Matej Jemec je po izobrazbi pravnik, po funkciji pa sekretar gorenjske območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Nekdanji nogometaš del svojega prostega časa nameni domovini, ki se ji odziva kot pogodbeni vojaški rezervist. Ljudje, ki se imajo priložnost z njim srečati, pa si ga zapomnijo kot izjemno borbenega sindikalista, ki nikoli ne zavrne priložnosti, da v podjetju ali javnem zavodu zaposlenim pomaga, da se strnejo v sindikalne vrste.
Kako vas je zaneslo med sindikaliste?
Na fakulteti sem nekako spoznal, da me vleče v te zadeve. Težko mirno gledam, kako se pred mano počnejo nepravilnosti. Mislil sem, da naš študentski svet ni deloval tako, kot bi mogel, ko sem dal pobudo v korist študentom, zato sem sam kandidiral in bil izvoljen. Tam sem si nekako začel prizadevati za širše dobro.
Bolj sem se angažiral, ko je bilo na vidiku sprejetje malega dela. To je prinašalo večjo prekarizacijo, kar smo videli v primeru Nemčije.
Takrat sem bil koordinator za študentske klube na Gorenjskem, takrat sem se srečal z ZSSS, ki je bila tam prisotna z delavskih vidikov, študentske organizacije pa so se udejstvovale bolj iz interesa lastnih financ. Po zaključku fakultete so me na ZSSS zato vzeli kot novo zaposlitev, ker sem bil tak, zagret.
Če si ogledamo sindikalni boj v 19. stoletju, je bil domala ilegalen, stvari so se precej normalizirale v 20. stoletju, ko so sindikati postali del socialnega dialoga. Kako je s tem danes?
V 19. stoletju so bile razmere na trgu dela zelo krute, ni bilo formalnopravnih zaščit, pravna država in demokracija se še nistaoblikovali. Takrat je bilo normalno, da so sindikaliste zapirali, pretepali, streljali. Ljudje, ki so se tedaj organizirali, so res orali ledino.
Glede 20. stoletja pa bom rekel tako: z vzponom komunizma v Sovjetski zvezi so se zahodne demokracije začele bati delavskega razreda in mu začele popuščati, da ne bi postal preveč organiziran. Tako so efektivno od Sovjetske zveze največ pridobili ravno zahodni delavci.
Ko pa je padel komunizem v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, je ta strah izginil. Delavske in socialne pravice so nemudoma začele nazadovati s temi agendami neoliberalizma, ki sta jih že pred padcem komunizma začela promovirati Thatcherjeva in Reagan.
Rekel bi, da smo trenutno v nekem zatonu delavskih in socialnih pravic, kar pomeni, da so ljudje na družbenem obrobju spet vse bolj izpostavljeni bedi in socialni izključenosti. Ljudje se znova začenjajo zavedati pomena sindikalnega organiziranja; da je to edina organizacija, ki se financira neposredno od delavcev in se bo borila zanje.
To je zelo odvisno od države do države. V nordijskih državah so sindikati še vedno zelo močni, v tranzicijskih so povsem sesuti, saj jih povezujejo s komunističnimi režimi, potem pa imamo vmesne države – Nemčijo, Italijo, Francijo, kjer sindikati še vzdržujejo neko raven delovanja. V praksi vidim, da če se kakšna organizacija bori za človeka v prekarnem položaju, je to neka iskrena povezanost ljudi, ki se borijo proti mobingu, za dostojne plače in socialno varnost.
V primeru trgovin je mogoče opaziti, kako država z zakonodajo prepove delo ob nedeljah. Trgovine resda niso odprte, vendar so trgovci zasposlenim v trgovini našli drugo nedeljsko delo. Kaj nam to pove?
To je značilen primer. Zakonodaja je dobrodošla, da se ljudje sploh lahko organizirajo v sindikate, ampak ni dovolj. To je, kot bi imel topništvo, ne pa pehote. S topništvom lahko nekaj narediš, a ne boš osvojil polja. Od Davida Švarca (sekretar Sindikata poklicnih gasilcev, op. p.) sem se veliko naučil o delu na terenu. Osedlaj se na svojega konja, mi je rekel. Ne računaj na zakonodajo in inšpekcijo, računaj samo na to, na kar lahko vplivaš – to je organiziranost delavcev, ki lahko gredo nato v močne sindikalne akcije, kot sta shod in stavka. Računati na politike, ki kupčkajo, kaj jim trenutno pride prav – to ni to. Prava moč izvira iz močnega in organiziranega kolektiva.
Zakonodaja formalno ščiti sindikaliste, kako pa je v praksi? So sindikalni zaupniki zaščiteni pred odpuščanjem in člani sindikatov pred šikaniranjem?
