Matej Vöros je v svoji podjetniški karieri v življenje spravil že veliko poslovnih idej. Pred leti je bil prvi, ki je v Ljubljano pripeljal izposojo mestnih koles, na Veliki planini organiziral tekmovanje harmonikarjev, na najbolj obiskanih slovenskih smučiščih je gradil hotele iz snega in postavljal igluje, danes pa s partnerjem Tomom Kraševcem pod blagovno znamko Flying Smoker v velikih pečeh, »smokerjih«, pripravljata mesne dobrote, ki jih ponujata na večjih prireditvah in v najbolj obiskanih turističnih krajih. Velike peči so atrakcija že same po sebi, specialitete, ki prihajajo iz njih, nikoli ne ostanejo dolgo na krožniku. Njuna poslovna pot je šla v zadnjih petih letih samo navzgor. S svojo ponudbo sta bila prisotna v Kranjski Gori, Bovcu, na Bledu. Za goste sta z ekipo skrbela na velikih glasbenih festivalih, na največjih športnih dogodkih, kot so poleti v Planici, in še kje. Bila sta v zagonu, širila sta ekipo, vlagala v rast in razvoj.
»In nato je prišel marec 2020. Ta je pustil svoj pečat,« nam z resnim glasom pove sicer vedno dobrovoljni Matej, medtem ko smo ga zmotili, ko je ravno kuril eno od svojih velikih peči. »Mi smo se v trenutku ustavili. Poleg obratovanja lokala smo imeli napovedane še tri velike dogodke, med drugim bi morali delati tudi v Planici, a je vse odpadlo. V podjetju je bilo šest zaposlenih in ni nam ostalo drugega, kot da smo vsi odšli na čakanje,« opiše dogodke ob prvem valu epidemije.
»Mislili smo, da bo hitro mimo«
»V resnici takrat, v prvih dneh epidemije težav niti nismo prav resno jemali. Mislili smo, da se bo vse skupaj končalo v mesecu dni. Danes bi lahko rekel, da smo lagali sami sebi, da bo poletje normalno, da bo tudi turizem potekal kot vedno do zdaj,« opiše občutke ob prvem soočenju z zaustavitvijo javnega življenja. »Različne informacije so prihajale iz vseh strani. Podjetniki smo se pogovarjali med seboj, iskali smo nasvete v računovodskih servisih, na Fursu, a zmeda je bila velika. Pravila so se spreminjala iz ure v uro, podjetja imajo vsak svojo zgodbo in svoje težave, in vse to se je v tistih mesecih usulo na računovodje. V računovodskem servisu, ki skrbi za nas, sta dve zaposleni dobesedno pregoreli, izgoreli. To so bile težke zgodbe,« nadaljuje.
Denarna pomoč
Do državne pomoči njihovo podjetje ni bilo upravičeno. »Državi se lahko zahvalim, da je omogočila preložitev plačila davka na dodano vrednost v naslednje leto. To nas je vsaj na začetku rešilo. Je pa tudi tako, da se podjetniki v osnovi spoznamo na svoj osnovni posel. Marsikateri izmed nas ni birokrat. Nekateri pa so se znašli in bodo državno pomoč maksimalno izkoristili, kakšen bo najbrž tudi zaslužil. Jaz žal nisem tak,« se razgovori o državni pomoči. Kot pove, se je obrnil tudi na banko. »Meseca maja, ko so prišle informacije, da bi morda čez poletje lahko normalno delali, mi pa smo bili zaradi uničene sezone finančno močno podhranjeni, sem se obrnil na banko. A me je moj skrbnik soočil z dejstvom, da smo hotelirji in gostinci 'označeni z rdečo', torej kreditov za nas ni. Zdaj smo se obrnili na Podjetniški sklad in upamo, da dobimo sredstva, ki nam bodo pomagala prebroditi ta, drugi val. A pri izposojanju sredstev in koriščenju pomoči je za nas najbolj pomembno, da ocenimo, ali nam pomoč, ki jo nudi država, na dolgi rok pomaga, ali si z dodatnimi dolgovi lahko naredimo še več škode,« predstavi pomisleke, s katerimi se te dni sooča ogromno podjetnikov.
