z zdravili, ampak glavno je bilo to, koliko človeku pomeni, da zjutraj nekdo pride, ti reče dobro jutro, te umije s toplo tekočo vodo, te stušira, ti zamenja plenico ... Po enem mesecu so bili ti starostniki spet umiti, en mesec namreč ni bilo tuširanja zaradi karantene, po 24 ur so ležali v lastnih iztrebkih ... Koliko pomeni to, da mu pomagaš! En sam nasmeh je včasih boljši kot zdravilo.«
Na realnih tleh
So se jima iluzije, ki sta jih o svojem poklicu morda gojila ob začetku študija, ob trdem srečanju z resničnostjo razblinile? Ravno nasprotno, se zdi. »Na fakulteti dobiš drugačen vtis, to okolje je bolj sterilno (bolj varno, vskoči Žiga), ni nobenih motenj ... Ko prideš na kliniko, si pa vpet v celotno zdravstveno nego skoraj na vseh oddelkih, tako pri praktičnem usposabljanju kot potem pri študentskem delu, in se naučiš razmišljati, sprejemati odločitve, postaneš samostojnejši, medtem ko ti usposabljanje na fakulteti tega ne dopušča, ker je tam vedno že naprej določeno, kaj bomo počeli. Na klinikah pa se stvari dogajajo spontano. Po vstopu na kliniko samo še bolj poveličujem svoj poklic. Ker je zelo lep, ker si vsakodnevno v stiku z ljudmi, ki ti povejo svoje zgodbe, ki s tabo delijo svoje izkušnje ... Pomagaš jim in ljudje si te bodo za vedno zapomnili, zapomnili si bodo, da si jim pomagal, to je najlepše,« pravi Valentina, in v očeh nad masko ima iskrice, prisežem.
»Na fakulteti začnemo vedno najprej vaje v kabinetu, vadimo na lutki ali drug na drugem. Ko treniramo neki poseg, 'bolnik' ne bo rekel au, ne bo zastokal, nič. Ker je lutka ali pa moj sošolec, ki itak ve, kaj mora narediti,« pravi Žiga. »Ko pa si enkrat v praksi, pa bolnika boli, joka, se hoče pogovarjati s tabo ali pa so motnje zaradi drugih bolnikov, ti zmanjka stvari, ni čisto tako, kot si si zamislil ... Praksa te postavi na realna tla in te prisili, da logično razmišljaš ter se znajdeš. Naučil sem se pa tudi to, da ima zdravstveni sistem v Sloveniji še veliko manevrskega prostora za izboljšavo organizacije. Veliko organizacijskih lukenj imamo; z malo volje in energije bi se dalo zadeve izboljšati. Če bi le hoteli.«
Spopad s covidom je prinesel tudi preizpraševanje ob etičnih dilemah, ki jih je srečal, priznava. »Covid je bolezen, ki seveda lahko povzroči posledice, in nekateri bolniki imajo zares lahko težave, ampak mediji morda premalo poudarjajo, koliko starostnikov v domovih je ozdravelo in čisto normalno prebolelo to bolezen. Sprašujem se, za kakšno ceno mi te starostnike, devetdeset let stare, zapiramo v sobe, jih silimo v postelje, da ne smejo hoditi niti k fizioterapiji, za tistih, bom grdo rekel, nekaj let življenja. Včasih se vprašam, ali ni mogoče bolje, da pustimo, da starostnico obišče sestra, ki je ni videla že kdo ve kako dolgo, pa ji prinese kremšnito, kot pa da jih na silo tiščimo v postelje, izoliramo, na silo jim odvzemamo bris za covid, pa jih ni sploh nihče vprašal, ali to hočejo ali ne. To so etične dileme, ki jih srečujemo tudi študentje.«
Slovenec sem, jamram
Predsednik države Borut Pahor je ekipi prostovoljcev podelil jabolka navdiha, študenti pa so Zbornici zdravstvene in babiške nege kupili jablano. Ki je že rodila.
