Joc Pečečnik je bil med epidemijo največji dobavitelj zaščitne opreme za državo. V času velikega pomanjkanja in kaosa na trgu je obljubljal nemogoče – v nekaj dneh na milijone mask za bolnišnice, za katere so se države tedaj borile s kovčki denarja. Ko so pristala prva letala, so deževale čestitke, ministri pa so hiteli na fotografiranje s podjetnikom.
A hitro so se njegovi načrti izjalovili. Najprej je dobavil napačne maske, nato pa še maske brez ustreznih certifikatov. Razburjali so visoki stroški letalskega prevoza, ki jih je po dogovoru plačala država. Piko na i je postavil Pečečnik, ki je za Necenzurirano.si dejal, da ga je vlada po tem, ko so se začeli pritiski, »odvrgla kot smet« in da bo imel z uvozom opreme izgubo.
Danes razkrivamo elektronsko korespondenco podjetnika z vrhom slovenske politike in funkcionarji ministrstev, ki so se ukvarjali z nabavo nujne zaščitne opreme. Iz nje je razvidno, kako je potekalo dogovarjanje o največjem, 31 milijonov evrov vrednem poslu blagovnih rezerv.
Dopisovanje vpletenih razkriva, da je bil Joc Pečečnik dnevno v stiku z najožjo ministrsko ekipo in celo neposredno s predsednikom vlade Janezom Janšo; Pečečnik je bil med najbolj privilegiranimi ponudniki zaščitne opreme. Vlada mu je pomagala praktično na vsakem koraku, tudi z odkupom napačnih in neustrezno označenih mask. Čez noč mu je uredila celotno financiranje posla; slovenski podjetnik je bil le vmesni člen, prek katerega je potekal posel, in očitno tudi obraz za slovensko javnost; zaščitno opremo je namreč Pečečnik kupoval prek posrednika, prijatelja iz igralniških voda. Kdo je določil ceno in kolikšna razlika je ostala pri posredniku, ni mogoče preveriti.
»Za vašo državo se borim kot lev«
Slovenski podjetnik je na pomoč državi pri uvozu zaščitne opreme iz Kitajske priskočil po tem, ko ga je za to osebno prosil minister za obrambo Matej Tonin. Nekaj dni zatem, 26. marca, je zavod za blagovne rezerve sklenil 31 milijonov evrov vredno pogodbo s podjetjem Public Digital Infrastructure, ki je v lasti Pečečnika. Po vrednosti je šlo za največjo naročilo v času epidemije covida-19.
A ključna oseba pri poslu nista bila ne Tonin ne Pečečnik, temveč kitajski poslovnež Jay Chun, predsednik upravnega odbora in izvršni direktor družbe Paradise Entertainment, ki ima sedež v igralniški meki Macau. Chun je zbiral opremo in jo pošiljal v Slovenijo.
»Za vašo državo sem se zadnje tri dni boril kot lev. Tukajšnjo oblast sem poskušal prepričati, da vam odstopi zaščitno opremo, ki je že obljubljena drugim državam. Pomagajte mi in plačajte pravočasno, saj je veliko pritiska iz vse Evrope in tudi ZDA. Prosim potrdite, če boste izvršili naročilo,« je v torek popoldne napisal Jay Chun v sporočilu, naslovljenem še na Janeza Janšo, Mateja Tonina in Zdravka Počivalška.
Pol ure pozneje je Pečečnik slovenskim sogovornikom dodal, da so »ukradli robo za Nemce in Američane«. »To je naredil moj prijatelj Jay, ki je zelo blizu kitajskemu političnemu vrhu. Če bomo to realizirali, bi prosil, če ga bomo lahko odlikovali v imenu države, ker je milijarder in mu bo to veliko pomenilo,« je dejal Pečečnik in napovedal, da bo oprema že 31. marca na voljo na letališču na Kitajskem in do 2. aprila zvečer v Ljubljani. »Prosim za odločitev,« je pozval Janšo, Tonina in Počivalška.
Pečečniku na pomoč državna SID banka
Toda Pečečnik je imel enako težavo kot vsi drugi ponudniki, ki so se borili za posel z blagovnimi rezervami. Proizvajalci na Kitajskem so zaščitno opremo dobavljali po predplačilu oziroma šele po plačilu avansa.
To dokazuje tudi korespondenca z dne 25. marca, ko sta Pečečnik in Chun urejala podrobnosti glede naročila in plačila opreme. »Bi ti ustrezalo, da bi moja vlada danes na bančni račun nakazala sredstva, ki pa bi jih ti dobil šele potem, ko bo oprema na letalu?« je Pečečnik vprašal prijatelja. Ta mu je odvrnil, da to ni možno, saj posamezne tovarne zahtevajo plačilo v celoti vnaprej.
Zato je morala posredovati država. Tako kot je podjetje Geneplanet po posredovanju Zdravka Počivalška dobilo predplačilo za neprimerne ventilatorje, je Pečečnik čez noč dobil bančno garancijo državne SID banke, s katero je plačal prvo pošiljko zaščitne opreme iz Kitajske.
