Proti sočasni uporabi zaščitne maske in vizirja so takoj po prejetju spiska pravil glasno protestirali in bili na srečo uslišani. Striženje z vizirjem je za marsikaterega frizerja nesprejemljivo in nevarno. Megljenje vizirja in zaščitnih očal namreč poslabša vidljivost, kar nekomu z izjemno ostrimi predmeti, kot so škarje in brivniki, v rokah, gotovo zelo oteži delo. Nihče si ne želi porezanih ušes in prstov, v nabiralnikih pa tožb.
Stevo Pavlovič, eden bolj znanih frizerjev pri nas, ki je močno vpet v slovensko frizersko sceno, je prepričan, da bi kasnejše odpiranje frizerskih salonov pognalo v propad mnogo frizerskih salonov po Sloveniji. Po njegovi projekciji bi se jih zaprlo kar 20 odstotkov, na zavodu za zaposlovanje pa bi pristalo verjetno okoli tisoč frizerjev in frizerk. »Že tako so mnogi na robu finančne vzdržnosti; lastnikom salonov so ostale vse obveznosti plačevanja plač in prispevkov zase in za zaposlene (Stevo ima tri zaposlene, op. a.) ter mesečnih tekočih stroškov. Zadnji čas je, da smo se lahko vrnili in bomo to lahko pokrili,« razlaga. Še posebej je zaskrbljen za manjše frizerje na podeželju. Ti imajo že tako nizke cene svojih storitev, zdaj so jih doleteli še visoki stroški zaščitne opreme. »Po dveh do treh urah mora vsak frizer zamenjati masko, to so velike finančne obremenitve. Samo moj salon je nabava mask in razkuževalnih sredstev stala 500 evrov. In to je šele začetek, gre za zgolj največ tritedensko zalogo. Zamislite si salone z več zaposlenimi – ti bodo za zaščitna sredstva gotovo porabili od 1000 do 1500 evrov. Bo sploh možno rentabilno poslovanje?«
Z masko bolj naporno
Prvi delovni dan je za oba naša sogovornika stekel dobro, seveda pa je sedaj kar precej časa treba nameniti razkuževanju in čiščenju sedežev in drugih površin. Ter vse to vkalkulirati v delovni čas. Metod Tasič, znan frizerski mojster iz Koroške, salon s še tremi zaposlenimi ima v Slovenj Gradcu, je zato podaljšal delovni čas, sam pa opaža, da ob takem načinu dela – z masko – potrebuje več odmorov kot sicer.
Treba se je znajti
Ali maske na strankah otežujejo delo? »Znašli smo se tako, da z dodatno gumico zapnemo masko na vratu. Pri barvanju las pa stranko prosimo, da prinese s sabo rezervno masko, nekaj dodatnih mask pa imamo na zalogi tudi v salonu. Striženje okoli ušes nikakor ni enako, kot je bilo pred temi ukrepi, ampak z malce iznajdljivosti in truda se da tudi to,« odgovarja Metod Tasič.
