Dokler dvomim, se učim in rastem
Sodni izvedenci so samo ljudje – nenehno je treba dvomiti o sebi, se preizpraševati, je prepričan Areh. Zato je dal svoje ugotovitve med drugim v presojo enemu najuglednejših nemških profesorjev za sodno psihologijo, in ta mu je potrdil: projekcijski testi se ne bi smeli uporabljati v sodnem ocenjevanju osebnosti, saj so kot kristalne krogle za vedeževanje. »To ni kritika sodnih izvedencev, je kritika človeškega uma, ki je tudi moj um – svojim študentom vedno govorim: prosim, sprašujte me, dvomite o meni. Dokler dvomim in marsičesa ne vem, preverjam v literaturi, se učim in rastem. Strah me je, da bi postal pretirano samozavesten. Hočem rasti.«
Tudi sodišče EU je odločilo, da gre za nezanesljivo orodje, ki usodno vpliva na številna človeška življenja, usodo družin, otroci pa so dodeljeni neprimernemu staršu. Ali se bo na podlagi ugotovitev in opozoril sodnega psihologa Igorja Areha kaj spremenilo? In kdaj?
O človeških usodah se pri nas odloča na podlagi projekcijskih testov, ki v državah z napredno izvedensko stroko, kot so skandinavske, Nemčija in Velika Britanija, niso sprejemljivi ali so celo prepovedani. Areh, ki je tudi izvoljeni predsednik Sekcije za sodno psihologijo pri svetovnem združenju za uporabno psihologijo s stoletno tradicijo (kot sodni izvedenec s področja preiskovalne psihologije pa sodeluje s policijo, sodišči in odvetniki), pravi, da ni povedal nič novega, le v tujino se je ozrl in pokazal na to, kar tam obstaja že desetletje!
Ko je pred desetimi leti postal sodni izvedenec, mu nihče ni povedal, kako se napiše izvedensko mnenje. Poslali so mu nekaj vzorcev in kmalu je spoznal, da se med sabo zelo razlikujejo. S tako »svobodnim« pristopom ni bil zadovoljen, zato se je zakopal v študij tuje literature, in več ko je prebral, bolj se je zavedal razlike med Slovenijo in državami, kjer je sodna psihologija zelo razvita. Pri nas pa je v tej stroki edini v akademskem svetu! Če gre ta trenutek s fakultete, ga ne more nihče nadomestiti.
S kolegi se je začel pogovarjati o razlikah med nami in razvitimi državami, spraševati, pa so le odmahovali z roko, češ, ni pomembno – to, kar počnemo, je povsem v redu. S tem se ni mogel sprijazniti, opažal je vedno večje razlike in postavljal čedalje neprijetnejša vprašanja. Zato je vedno bolj rasla tudi napetost med njim in kolegi.
Pred tremi leti je na enem izmed strokovnih predavanj opozoril, da imamo v psihologiji težave s tako imenovanimi projekcijskimi testi. Med njimi je Rorschachov, pri katerem pred osebo postavijo niz različnih barvnih madežev (nekateri so črno-beli, drugi črno-beli z rdečimi packami, tretji barvni, op. a.), za vsakega pa mora ocenjevana oseba povedati, kaj vidi – kaj mu madež predstavlja. Po tem, kar v packi vidiš, te psiholog oceni in pove, kakšna oseba si. Drugi sporni projekcijski testi so: likovni test Benderjeve in otroške risbe ter anatomske lutke.
Zakaj takšne razlike med državami?
V Nemčiji so tako Rorschachov test kot anatomske lutke resno odsvetovani in sodišča ne upoštevajo izvedenskih mnenj, ki so utemeljena na njih. Kako je to mogoče? Zakaj takšna razlika med državama, ko smo vendar skorajda skopirali nemški pravni sistem?