Kislo poletje
Poleti so delali v okrnjenem obsegu. Prisotni so bili v Bovcu, a so tam ustvarili 30 odstotkov manj prometa kot običajno, saj ni bilo tujih turistov. Dogodkov, timbildingov in ostalih prireditev ni bilo. Iz tega naslova v poletnem času s partnerjem nista zaslužila niti evra. Zato sta se odločila za spremembo poslovnega modela. Sklenila sta dogovor z enim največjih prehranskih podjetij pri nas in dimljena rebra zapakirana ponujala v maloprodaji. »Midva sva zaradi obetov o veliki prodaji, takrat, ko je bilo najtežje, še investirala. Peči sva preselila v Ljubljano, še povečala kapacitete in se pripravila za 'masovno proizvodnjo'. V naših pečeh lahko danes v enem dnevu pripravimo tudi več kot tono mesa. A projekt se ni izšel tako, kot smo upali. Zdaj spet preizkušava drugačen pristop in naše dimljene dobrote lahko stranke prevzamejo pri naju ali pa jih dostavimo. Lahko rečem, da so prvi odzivi pozitivni,« poslovanje v teh zaostrenih pogojih opiše Matej.
Težke odločitve
Danes se za preživetje podjetja trudita skupaj s partnerjem, zaposlenih žal nimata več. »Lastniki podjetij smo v velikem precepu. V majhnih podjetjih se vsi poznamo in delujemo kot družina. Jaz vem, od kod izhajajo moji zaposleni in kako delujejo. Poznam njihovo socialno okolje, družine ... Do zadnjega, pa še malce čez, se trudiš zadržati ekipo skupaj, a če ne gre, ne gre. Zavedam se, da so za uspeh podjetja ravno tako zaslužni kot jaz, zato so to res težki trenutki,« pojasni. »Jaz tako kot vsak podjetnik živim s svojim podjetjem. In moram priznati, da je psihično težko. Težave rojijo po glavi noč in dan in trudiš se iskati rešitve. Slišal sem celo kritike, češ, zakaj si pa nisi dajal na stran za težke čase. Ja, nisem, ker sem vlagal v rast podjetja. Moji dobički so v mojih osnovnih sredstvih. Naj torej prodam peči, da bom šel v trgovino? S čim bom pa delal?« odgovarja na pomisleke tistih, ki ne poznajo dinamike poslovanja podjetij.
Osebni pogled
Matej je kot nekdanji vrhunski športnik vajen biti vedno v pogonu, zato ga je nenadna prekinitev vsega dodatno prizadela in jo je težko sprejel. »V mojih letih moraš biti produktiven, delati, ustvarjati, ne nazadnje služiti. Znanje imam specifično, posel ustvarjam na osebni ravni, skozi interakcijo z ljudmi, in težko bi rekel, da lahko uspem z delom na daljavo. Trenutni sistem mi delo praktično onemogoča in lahko rečem, da bomo srečni, če bomo zaslužili dovolj, kot se rado reče, za položnice. Vsak evro, ki ga v teh dneh zaslužimo, jih je v resnici vreden deset. Delo je postalo nadstandard.« Kot pravi, mu je bilo času prvega »lockdowna« težko. »Nisem vedel, kaj naj sam s sabo. Nisem navajen biti doma. Kdo drug morda, jaz ne. Tako sem v nekem trenutku razmišljal, da se bom pač prijavil za prostovoljno delo. Karkoli. Samo da lahko delam. In ko sem zopet lahko zakuril peči, ko sem lahko odšel na delo, sem bil vesel kot otrok. Sem si kar malce zapel,« nam pove v smehu.
Pogled v prihodnost
Med pogovorom naju večkrat prekinejo telefonski klici in stranke, ki prihajajo vsak po svojo porcijo gurmanskih užitkov. Trenutno je videti, kot da bosta z novim pristopom uspela blagovni znamki Flying Smoker vdihniti novo življenje. A pogled v prihodnost je še vedno nejasen: »Nisem jasnoviden in ne vem, kako se bo končalo. Pred nami je zima in imamo krasen lokal v Kranjski Gori. A moram priznati, da sem za razliko od pomladi zdaj zelo pesimističen. Tujcev ne bo, slovenski gosti bodo prihajali bolj ali manj ob koncih tedna, če ne bo dobrega vremena, jih verjetno niti ne bo. Trenutno še ne vem, na kakšen način bomo delovali v zimski sezoni. Nikomur ne bo lahko. Vem pa, da je s porcijo dobrih dimljenih reber življenje veliko lepše,« z nasmehom zaključi najin pogovor.