Ne, vsekakor ne; če se ne osedlajo na svojega konja, so v zelo nevarni situaciji. Moramo se zavedati, da delodajalcu ni problem vreči ljudi ven, tudi če je jasno, da so nekoga vrgli ven nezakonito. Sodni postopki trajajo leto ali dve, delodajalci denar imajo, sindikat pa ostane razbit.
Če imaš močan sindikat, ki vpliva na višino dodatkov, višje plače, lahko to delodajalca stane veliko več denarja kakor pravdanje. To je ta brutalna kapitalistična logika, ki jo zasledujejo določeni menedžerji.
Sindikalna zakonodaja ni dovolj dobra. Sindikalni zaupniki so premalo zaščiteni. Imamo pa neke vzvode; imamo primere, ko so delovni inšpektorji opazili, da se institut odpovedi zlorablja za razbijanje sindikatov, zato so začeli zadrževati odpovedi pogodb. Nato pa so naleteli na banalno situacijo, ko so sodišča rekla ne. V smislu, da vsebinska presoja ostaja v sodniški domeni – ali je res, da je šlo za maščevanje ali ne; kot smo videli v primeru JKP Prodnik, ki se je maščevalo nad sindikalnima zaupnikoma.
Sodišče bi moralo igrati svojo vlogo, tukaj pa naletimo na sodnike, ki raje ne tvegajo pritožb in določenih pritiskov lokalne politike ter se zaščitijo z birokratskim načinom delovanja.
Kakšni so še značilni načini šikaniranja in maščevanja?
Moramo vedeti, niso vsi delodajalci enaki. Nekateri se zavedajo, da se delavci morajo organizirati; pri takšnih ni težav, usedemo se in se zmenimo. Vidijo, da je prav, da delavci povejo svoje. Če beremo razne knjige o tem, kako voditi ljudi, bomo iz vseh izvedeli, da je treba nagrajevati pridne in delavne, ne pa onih, ki lezejo nekomu v zadnjik.
Imamo pa druge, ki avtonomno organizacijo delavcev, katere interes je ščititi zaposlene, vidijo kot izziv svojih absolutni oblasti. So tudi takšni in jih je kar precej.
Lahko navedete kakšen konkreten primer?
Dom upokojencev Kranj – primer sindikalistke Nataše Malnar. Sindikat je ustanovila leta 2015, spadal je pod drugo centralo kot tisti, ki je že obstajal v domu.Tista obstoječa predsednica ni imela posluha, bila je na strani direktorice. Res je ustanovila sindikat in začela s 30–40 člani od 150 zaposlenih. Takoj smo dobili negativen odziv, ko smo podali zahtevo, da potni stroški niso primerno plačani; to smo poskusili rešiti prek socialnega dialoga, in ko nam ni uspelo, smo šli v medije.
Takrat se je stvar zaostrila do te mere, da je Malnarjeva dobila opozorilo pred odpovedjo, a na srečo so se delavci poenotili in jo zaščitili. Direktorica Zvonka Hočevar pa ni mirovala, uporabila je vse, kar je lahko, vse do groženj s pravnimi sredstvi; angažirali so celo brata Karla Erjavca, ki je tam dobil službo, prek direktorice, ki je bila tudi funkcionarka Desusa.
Vključila je drugi sindikat, da jo je javno podprl; napisali so celo pismo, kako je za vse težave kriva naša borka Malnarjeva. To so bile zelo nizkotne manipulacije; ljudem se je dalo vedeti, da ne bodo napredovali, če se bodo včlanili v napačen sindikat, ljudje so se izčlanjevali, ker so dobili napredovanja. Ti ljudje se ne zavedajo, da z izčlanitvami razbijejo boj za plače in socialno državo. Ravno ob teh izčlanitvah direktorji lahko rečejo, da je sindikat nereprezentativen.
Direktorica Hočevarjeva na srečo ni več dobila mandata, prisluhnili so nam na ministrstvu, ko je na ministrstvu za delo stranko SD nasledila SMC, ki Hočevarjevi nato ni podaljšala mandata.
Kar opisujete, je naslanjanje vodstva na rumene sindikate. Ali zaposleni vedo, kdo so rumeni sindikalisti in kako jih prepoznati?
Mislim, da delavci zelo dobro vedo, kateri sindikat je rumen in kateri se bori zanje. Tukaj je na delu pragmatizem ljudi – ali bodo ljudje rekli, potrebujem nov kredit, nov avto, pa bom šel v drug sindikat, kjer so bonitete.
Švarc mi je denimo povedal,da je ustanovil sindikat v družbi Filc, in da bi takratni direktor ta neodvisni sindikat razbil, je naredil novega, kjer je bila članarina trikrat manjša, dajali pa so jim razne bone za potovanja in piknike. To je trajalo leto ali dve, dokler borbeni sindikat ni propadel, potem pa so se začela nižanja potnih stroškov in podobno. Ljudje se ne zavedajo, da bodo dolgoročno na boljšem, če se borijo in ne privolijo v kratkoročne manipulacije z nekimi boni in pikniki.