Potem ko je Areh zbral vse standarde in načine dela, veljavne v tujini, mu je vrhovno sodišče odobrilo raziskavo, saj je uvidelo pomen takega dela. Na sodiščih se namreč pojavlja nemalo pritožb nad delom sodnih izvedencev. Ob predlogu za raziskavo pa se še ni zavedal, koliko konfliktov je v resnici za delom izvedencev. »Da obstaja toliko razočaranih ljudi, predvsem staršev v ločitvenih postopkih, nisem vedel in mi je všeč, da nisem. V tem primeru bi namreč lahko delal pod vtisom čustev, in to ne bi bilo dobro. V raziskavo sem šel kot profesor, zaprt v svoj kabinet, zakopan v literaturo in z razmislekom o tem, kako bi bilo treba delati. Tako sem zbral standarde in začel raziskovati projekcijske teste, za katere so me nekateri profesorji na študiju psihologije učili, da so v redu, drugi pa opozarjali, da so problematični.«
V tujini je jasno, da sodni izvedenci testirajo v okoliščinah visokega tveganja, kar pomeni, da se lahko povzroči škoda tistemu, ki ga ocenjuješ. »Prav zato moraš pri svojem delu uporabljati varna orodja, tako rekoč smetano psiholoških orodij – najboljše, kar obstaja. Projekcijske teste pa je znanost zavrnila, saj ni dokazov, da delujejo.«
Psihologovo ugibanje
Naknadno je tudi ugotovil, da je Rorschachov test v celoti objavljen na spletu. »Zdaj pa si predstavljajte: ne samo da z njim psiholog napol ugiba o vaših lastnostih – ena polovica so ugibanja, druga pa njegova osebna pričakovanja. Ljudje se ocenjujemo po videzu – lahko se zdite nekomu simpatični, drugemu pa antipatični – in ni strokovnjaka, na katerega to ne bi vplivalo. To se dogaja nezavedno, je v genih, tako delujemo. Zato so projekcijski testi za klinično psihologijo morda v redu, ker imaš pred sabo pacienta na terapiji nekaj mesecev, in če se pri presoji oziroma oceni zmotiš, to popraviš – pri izvedenskih mnenjih, za katere imaš na voljo en mesec, pa so lahko posledice v primeru zmote zelo težke. To je nepopravljivo. Gre za usodne odločitve! Poslati nekoga za 30 let v zapor na podlagi nečesa, kar je obtoženi videl v Roscharchovih madežih in je izvedenec to ocenil kot problematično, ali otroke dodeliti neprimernemu staršu – je nesprejemljivo! V Nemčiji so bili 30 let pred nami. Takrat je njihova pravna stroka psihologom dejala: Če boste pisali neznanstvena izvedenska mnenja, utemeljena na projekcijskih tehnikah, jih ne bomo upoštevali. Predvsem otroške risbe ter lutke so za znanost in tako tudi za nas brez pomena.«
Nastavil je ogledalo
V Nemčiji so bili takšni testi torej že pred desetletjem in več nezaželeni ter neprimerni, pri nas pa jih, razen dveh izvedenk, še kar uporabljajo – in Arehovo raziskavo izpodbijajo, češ da je zanjo nekompetenten. Se ni samo ozrl čez meje in nastavil ogledala? Areh jasno pove, da naši izvedenci niso tako vrhunski strokovnjaki, kot jih imajo v tujini. Nizozemska sodišča zaradi pomanjkanja lastnih izvedencev, recimo, najemajo izvedence iz Velike Britanije, in na takem seznamu so imena, »ki jim po strokovnosti ne sežem do kolen,« pojasnjuje Areh. »Izvedenska mnenja bi morali delati vrhunski strokovnjaki, ne pa tisti, ki to hočejo. Naši kriteriji za izvedenca so žalostni, ker so skrb vzbujajoče nizki – šest let delovnih izkušenj. Zunaj pa deset let izkušenj ter preverjanje raziskav in člankov, ki si jih napisal ter kje si jih objavil. Ti izvedenci so izjemno dobro plačani, to je treba priznati.«
Test religioznih razsežnosti
Pri nas je sodnih izvedencev premalo. Jih ni, ker so premalo plačani? »To ne bi smel biti problem, ker potem tudi sam ne bi bil med izvedenci. Moje glavno gonilo pri tem delu je raziskati stvar, in to tako, da postavljaš kot v znanstveni raziskavi hipoteze ter nenehno izpodbijaš samega sebe. Tega se je treba naučiti – je kot učenje tujega jezika. Človek je čustveno in intuitivno bitje, kar je za preživetje dovolj, zaradi česar zlahka razumem, zakaj psihologi, ki se niso naučili kritičnega razmišljanja in ne delujejo v znanstvenih krogih, verjamejo v Rorschacha. Ker jim ponuja rešitev in potrjuje njihova pričakovanja, pri tem pa so navadno zavedeni z objavami o potrjeni uporabnosti projekcijskih testov v strokovnih revijah z dna lestvic verodostojnosti. Ljudje imamo selektiven spomin, spomnimo se samo dobrih stvari – tistega, kar ima za nas pomen. In tako lahko zgradimo tudi iluzorno prepričanje, da test deluje. To prepričanje je lahko tako močno, da dobiva skoraj religiozne razsežnosti. Kot ne moremo prepričati vedeževalke, da njena metoda ne deluje, se lahko enako zgodi s psihologi. Velik del psihologije namreč ni ravno znanstven.«
Kako ugotoviti zavajanje?
