»Prepričana sva, da sva s korono hitro opravila predvsem zato, ker sva imela podporo in vsakodnevno pomoč najine hčerke, zeta in treh vnukov, ki živijo v bližini, pa tudi sosedov, ki sva jim takoj povedala, da sva okužena.« Nihče se ju zaradi bolezni ni bal. Nasprotno. »Vsak dan so nama na prag prinašali skuhano hrano in sadje ter naju opogumljali s telefonskimi klici in pogovori po Skypu,« sta začela, vesela, da sta zopet zdrava. Vsem sta zelo hvaležna za vso podporo in pomoč. Nihče ju ni stigmatiziral, Alma je o njuni bolezni celo napisala članek za Vrelec, glasilo občine Dolenjske Toplice.
Turška pravljica.
5. marca letos sta se z okoli dvesto drugimi potniki odpravila na potovanje, poimenovano turška pravljica. Tedaj Slovenija še ni razglasila pandemije, zato sta kljub vsemu šla na pot. »Potovanje v Turčijo sva si namreč poklonila ob upokojitvi.« Alma je bila štirideset let vzgojiteljica v vrtcu Gumbek v OŠ Dolenjske Toplice, Stjepan pa je prav tako 40 let delal kot maser na fizioterapiji in zadnjih šest let tudi v sprejemni pisarni, ki jo obiščejo vsi, ki pridejo v zdravilišče Dolenjske Toplice na zdravljenje. »Izlet je bil krasen, vodič izvrsten. Obiskali smo Istanbul, Ankaro, Kapadokijo in Antalijo. Turčija takrat še ni imela okuženih.« Izletnike so vozili s štirimi avtobusi.
Na Brnik sta se vrnila 12. marca in se s svojim avtom odpeljala domov. Naslednja dva dneva sta čistila stanovanje, prala in delala na vrtu. 14. marca, torej dva dni po vrnitvi, se je Stjepan, ki mu vsi rečejo Štef, zbudil z vročino in kašljem. Pomislil je, da je morda okužen, in se odpeljal na vstopno točko za okužene v Novo mesto, tam so mu vzeli bris in mu dan kasneje sporočili, da je pozitiven. Čez dva dni je zbolela še Alma.
Štef je, ko je izvedel, da je okužen, kot odgovoren človek poklical tudi agencijo, s katero je potoval, in jim povedal, da sta oba z ženo zbolela. »Pa jih to sploh ni zanimalo.« Kar se zdi Almi čudno, saj se je nekega dne med njimi znašel mlajši moški, očitno vročičen, kašljajoč in bolan, morda okužen s korono. Stjepan, ki se je tudi spraševal, kje se je te bolezni nalezel, pa medtem naglas razmišlja, kaj pa če je v Sloveniji koronavirus razsajal že januarja in februarja, ko je polovica slovenskih otrok manjkala v šolah in vrtcih. »Vem pa seveda ne, kje sem se okužil.« To tudi tistih, ki so ga testirali, ni zanimalo.
Različna poteka bolezni.
Stjepan nadaljuje:»Prvi teden bolezni je minil brez posebnosti. Bila sva v karanteni, še na vrt okoli hiše nisva šla. Ves čas sva bila v stanovanju, gledala televizijo in se veliko pogovarjala.«
Drugi teden pa je bolezen pokazala svoj pravi obraz. »Ves čas sem imel vročino okoli 40 stopinj Celzija, čeprav sem na dan pojedel tudi osem tablet paracetamola in se prhal s hladno vodo. Temperatura kljub vsemu ni padla. Tudi kašljal sem in malo težje dihal,« pripoveduje. Izgubil je apetit in v 14 dneh shujšal za osem kilogramov. Zdaj, ko je že zdrav in spet brklja okoli hiše, ugotavlja, da je izgubil veliko mišične mase in energije. Upa, da bo kmalu toliko pri močeh, da se bo spet povzpel na kakšen hrib, saj je zasvojen z naravo in hribolazenjem.
Pove še, da je dvakrat poklical epidemiologa, ki je spremljal napredovanje njegove bolezni. »Naj posebej pohvalim dr. Meto Čampo, svojo topliško zdravnico, ki me je ves čas opogumljala in mi govorila, da če je dihanje dobro, bo hitro vse v redu.« Ko je vendarle začel težje dihati, mu je takoj predpisala sredstvo za inhaliranje in ga spodbujala, naj misli na to, da bo kmalu zdrav.« 30. marca se je počutil bolje, 31. marca pa je bil že brez temperature in s srečnim občutkom, da je bolezen premagal.
Alma je imela blažjo obliko bolezni. Nje tudi niso testirali, zato niti ne ve, ali je vključena v število okuženih. Osebna zdravnica ji je le rekla, naj bo v karanteni in naj pokliče, če bi se ji zdravje poslabšalo. »Baje imamo ženske milejši potek bolezni. Moja telesna temperatura nikoli ni bila višja od 37,8 stopinje Celzija, tudi kašljala sem manj silovito od moža. Izgubila pa sem okus in vonj in tudi slabo mi je bilo ves čas. Tudi jaz sem težje dihala, zato sem si dvignila vzglavje. Lahko rečem, da je koronabolezen težja od gripe.« Tudi pri Almi je bolezen minila, kot bi odsekal. »Kar čez noč sem začutila, da sem zdrava.«
Nikogar nisva okužila.
Zelo sta vesela, da s strogim spoštovanjem karantene nista nikogar okužila. »Ves čas sem se bala, da bo čez nekaj časa zbolela tudi moja mama. Res je, da se nismo objemali, a družili smo se,« nadaljuje Alma in pove, da je mama zelo težko sprejela, da sta hčerka in zet v hiši, a ju ne more videti ne spiti kave z njima. Je pa zdaj zelo zadovoljna, da sva ozdravela. In seveda tudi vesela, da se sama ni okužila. »Veste, starejši ljudje znamo poskrbeti za svoje zdravje, saj vemo, da je to največ, kar imamo!«
Ne moreta prehvaliti pomoči sorodnikov, prijatelje in sosedov. »Najbolj nama je pomagala soseda Tončka!«
Konec dober, vse dobro.
Oba sta se želela testirati po prestani bolezni, da bi bila prepričana, da nista več bolna in kužna. Pa ju niso hoteli, češ da za to ni potrebe. Tudi samoplačniško se nista mogla. »Upala sva, da naju bodo vključili vsaj med vseslovenske izbrane testirance, vendar naju niso.« Predvidevata, da se gotovo vsaj eden od njiju še vedno vodi med okuženimi, ne pa oba med ozdravljenimi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