»Ker smo si izborili, da lahko pri delu nosimo masko in vizir ali pa masko in zaščitna očala, je malce lažje. Še vedno pa to ni normalen način dela. Glede na to, da sem vedel, da niti Avstrijci niti Hrvati frizerjem ne predpisujejo vizirjev (razen pri urejanju brade in trepalnic), je bil zame vizir povsem nesprejemljiv. Sam namreč nosim korekcijska očala in že z masko imam težave z rošenjem leč. Zato me je predpisani vizir res spravil iz tira. Kako bom opravljal delo, ki ga imam nadvse rad? Vizir potrebujejo gozdarji, brusilci, zobozdravniki, ne pa v frizerskih salonih, kjer se že tako in tako držimo visokih higienskih standardov. Potencialno bi bila lahko težava urejanje sprednjega dela – frufruja, ampak tam si lahko zaščitna očala ali vizir naknadno nadeneš in si ga takoj nato tudi snameš. Prav tako so lahko zaščitna očala, posebej tista slabše kakovosti, za nekoga, ki očal ni vajen, še posebej velik problem. Frizerji imamo zelo ostro orodje. Vsaj za svoje škarje lahko rečem, da so ostre kot skalpel. Kaj to pomeni? Še zdaj se spomnim začetka svoje frizerske poti, ko sem se kot najstnik učil striženja in si pri tem odrezal del blazinice na prstu – z eno samo potezo. Nekateri uporabljajo tudi britvice, in če se ti očala ali vizir rosijo, zraven pa po šestih urah dela pade še koncentracija, nismo daleč od nesreče. Zato sem ob prebiranju navodil dejal, da so jih nedvomno pisali strokovnjaki, vendar ne frizerji. Nihče nas ni vprašal, ali bo na tak način sploh mogoče delati. Sedaj so našim ogorčenim protestom prisluhnili in vsaj do neke mere prilagodili pravila, vendar pričakujem, da se bodo ti ukrepi še razrahljali in bo na koncu prevladal razum,« pravi Tasič, ki so mu očitali, češ saj zdravniki tudi delajo z vizirji.
»Prijatelji, ki delajo v zdravstvu, so mi pojasnili, da so tam vizirji nujni, saj, na primer, zobozdravnik pri svojem delu brusi, voda prši okoli … To je nekaj povsem drugega kot pri frizerju. V frizerski salon pridejo zdravi ljudje in frizerskega poklica ne moremo primerjati z zdravniškim. Če sem pa že popolnoma iskren in neposreden: mi živimo od tega, kar naredimo – toliko, kot bo strank, bo zaslužka. Zdravnikom je pravzaprav denar zagotovljen, nam nikakor.«
Neživljenjski predpisi
Tasič zaradi predpisane zaščitne opreme nikakor ne bi rad koga poškodoval in se nato ukvarjal še s tožbo. »Verjamem, da so zaščito predpisovali v dobri veri, vendar se niso pozanimali, ali je delo z njo sploh izvedljivo oziroma varno. Vsak pa se mora zavedati, da hodi naokoli, samo če je zdrav. Lahko so med strankami seveda asimptomatski prenašalci okužbe, ampak saj smo jim izpostavljeni vsepovsod v družbi – kjerkoli se lahko okužimo. Za zajezitev virusa se seveda moramo truditi, ne zdi pa se mi pravično, da bomo nekateri za to plačali višjo ceno kot drugi.«
Njegov stanovski kolega Stevo se strinja. »Frizerji smo bili ogorčeni zaradi vizirjev, ki jih je predpisal NIJZ in smo si jih takoj naročili. Slovenski frizerji smo tako naročili kar 10.000 vizirjev po ceni od sedem do 20 evrov – gre torej za ogromno denarja. Potem smo ugotovili, da z masko in vizirjem ni mogoče delati, saj se vse megli, od luči se odbija svetloba, blešči se, vidljivost je grozno slaba. V četrtek pred prvim majem so odlok omilili, češ da lahko imamo tudi samo zaščitna očala. Tako smo potem frizerji začeli na vrat na nos iskati zaščitna očala. Dobili smo jih šele opoldne na prvi delovni dan, do takrat pa delali z vizirji, kar je bilo grozno. Ne moreš dihati, ob feniranju strank se vse samo še poslabša ... Ko smo presedlali na zaščitna očala, misleč, kako super bo, smo spet ugotovili, da se nam še vedno megli in delaš praktično napol slep. Kako naj na tak način natančno strižem moškega z aparatom, na primer? Dvema strankama sem včeraj med striženjem okoli ušesa po nesreči prerezal elastiko od maske. Upam, da bodo nepotrebna zaščitna sredstva postopoma ukinili,« razlaga Stevo, ki sicer razume predpise, skrb za stranke in njihovo zdravje, vendar meni, da je za trenutno epidemiološko sliko v Sloveniji vse to pretirano. »Prepričan sem, da frizerski saloni ne bodo postali žarišča okužb, saj imamo že od nekdaj visoke higienske standarde, imamo sterilizatorje za pribor, pogosto čistimo; naše roke so nenehno v šamponu, tekočih milih in topli vodi.«
Frizerje na zavod?