Vsi psihološki testi niso bili narejeni za testiranje v sodnih okoliščinah, zato nimajo vgrajenih »varovalk« za ljudi, ki bi hoteli zavajati. »Če prideš k psihologu na terapijo, želiš pomoč in je zelo verjetno, da boš odgovarjal večinoma pošteno. Kadar pa se na sodišču za otroka spopadeta oče in mama, bi vsak od njiju za otroka naredil vse ter povedal stvari, ki niso nujno resnične. In vsak se boji zapora, zato bo obtoženi olepševal stvari ... Tu smo v Sloveniji popolnoma bosi. Pred dvajsetimi leti je bilo v ZDA narejenih veliko forenzičnih testov za ugotavljanje zavajanja – v Sloveniji nimamo niti enega! Psihologi ugotavljajo zavajanje na podlagi prvega vtisa, kar pa je katastrofa (nekaj let je raziskoval tudi verbalno in neverbalno komunikacijo, op. a.). Pri prepoznavanju zavajanja je vrhunski policist malo uspešnejši kot laik, ta uspešnost je okoli 52-odstotna in gre v resnici bolj za ugibanje, kar je za sodni proces nesprejemljivo.«
Znamenite packe brez dokazov
Psihologi pri nas pa na podlagi Rorschachovih madežev ugotavljajo ne samo osebnostne lastnosti, ampak tudi stil odzivanja osebe, kar je smešno, saj ni niti ene verodostojne raziskave, ki bi to potrjevala, ampak samo skupek domnev. Poleg tega sta najmanj dve raziskavi pokazali, da je integriteta Rorschachovega testa resno ogrožena, ker je v celoti javno objavljen. To se je zgodilo leta 2009, ko je neki kritično razmišljujoči kanadski psihiater na usposabljanju začel postavljati vprašanja: če, na primer, neka oseba v eni packi oziroma madežu vidi vojaško ladjo – kako lahko na podlagi tega sklepamo, da gre za agresivno osebo? Kje imamo dokaze za to? »Na vprašanje, kje je raziskava o tem, je dobil odgovor, da se to ve iz prakse. Ampak kje je raziskava, to mora biti potrjeno, je zahteval. Zato je na internetu objavil Rorschachove packe v celoti – skupaj z navodili, kako odgovarjati, kateri je bolj sprejemljiv odgovor in kateri manj.«
Torej je mogoče ta test izigrati?
»Da, človek se lahko na test pripravi in lahko se zgodi, da imate kot izvedenec pred sabo največjega psihopata, ki gre neproblematično čezenj. Ker ga na podlagi njegovih naučenih odgovorov opredelite kot neproblematičnega človeka. A na spletu je veliko navodil za odgovarjanje in mnoga so napačna. Seveda tudi napačna navodila vplivajo na rezultate testiranja.«
Slovenija je med državami EU prepričljivo na prvem mestu po priljubljenosti projekcijskih testov, na drugem mestu je Hrvaška. Še enkrat: v Nemčiji, Skandinaviji in Veliki Britaniji Rorschachovega testa na sodišču ne moreš uporabljati, ker ni prepričljivih dokazov, da z njim ugotovimo, kar nekateri mislijo, da lahko.
---
Ločitev in odvzem otrokLočitev in odvzem otrok
Vzemimo za primer žensko, ki po desetih letih zakona končno sprevidi, da življenje z možem postaja nevzdržno, da jo maltretira ..., in se odloči za ločitev. Želi polno skrbništvo in seveda otrokom omogočati stike z očetom. Ampak bodoči bivši mož se z ločitvijo ne strinja, želi se maščevati tako, da ji je odločen vzeti tisto, kar najbolj boli. Otroke. Koliko časa ima psiholog, da spozna njenega moža, ki ga v desetih letih očitno še sama ni bila sposobna spoznati?
