Teden dni pozneje smo že tam. Številke o dnevno umrlih, ki prihajajo iz slovenskih bolnišnic in domov za starejše, so primerljive ali celo že višje od tistih iz Italije konec marca in v začetku aprila, ko je bilo tam najhuje. Pri nas je samo v zadnjih sedmih dneh življenje izgubilo več kot 200 ljudi, kar preračunano na 60-milijonsko Italijo pomeni več kot približno 6000 smrti. Dejansko je tam v najbolj črnem tednu prvega vala umrlo 5900 ljudi.
A odziv javnosti je danes drugačen. Če so bile spomladi vse oči sveta uprte v katastrofalno dogajanje na severu Italije, od koder so prihajale fotografije vojaških tovornjakov, ki ponoči odvažajo trupla, je Slovenija danes le ena od mnogih evropskih držav, ki se spopadajo z drugim valom. Toda s pomembno razliko. V zadnjem tednu dni smo se po dnevnem številu smrti na milijon prebivalcev prebili v sam vrh Evrope in s tem tudi sveta. Pred nami sta le še dve državi: Belgija in Češka. Tesno za nami pa Madžarska in Poljska.
Na Češkem in v Sloveniji enaka zgodba
»Vsi so hvalili njihove hitre in učinkovite ukrepe v boju s krizo v prvem valu. Sedem mesecev pozneje imajo rekordno število novih okužb. Ljudje so utrujeni od pandemije. V trenutku, ko so postali zaverovani sami vase, so jim stvari ušle izpod nadzora. Pred nekaj tedni je bila večina države obarvana v zeleno, danes je v celoti rdeča.«
S temi besedami je dogajanje konec oktobra opisal novinar britanskega BBC Rob Cameron. Vendar ni govoril o Sloveniji, temveč o Češki, ki zdaj postaja najhujše žarišče koronavirusa v Evropi. Češka vlada se je odzvala prepozno in stroge ukrepe uvedla šele po tem, ko ji je število novih okužb ušlo izpod nadzora. Enako ugotavlja sociologinja Olga Löblova z Univerze v Cambridgeu. »Vlada ni pripravljena pojasniti svojih političnih odločitev. Ali to počne zavestno ali pa zato, ker upa na samodejno izboljšanje razmer, bo predmet parlamentarnih in kazenskih preiskav,« je opozorila na neodvisnem blogu The Conversation.
Dogajanje na Češkem je na las podobno Sloveniji. Enake so tudi posledice. Janševa vlada je sredi oktobra posegla po »težkem« orožju in uvedla stroge ukrepe za zajezitev širjenja okužb. A je danes jasno, da so bili sprejeti prepozno in v času, ko je epidemija že ušla izpod nadzora.
V oktobru število okužb eksplodiralo
Janševa vlada žanje, kar je sejala. Ko je spomladi zamenjala dva neposlušna direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), je dala zdravstveni stroki jasno vedeti, kdo bo imel pri vodenju epidemije glavno besedo. Od takrat je Janša večkrat prišel v navzkriž s svojimi najožjimi sodelavci, pristojnimi za boj s covidom-19, najbolj izrazito z ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem.
Še v sredini avgusta, ko je Slovenija zaradi povečanega števila uvoženih okužb zaprla meje s Hrvaško, je bilo aktivnih primerov okužbe s koronavirusom manj kot 500, v bolnišnicah pa okoli 20 ljudi. Razmere so se zares začele slabšati v začetku septembra. Ko so se po koncu počitnic odprle šole in vrtci, se je število hospitaliziranih več kot podvojilo. Sledil je razmah epidemije.
Šestnajstega oktobra je vlada prepovedala prehajanje med regijami, vse prireditve, tudi verske obrede, zapovedala nošenje zaščitnih mask na prostem in nato zaprla še gostinske obrate. Toda bilo je že prepozno. Aktivno število okuženih je strmo raslo in takrat že preseglo 6000. Število hospitaliziranih se je v dveh tednih skoraj potrojilo in doseglo 240. Ukrepi, ki jih je Janševa vlada stihijsko sprejemala iz dneva v dan, niso zaustavili naglega širjenja virusa. Zaradi novega režima testiranja, ki so ga uvedli v prejšnjem tednu, je glavni kazalec razvoja epidemije število ljudi v bolnišnicah oziroma na intenzivni negi. Danes jih je bilo že 1210 oziroma 197. Nič ne kaže, da bi se številka zaustavila.