To je sicer simptom današnjega časa. V 19. stoletju ni bilo treba ustanavljati rumenih sindikatov, delodajalcem je bilo lažje, da so jih preprosto odpustili. Danes te pravice so, razbijanje sindikatov je celo kaznivo dejanje, zato se poslužujejo bolj prefinjenih načinov. Dogaja se, da rumenim sindikalistom marsikaj oprostijo, imamo primere, ko jim odpuščajo popivanje na delovnem mestu, jih premestijo na delovna mesta, ki niso tako obremenjena. Rečejo, če boš na moji strani, boš dobil tole, če pa se boš obrnil zoper mene, boš to izgubil.
Delavci to dobro vedo, vprašanje je, koliko si upajo to priznati in tvegati razne bonitete. Rekel bi, da so velik problem prav ljudje, ki podpirajo rumene sindikaliste. Že s tem, ko se včlaniš v pravi sindikat, daš veliko težo tem borcem v podjetjih. Ni nedolžno, da mirno gledaš, kako sesuvajo borce.
Ali je zaradi delovanja rumenih sindikatov težko pridobiti zaupanje v sindikalno dejavnost?
Preveč imamo rumenih sindikatov, ampak vseeno jih ni toliko. Moramo vedeti, da so bili sindikati v Sloveniji ključni, saj je bila ravno zveza svobodnih sindikatov tista, ki se je postavljala po robu vladi, šla v konflikt in prirejala shode, vseeno je bilo veliko pravih sindikalistov.
Vendar nekatere take aktivnosti danes pogrešam, vsekakor bi jih moralo biti več. Odkar ni več shodov, se stvari niso spremenile na bolje. Veliko je bilo tudi razočaranj. Vseeno pravim, da če vidite, da je v podjetju rumeni sindikat, se pridružite takšnemu, ki ni rumen. Ustanovite svojega in se borite naprej. Ne zapravite pravice do organizacije.
Za nas, Slovence je precej značilno, da se jezimo, a nič ne naredimo. Velikokrat je tažava samo ožje vodstvo. Sindikat je organizacija delavcev in vsak delavec je odgovoren zanj.
Kje se danes ustanavlja največ novih sindikatov?
Sindikati se ustanavljajo v zelo različnih dejavnostih. Od varnostnikov, ki so v zelo težkem položaju, do trgovin, komunal, gasilcev. Ne bi rekel, da je kakšna panoga, ki v to stopa prvič, bolj je odvisno od ljudi, ki se aktivirajo in delavce organizirajo.
Kje je sindikalna dejavnost težja, v zasebnem ali javnem sektorju?
V zasebnem je težje. Javni sektor ima vseeno to komponento, da lahko prek medijev bolj vplivaš na spremembe v smislu, da se izkoriščajo sredstva davkoplačevalcev, da se razbija delovne ljudi. Čeprav je lahko tudi v javnem sektorju, ko naletiš na raznorazne politične struje, kar težko. Ni res, da je tam vse lahko in prav, je pa lažje delati kolektive.
Problem zasebnega sektorja je množica drobnih podjetij, ki ima manjše število zaposlenih. Je mogoče biti sindikalno aktiven, ko imaš dva ali tri sodelavce?
Ja, seveda lahko, sindikat lahko narediš z enim človekom, Je pa zagotovo težje. Bolj ko so ljudje v negotovih, prekarnih oblikah zaposlitve, težje jih je organizirati. Nekoga v rednem delovnem razmerju je težje odpustiti kot tistega, ki sodeluje pogodbeno, kot espejevec.
Kako bi povzeli svoje izkušnje po teh svojih šestih letih med sindikalisti?
Veliko sem se naučil o tem, kako stvari delujejo v okviru sindikatov, v politiki, javnem sektorju in po zasebnih družbah. Znotraj zveze sem srečal res veliko odličnih sindikalistov; posebej bi izpostavil Davida Švarca, Gorana Lukiča, Ano Jakopič in Mitja Šuštarja.
Malo pa pogrešam, da bi ti ljudje imeli večjo podporo znotraj ZSSS, kot je bilo pred desetimi leti, ko so bili na vrhu zveze Dušan Semolič, Milan Utroša in Goran Lukič, ko je bila zveza zelo aktivna pri širših socialnih temah in se je podala v bolj odločen boj za delavce. Pogrešam, da bi ti ljudje imeli večji pomen in večjo moč in bi lahko začeli dvigati moralo ljudi v tem času, ko pričamo napadu na demokratične standarde, socialno državo in delavske pravice. Menim torej, da je pred ZSSS velik izziv, ali nam bo kot zgoraj omenjenim predhodnikom uspelo dvigniti ZSSS na raven glavnega branika delavskih in socialnih pravic.