»Študentom, ki so zaradi medijev oziroma filmov prepričani v psihološko profiliranje serijskih morilcev, razlagam, da je to bolj mit kot realnost. Človeka, s katerim živiš, ne moreš do potankosti poznati. Lahko veš, kako se obnaša v vsakdanjih okoliščinah, ko pa nastopijo nepredvidljive razmere, se lahko presenetimo tudi tisti, ki živimo skupaj 20 ali 30 let. In psiholog ima zaradi tega zelo težko delo, saj ne živi ne z enim ne z drugim in mora skorajda na podlagi prvega vtisa oceniti, kdo je boljši ali slabši. Običajno se kot izvedenec, ko te sodišče prosi za mnenje, znajdeš pred skoraj polmetrskim sodnim spisom. Kot sem spoznal po analizi izvedenskih mnenj, je pri nas praksa taka, da izvedenec najprej prebere vsa mnenja v sodnem spisu – to pa pomeni, da se je že 'okužil'. Ve in verjame, da je vse v spisu lahko res. Lahko je, ampak kaj pa če ni? Morda je v spisu poročilo o nasilju partnerja, ki ga je partnerka morda inscenirala? In obratno seveda. Možno je vse. Pravniki v takih primerih govorijo o sadežu zastrupljenega drevesa, in to je velika napaka naših izvedencev.«
Torej ima lahko eden od partnerjev tri vplivne prijatelje, ki izpadejo kot kredibilne priče, in vse do potankosti organizirano, na drugi strani pa se znajde prestrašen partner s pričami, kot so učiteljica in dve sosedi – pa jih sodišče oceni kot nerelevantne? Da, to se lahko zgodi, prikimava Areh, ki iz sodnega spisa prebere res samo relevantne podatke: kje so obravnavani doma in kaj je problem ter kako se bo dogovoril za testiranje in izpraševanje. Vse drugo odrine stran, ne želi vedeti, ne želi se »okužiti«. Zakaj se pa mnogi izvedenci želijo? »Ne želijo se. Verjetno zmotno verjamejo, da se ne morejo. Mislijo, da delajo dobro, in ker jih ni nihče na to opozoril, v dobri veri delajo slabo. Nihče ni objektiven, vsi smo subjektivni, vsi ponavljamo napake, ampak pri izvedenskih mnenjih je v tvojih rokah usoda ljudi. Bodi skromen in naj te bo zelo strah, kaj hudega lahko narediš. Bodi ponižen pred svojimi napakami, pred lastno nepopolnostjo.«
---
Če otroka vzameš iz domačega okolja, ne bo več spontan
Psihološki testi morajo biti objektivni, strukturirani in standardizirani – preverjeni. »S testi izvedenec ne more dobiti vseh informacij, opraviti moramo še intervju – empatičen in spoštljiv do sogovornika. Posebej pri otrocih je precej pomembno, da jih tudi opazuješ. Sodni izvedenci v Skandinaviji in Nemčiji preživijo nekaj časa v družini, to je sodoben način izdelave mnenj. Če otroka vzameš iz njegovega okolja, ne bo več spontan – človek se zaveda, da je opazovan, zato izvedenci pridejo velikokrat domov in opazujejo, kaj se dogaja v naravnem okolju, kar je veliko bolje, kot če otroka potegnemo v neko sobo nekega centra, kjer je zmeden.«
Kaj pove otroška risba?
Otrok nariše družino in psihologu oziroma izvedencu je takoj vse jasno, pravijo nekateri, ki so šli čez ločitvene postopke. Se to res dogaja? »Se, in to je katastrofa.« Rorschachov test je kljub svoji spornosti najbolj dodelan med projekcijskimi testi, a je še vedno preprosto premalo zanesljiv. Vsi drugi testi pa so še neprimerljivo slabši. Pri risanju psiholog samo ugiba oziroma ga vodijo osebna pričakovanja in prepričanja. Starši morajo med drugim ob presoji skrbništva za otroke reševati tudi teste razgledanosti – je to res? »To kaže na to, da imajo izvedenci lahko težave pri presojanju, kateri test da odgovor sodišču. Težko si predstavljam, kako bi razgledanost bistveno vplivala na razvoj otroka, kjer so pomembne tudi čustvene komponente. Razgledanost si lahko pridobiš pozneje, ampak ko si živčen, se lahko marsikdo poslovi od razgledanosti. Tudi na izpitu imaš lahko blokado, pa to še ne pomeni, da si zato študent brez znanja. In to bi moral izvedenec upoštevati.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
