Novice Svet24

Zadnje čase se veliko govori o tako imenovanem Evropskem zelenem dogovoru. Kaj to sploh je in kako pomemben je dogovor za Slovenijo?

Cilj EU je zaustaviti podnebne spremembe tako, da do leta 2050 ne bomo imeli neto izpustov toplogrednih plinov. Posledično je treba preoblikovati gospodarstvo in družbo, da bomo ob tem tudi konkurenčni. Slovenija ima med domačimi obnovljivimi surovinami v večjih količinah predvsem les. Trenutno smo pred velikimi strateškimi odločitvami, o katerih se na žalost premalo pogovarjamo. Slovenija lahko od zelenega dogovora veliko pridobi, če tega ne bomo znali izkoristiti, pa lahko tudi veliko izgubimo.

Kaj lahko za hitrejši razvoj lesarstva naredite organizacije, ki zastopate lastnike gozdov?

Zadostne in stalne količine lesa so predpogoj za razvoj lesne industrije. Podjetje Slovenski državni gozdovi daje na trg le okoli 20 odstotkov prirastka lesa slovenskih gozdov. Les iz zasebnih gozdov se daje neorganizirano na trg zadrugam in lesnim trgovcem, hkrati pa imamo še veliko rezerv za posek. Količine niso pogodbeno urejene in nihajo glede na ceno in vremenske razmere. Potencialni investitorji v lesno industrijo so posledično zainteresirani za čim večjo koncentracijo in zanesljivost dobav, za kar pa bi bilo treba količine združiti in pogodbeno urediti, kot je to urejeno na primer v Avstriji. Lastniki smo lahko partner in prvi člen v gozdnolesni verigi, vendar trenutno še ni širšega konsenza, na podlagi katerega bi se tak projekt začel. 

Ali lahko v primeru, če se odgovorni, predvsem nosilci aktualne politične oblasti in stroka, z Evropskim zelenim dogovorom ne bodo dovolj intenzivno ukvarjali, za Slovenijo to pomeni tudi kakšne finančne posledice in kako ravnajo v primerljivih sosednjih državah?

Evropski zeleni dogovor se vgrajuje v kar 51 strategij, akcijskih načrtov, direktiv in procesov, ki jih spremljamo in se nanje odzivamo s pomočjo evropskega združenja lastnikov gozdov. Opažamo, da se različni evropski direktorati med sabo ne uskladijo. Posledično imamo sprejete in veljavne strategije in cilje, ki si nasprotujejo. Podobno neusklajenost opažamo tudi pri nas. Gospodarstvo si želi večje rabe lesa kot obnovljive surovine, ekstremni naravovarstveniki pa si želijo, da v gozdovih sploh ne bi gospodarili; k sreči so med njimi tudi taki, ki se zavedajo, da z rabo lesa nadomeščamo okoljsko sporne materiale. Gre večinoma za slabo poznavanje oziroma enostranski pogled na to, kaj je narava. V Evropi so praktično vsi gozdovi in kmetijske površine redno gospodarjeni, in da jih ob podnebnih spremembah ohranimo zdrave, bo treba z njimi še bolj pazljivo gospodariti. Strategija EU o biodiverziteti bi lahko brez upoštevanja nacionalnih posebnosti in izjem zahtevala zavarovanje okoli 100.000 hektarjev gozdov, kar bi lahko pomenilo izgubo glavnice v vrednosti 1,5 milijarde evrov in letno izgubo prirastka v vrednosti 25 milijonov evrov. Izguba pa ni le lastnikova, temveč se s tem dolgoročno izgublja možnost dodane vrednosti in zaposlovanja v lesni industriji, ki je bistveno višja in je prav tako v javnem interesu.

Osebni arhiv

Kaj je naša posebnost v načinu gospodarjenja z gozdom, kaj je pri nas drugače?

V Sloveniji gledamo na gozd z vseh vidikov in se zavedamo, da je vedno spreminjajoč se ekosistem. Stara drevesa se bodo prej ali slej posušila in bolje se jih izkoristi, ko je les še uporaben. Ohraniti moramo svojo posebnost sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, ki omogoča soobstoj varstva narave, rekreacije in gospodarjenja z gozdovi v istem gozdu. V tujini gozdove večinoma namensko ločujejo in našega koncepta ne poznajo. V državah, kjer imajo predvsem gozdne nasade, je smiselno, da se mali deleži ohranjenih gozdov zavarujejo, pri našem sonaravnem načinu gospodarjenja z gozdom pa so lahko take odločitve problematične tako za gozd kot za gozdnolesno industrijo in prehod na zeleno gospodarstvo. 

Profimedia

Ali se Slovenci dovolj zavedamo pomena gozdov, ter seveda, ali dovolj spoštujemo lastnike gozdov – torej pazimo, kadar nabiramo gobe in gozdne sadeže, da ne onesnažujemo, in tako naprej?

Odnos obiskovalcev do gozdov in zavedanje, da smo v gozdu gostje, se v zadnjih desetletjih izboljšujeta. Manj je predvsem onesnaževanja gozdov, vedno večji problem pa so vožnje z motornimi vozili po gozdovih. Lastnik v obeh primerih ne more storiti praktično nič, da bi zaščitil svojo posest. Glede nabiranja gob in gozdnih sadežev: rekreativno nabiranje za lastno uporabo načeloma ni problematično, če je to v okviru dovoljenih količin. Intenzivnost nabiranja, ponekod tudi ropanja, je odvisna od gobarske sezone in obroda kostanja. Če je gob in kostanja dovolj za vse, konflikti seveda ne nastajajo; če je lastnik kostanj kupil, posadil in ga 20 let gojil z namenom lastne uporabe ali prodaje, pa na obiskovalca, ki mu vse pobere, ne gleda s prav prijaznimi očmi. Lastnik lahko nabiranje tudi omeji, saj lahko od nabiranja gob in gozdnih sadežev prisluži dodaten dohodek.  Navaditi se bomo morali, da gozd ni javna površina. Obiskovalci ga lahko koristijo, ne smejo pa ga izkoriščati, še posebej ne ekonomsko.

Jesen in zima zahtevata določene aktivnosti in delo v gozdu ter z lesom. Čemu se daje največji poudarek in kaj svetujete v KGZS?

Tradicionalno je čas za sečnjo pozimi, ko imajo kmetje čas za to opravilo. Ob vedno večji profesionalizaciji gozdarstva in celoletnem obratovanju žag sečnja ni več vezana le na zimo, čeprav ravno pozimi v gozdu ob sečnji naredimo najmanj škode, les pa je tudi bolj kvaliteten. Še posebej kvalitetni listavci se morajo sekati pozimi. Lastniki, ki bodo izvajali sečnjo v decembru, lahko svoje najkvalitetnejše sortimente ponudijo tudi na dražbi lesa, ki jo soorganizira Zveza lastnikov gozdov Slovenije. Večjih sečenj za zdaj še ne priporočamo, saj se cena še ni dvignila na primerno raven. Nekolikšen dvig cen se pričakuje to zimo, veliko pa bo odvisno od povpraševanja po lesu v gradbeništvu, ki nas navaja z optimizmom. Vsekakor vsem lastnikom priporočamo, da se pred sečnjo pozanimajo glede cen in možnosti prodaje, saj je trg za sortimente slabe kvalitete še vedno zasičen.