Ju nič ne plaši to, da gresta za štirideset let v poklic, ki je (pre)slabo plačan, premalo cenjen in nadvse izčrpavajoč, vrtam. In se smejita. Ne, pravita, »ker še vseeno mislimo, da lahko z učinkovitimi spremembami delamo bolj ekonomično, da lahko iz tega bistveno več potegnemo. Ko vstopiš v slovensko zdravstvo in imaš morda tudi izkušnje s tujino, ugotoviš, da res ni tako slabo, in imaš upanje. Samo skupaj bi morali stopiti, si med seboj pomagati, oddelki med seboj komunicirati. To je ključna stvar, ki pri zdravstveni negi manjka,« meni Valentina. Se strinjam, ji pritrjuje kolega, »če izboljšamo organizacijske zadeve, bo tudi manj vsega tega stresa. Tisti, ki se odloči za naš poklic, ne dela samo za denar, temveč tudi malo na etični pogon, želja pomagati drugemu prevlada nad denarjem. ... Glavni problem zdravstvene nege je ta, da nas je premalo, ampak mislim, da bi se več ljudi odločilo za ta poklic in v njem ostalo, če ne bi – zdaj bom kritičen do svoje stroke – imeli kulture jamranja. Včasih več energije porabimo za to, da jamramo, kako smo ubogi, kot da bi iskali rešitve za obstoječe probleme. Ko pride študent na prakso in je prva stvar, ki jo sliši od mentorja, 'samo ven iz zdravstva, ker te bodo samo izkoriščali', ni prav nič spodbudno. Tako že študenti v prvem, drugem letniku niso motivirani, da bi ta poklic opravljali štirideset let. Če bomo spremenili to kulturo, bomo po mojem zmanjšali tudi sindrom izgorelosti, pa več ljudi se bo odločalo za ta poklic in bodo v njem tudi ostajali.«
Kar pa ne pomeni, da kljub idealizmu in zvezdicam v očeh nista opazila tudi stvari, ki motijo – na primer to, da je poklic, ki sta si ga izbrala, pogosto premalo cenjen: »Žalosti me, da zdravstveno nego jemljejo tako na lahko, češ saj to pa lahko vsak izvaja. Ni res. Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje je izjavila, da rit pa že lahko vsak obriše. Ni res. Obrisati rit ne pomeni samo tega, da odstraniš blato, temveč tudi opazuješ, kakšna je koža, ali so se pojavile razjede, pa kakšno je blato ... Če starostnik ne odvaja blata ali pa čisto malo, se lahko v njem nekaj dogaja in pride do resnih komplikacij. Ne gre samo za brisanje riti, temveč za vse tisto zraven, opazovanje, spremljanje in vrednotenje tega, kar se dogaja,« pojasni Žiga.
Pogovarjamo se tudi o strahu. Ja, bilo ju je strah, priznata, pa ne bolezni, temveč spremljajočih težav, ki jih prinaša: »Mene ni bilo toliko strah okužbe, saj sem mlad in predvidevam, da bom to v redu prebolel, ko bom dobil, bolj me je bilo strah, da ne bi tega prinesel domov. Kam se bom izoliral, ko bom okužen?« se sprašuje Žiga, Valentina pa dodaja: »Jaz živim v študentskem domu, delam v Kliničnem centru, doma sem pa iz Koroške. Kaj zdaj, kako priti domov, ko nimam avta? Najdejo ti nadomestno namestitev za štirinajst dni, živiš v popolni samoti, ob samih tujcih, to tudi ni preveč prijetno. In tudi zdaj, ko delamo prek študentskega servisa, v primeru okužbe oziroma karantene nismo upravičeni do nobenega nadomestila. Toliko ur kot delamo, toliko dobimo plačanih. To pomeni, da če se okužiš v službi, ostaneš doma brez povračila.«
Skrbi ju tudi, da se bo študij zaradi covida zamaknil in torej podaljšal, pa to, da jim na fakulteti študentskega dela nočejo, vsaj deloma, priznati kot obvezne vaje: »Vodstvo fakultet in profesorji se ne zavedajo resnosti problema, ki je trenutno na terenu. Mi menimo, da bi študentsko delo lahko priznali tudi za obvezne vaje. Delo je enako, le da so študenti na obveznih vajah na kliniki zastonj, za delo na napotnico prek študentskega servisa so pa za popolnoma enako delo plačani vsaj tistih pet evrov,« pravi Žiga. Še več, dodajata, pri delu prek napotnice se študentje naučijo več kot na praksi, saj na enem oddelku delajo dlje in ga bolje spoznajo, hkrati pa jim daljši čas na istem oddelku pomaga tudi pri odločitvi, katero področje zdravstva jim najbolj ustreza.
Hecna stvar
V nasprotju z mnogimi drugimi študenti bi se oba sogovornika z lahkoto zaposlila, takoj!, že včeraj!, pa zelo veseli bi ju bili, a onadva in njuni kolegi raje delajo prek študentskega servisa: »Lahko bi se takoj zaposlil, če bi hotel, ampak veliko raje delam prek študentskega servisa, kjer imam vsaj neke bonitete, na primer bone za prehrano, nekateri so v študentskih domovih, subvencionirane vozovnice za prevoz itd. Če se zaposlim, pa vse to izgubim, finančno si tega ne moremo takoj privoščiti. Valentina pa bi izgubilo pravico do bivanja v študentskem domu.«
Opazite ironijo?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