Stevo je prav tako zaskrbljen zaradi predpisa o kvadraturi. Sedaj mora salon zagotavljati najmanj 15 kvadratnih metrov za eno stranko. »Predstavljajte si 30 kvadratnih metrov velik salon, od tega je delovne površine 22 kvadratov, na katerih delajo trije ali celo štirje frizerji. Ali naj lastnik takega salona odpusti dve frizerki? Je čim več frizerjev na zavodu za zaposlovanje rešitev za našo državo ali se bomo raje dogovorili za neki kompromis glede na situacijo, ki ni alarmantna? Saj ne strižemo strank na infekcijski kliniki.«
Debate med frizerji so zelo ostre in Stevo zaznava njihov strah. »Ali naj vedno nove stroške naprtimo strankam, povišamo cene storitev, naj delavce damo na zavod ali naj delamo tudi ob nedeljah, torej nonstop? Kaj narediti? V luči stabilne epidemiološke slike bi se lahko pravila čim prej liberalizirala. To je moj apel.« Sicer pa je v tem času, ko niso smeli delati, spoznal, kako cenjeni so frizerji v družbi. »Kako nas ljudje potrebujejo in kako cenijo naš poklic, je potrditev naše vloge v družbi. Tak odziv nas zelo veseli in pozitivno preseneča.«
Tri tedne za slovenskimi frizerji bodo začeli delati njihovi angleški kolegi, medtem ko so teden pred slovenskimi škarje v roke prijeli frizerji v Srbiji, Švici, na Norveškem in v Avstriji.
Bojim se jeseni
Tasič se jeseni ne veseli, saj se boji uresničitve napovedi o drugem valu epidemije, ko lahko spet za ves november in december vse obstane. »Ni me strah virusa ali bolezni, zelo pa me je strah zloma gospodarstva. Zelo sočustvujem z gostinci, saj prijateljujem z Janko Milerjem Marinom, ki ima kmečki turizem v Šentanelu, kjer vsa družina živi od porok. Kaj bodo pa oni?! Povsem drugače je namreč imeti gostilno v Ljubljani kot pa takole na podeželju ali na Goriškem, kjer so bili odvisni od italijanskih gostov.« Mesec in pol, ko ni mogel opravljati svojega poklica, Tasič ni brezdelno poležaval: bil je prostovoljec v občini Prevalje, najprej je pomagal izdelovati zaščitne maske, nato pa razvažal pakete Karitas. »To se me je še posebej dotaknilo. Vidiš, da Slovenija ni takšen raj za vse. Osamljenim starejšim je veliko pomenilo, ko sem jim ob predaji paketa zaželel zgolj lepe praznike pred veliko nočjo. Enkrat sem samo v enem manjšem bloku razdelil kar šest paketov – to me je pa stisnilo. Kam smo prišli?! Samo predstavljam si lahko, kakšno pokojnino imajo ti ljudje.«
Poleg tega, da je svoj kader izobraževal na lutkah in vzdrževal kondicijo s striženjem na lutkah tudi sam, je zgoraj omenjenemu prijatelju s kmečkega turizma tri dni na teden pomagal pri kmečkih opravilih: od dela na vrtu, urejanja okolice, čiščenja ribnikov do pomoči pri gradnji hiše, kolinah in pomivanju sodov. »Delo na podeželju ima določen čar – predvsem spoznaš, da ni preprosto priti do domače ekološko pridelane hrane. Do končnega izdelka oziroma pridelka je zelo dolga pot.«
Na koncu je iz karantene odšel bistveno bogatejši, tudi s spoznanjem, da se zopet zna veseliti majhnih stvari. Komaj že čaka, da bo lahko v Šentanel povabil prijatelje, da bodo kaj dobrega pojedli.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