Medtem ko je Pečečnik prepričeval vlado, da je Jay Chun zaupanja vredna oseba, so vzporedno tekli pogovori med Pečečnikom, zavodom za blagovne rezerve in predsednikom uprave SID banke Sibilom Svilanom. V rekordno hitrem času je bilo dogovorjeno, da bo SID banka zagotovila 9,8 milijona evrov visoko bančno garancijo, dala pa bo tudi garancijo za drugo pošiljko.
Da je pri urejanju financiranja posla odločilno pomagal vrh vlade, dokazuje sporočilo, ki ga je takrat Pečečnik poslal Chunu. »Jay. Klical me je predsednik vlade (Janša, op. p.). Zanima ga, kdaj bi lahko v Slovenijo prišlo prvo letalo, če bi ti nakazali denar še danes,« je zapisal.
»Mask bo zmanjkalo v tednu dni«
Iz e-pošte in dokumentacije o poslu je razvidno tudi, zakaj je prvo Pečečnikovo letalo z zaščitno opremo na Brniku pristalo šele 10. aprila, več kot teden dni po prvotni napovedi.
Čeprav je bila pogodba urejena v nekaj dneh od ponudbe, vmes pa izvedeno še vse varnostno in drugo preverjanje ter pridobljena garancija SID banke, naj bi do zapleta po Pečečnikovih besedah prišlo zaradi prepoznega podpisa in plačila.
Posledično so mu »dobesedno ukradli prvotni transport«, tako da je moral med drugim spremeniti način prevoza. Namesto šestih velikih letal je moral opremo prepeljati z več manjšimi letali, kar je podražilo stroške prevoza, ki jih je morala pokriti država.
Iz e-pošte je še razvidno, da se je državi z naročilom Pečečnikove opreme najbolj mudilo zaradi mask tipa FFP2, ki nudijo boljšo zaščito in so uporabne za zdravstvo. »Jay, na prvem letalu morajo biti maske FFP2. Nujno jih potrebujemo,« je 25. marca na Kitajsko sporočil Pečečnik. Dodal je, da bo naši državi tovrstnih mask zmanjkalo v sedmih dneh.
Kot kaže, so se bolnišnice znašle brez Pečečnika. Prvo letalo je pristalo šele dva tedna pozneje, na njem pa ni bilo mask FFP2, temveč lažno zapakirane cenejše kirurške maske. Te je nato zavod odkupil z drugo pogodbo. Zapletlo pa se je tudi pri poznejši pošiljki mask FFP2, saj jih je zavod zaradi neustrezne dokumentacije pogojno prevzel in še preverja, ali sploh služijo svojemu namenu.
Pečečnik le vmesni člen in obraz za javnost
Joc Pečečnik je bil sicer le vmesni člen, prek katerega je potekal 31-milijonski posel med državo in kitajskim dobaviteljem, in očitno tudi obraz za slovensko javnost, ki naj bi zagotovil uspešno dobavo zaščitne opreme.
Tempo celotnemu poslu je dejansko narekoval Jay Chun, ki se je v imenu Slovenije dogovarjal o nakupu opreme od različnih proizvajalcev na Kitajskem. Naši državi pa je sproti sporočal, koliko denarja potrebuje za realizacijo posla in kdaj.
Poleg tega je Pečečnik šele naknadno vskočil kot uvoznik opreme. Pogodbo z blagovnimi rezervami bi moralo po prvotnem dogovoru podpisati podjetje LT Digital Technology, ki ima sedež na Britanskih Deviških otokih. Njegov direktor je Jay Chun, stoodstotni lastnik pa družba Paradise Entertainment, ki kotira na borzi v Hongkongu.
Na koncu je Pečečnik kot podpisnika pogodbe in uradnega uvoznika zagotovil eno od svojih slovenskih podjetij, to pa je podpisalo pogodbo s podjetjem LT Digital Technology. »Pet pred dvanajsto so (...) me prosili, če lahko uvozim jaz, ker imajo slabe izkušnje, saj kljub naročilom dobavitelji robe ne dostavijo,« je pozneje pojasnil Pečečnik.
Toda v nasprotju s prvotnim načrtom za izvedbo posla ni zagotovil podjetja Elektronček, ki ima po zadnjih podatkih več kot 20 milijonov evrov kapitala, temveč raje prazno podjetje Public Digital Infrastructure, ki bi v primeru spodletelega posla lahko končalo v stečaju.
Koliko je zaslužil prijatelj Jay?
»Na produktih nisem imel niti centa marže, prav tako na transportih,« zagotavlja Pečečnik. »Vso opremo smo kupili izključno prek podjetja LT Digital Technology. Vse cene in potrebe po količinah mi je določila država. Točno to, kar so poslali, sem tudi naročil,« je včeraj pojasnil za Necenzurirano.si.
Ne ve pa, po kakšnih cenah je zaščitno opremo odkupoval njegov prijatelj Jay Chun. »Cene nisem preverjal jaz, ker sem jim jasno povedal, da o medicinski opremi v našem podjetju nimamo znanja, ampak je država ustanovila medresorsko komisijo, ki je preverila količine, cene in dobavitelja,« je dodal.
