Histološke analize, ki so jih opravili na veterinarskem inštitutu, so poleg prisotnosti omenjenega zajedavca pokazale tudi na prisotnost mikobakterij, ki so drugi znani povzročitelj bolezni, je še navedel Mavrič.
Tkiva bodo zdaj poslali v nadaljnjo analizo, a dejstvo je, da je zajedavec, ki so ga prvič opisali ob obalah Španije leta 2016, prisoten, bo pa še treba ugotoviti, v kolikšni meri. Po Mavričevih besedah so sicer zbolevali predvsem leščurji v plitvinah do globine okoli petih metrov, medtem ko je bilo stanje na večjih globinah boljše. Kako bo naprej, pa bodo še videli.
Zajedavci iz rodu haplosporidium so sicer po njegovih besedah specifični zajedavci, saj praviloma napadajo eno samo vrsto, v primeru leščurjev denimo samo velikega leščurja (pinna nobilis), ne pa tudi sorodnih vrst.
Kot je dodal raziskovalec z Morske biološke postaje, sta sam izvor in pojav teh zajedavcev še vedno predmet špekulacij, od tega, da je prišlo do genske mutacije, do tega, da je njihov vnos v naše morje povezan z balastnimi vodami.
Večje število poginulih leščurjev so v našem morju opazili sredi avgusta, že pred časom pa so o poginu leščurjev zaradi napada zajedavca poročali s hrvaške obale in tudi s severnega Jadrana.
Veliki leščur je zavarovana vrsta školjke in je sredozemski endemit. Je največja školjka v Sredozemlju, zraste lahko do 1,2 metra. Najvišje poznane gostote naseljenosti leščurja so prav ob slovenski obali, v morskih travnikih, do globine od šest do osem metrov.