Strmo se povečuje tudi število smrti – 30. oktobra jih je bilo prvič več kot 20, v devetih mesecih skupaj pa je umrlo že 686 ljudi. S tem se je Slovenija prebila med štirideseterico najslabših držav. Z več kot 300 primeri smrti na milijon prebivalcev že krepko presegamo povprečje sveta (163). Zanimivo, Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) za Slovenijo beleži precej nižje številke, okoli 400. Toliko jih je dejansko umrlo le v bolnišnicah, domovi za starejše in drugi pa zaradi kaosa ažurno ne sporočajo števila umrlih Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Kaj je povzročilo razmah epidemije
Za tem, da je oktobra v Sloveniji prišlo do drastičnega poslabšanja epidemioloških razmer, stoji več vzrokov. Prvi in verjetno tudi najpomembnejši je ta, da jo je Slovenija v prvem valu dobro odnesla, a se iz tega ni naučila ničesar. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami pri nas nismo doživeli ničesar podobnega italijanskemu scenariju. Zaradi hitrega zaprtja države je ostalo le pri grožnjah in napovedih o visokem številu smrtnih žrtev. Na ulicah smo tedne poslušali, da nihče ne pozna nikogar, ki bi zbolel za novim koronavirusom.
Tudi zato so jeseni, ko so se zaradi pritiska gospodarstva odprle šole in vrtci, mnogi kljub znakom okužbe hodili v službo in tam okužili precejšnje število ljudi. Pomemben del krivde za to je tudi na ministrstvu za zdravje, kjer so že od začetka z velikimi zamudami izdajali karantenske odločbe. Kadrovskih okrepitev iz drugih resorjev, ki bi pomagale pri odločbah, niso dobili. Zaposleni, posebej v proizvodnji, v strahu za izgubo službe niso želeli ostati doma. Med okuženimi je tudi veliko članov zdravstvenega osebja, v nekaterih bolnišnicah je bolniško odsotnih že okoli petina vseh zaposlenih.
Izjemno visokega števila žrtev ne moremo pripisati temu, da se ljudje ne bi držali ukrepov, temveč je posledica dogajanja v domovih starejših občanov. Prejšnji mesec je umrlo 118 oskrbovancev, torej kar štirje na dan. Skoraj vsak dan prihajajo novice o novih izbruhih. S pojavom virusa se srečujeta kar dve tretjini domov. Udaril je torej po starejših od 65 let, po najbolj ogroženi skupini prebivalstva, ki bi jo morala vlada najbolj zaščititi – a je ni.
Kaj v naslednjih dneh čaka Pomurje?
Napovedi ministra za zdravje Tomaža Gantarja niso optimistične. Včeraj je opozoril, da še naprej opažajo visok delež, kar četrtino pozitivnih testov, največji problem pa ostaja naraščanje števila okužb med starejšimi, pri katerih je največje tveganje zapleta pri zdravljenju. Prihaja do novih žarišč po domovih za starejše, tam, kjer že imajo okužbe, pa se razmere še zaostrujejo.
Nič bolje ne kaže v bolnišnicah. Iz nekaterih že več dni sporočajo, da nimajo več prostih postelj za bolnike s covidom-19 in da jih pošiljajo drugam. Tako je v Murski Soboti, kjer dodatno težavo povzročajo okužbe med zaposlenimi. Od 1136 zaposlenih je kar 83 okuženih, skupaj pa jih je bolniško odsotnih že 200. Vse to skupaj s pomanjkanjem vse bolj izčrpanega kadra in prostora v drugih večjih bolnišnicah v okolici ni dobra popotnica za naslednji teden, ko naj bi število hospitaliziranih doseglo vrhunec.
Kot kaže, bo najhuje ravno v Pomurju, ki je sredi oktobra prešlo na seznam rdečih regij. V zadnjih dneh so v več tamkajšnjih občinah zaznali močno povečano število okužb, kar pomeni, da se bo z zamikom povečalo tudi število hospitalizacij. Pomurska regija je druga najslabša v državi in ena redkih, v katerih se krivulja okužb ni obrnila navzdol. Po zadnjih podatkih imajo že 1447 aktivnih okužb na 100.000 prebivalcev. Za primerjavo, na Gorenjskem, ki je najslabša regija, jih je le še 1527, v osrednjeslovenski regiji pa okoli 1044, kar je pod povprečjem države.
»Še vedno smo na zelo dobri poti v Bergamo,« je konec oktobra zaskrbljeno ugotavljal tudi dr. Marko Pokorn, strokovni direktor pediatrične klinike. Dva tedna pozneje smo kot država že tam.
